Domov Ikonomija 12. December 2018.

Tehnologija: Titanik je bil nepotopljiv, a je se potopil ...

titanik
© Reuters
Profesor Juan Serrano na primerih resničnih dogodkov, uprizorjenih v filmih, uči o voditeljstvu v organizacijah. Titanik in Sully (Čudež na reki Hudson) slikovito pokažeta, kako je človeški faktor pomembnejši od tehnologije.

Titanik je po naročilu družbe White Star Line izdelala ladjedelnica Harland and Wolff iz Belfasta. To je bila ena najuglednejših gospodarskih družb tistega časa z zavidljivim številom ladijskih inovacij, v lasti bankirja J. P. Morgana.

Mirno morje, ki je tudi dobra prispodoba za čas konjunkture ali poslovnega uspeha, je običajno nevarnejše od nemirnega

Ime Titanik izhaja iz grške mitologije in pomeni gigantski. To je z dolžino 269 metrov, širino 28 metrov in višino 53,3 metra tudi zares bil. Izdelovali so ga od leta 1909 do 1911, na prvo plovbo pa se je takrat največji in najsodobnejši potniški čezoceanski parnik odpravil 2. aprila 1912. Nanj se je glede na specifikacijo izdelovalca ladje lahko vkrcalo 2432 potnikov in 892 članov posadke, seznam potnikov je navajal 2207 ljudi, a kar nekaj je bilo še skritih. Njegovo krstno vožnjo je spremljala velika medijska publiciteta, v javnosti je bil ustvarjen vtis, da zaradi najsodobnejše tehnologije pač nič ne more iti narobe. Titanik je nepotopljiv, so razlagali časopisni članki. Veljal je za najlepšo, najsodobnejšo in najhitrejšo potniško ladjo na vsem svetu. Tudi posadka je bila skrbno izbrana, danes bi govorili o tem, da jo upravljajo top talenti, ladji je poveljeval izkušen in precej znan kapitan Edward J. Smith. Vse to ji ni pomagalo, ko se je v le dveh urah in štiridesetih minutah po nepričakovanem dogodku potopila.

titanik dol slabo morje neurje katastrofa | Author: Shutterstock Shutterstock

Zaverovanost v tehnologijo vodi do katastrofe

Le da trk v resnici ni bil nepričakovan. Na ladjo je usodnega dne prišlo šest radijskih opozoril o ledenih gorah, ki jih je posadka mirno ignorirala, še več, kapitan je hitrost povečal na 22 vozlov. Morje je bilo tisti dan zelo mirno, nebo pa brez oblakov. V noči s 14. na 15. april 1912, točno dvajset minut do polnoči, je opazovalec Frederick Fleet opazil ledeno gor tik pred ladjo in o njej poročal na ladijski most dežurnemu častniku Murdocku, ki se je odločil z manevrom obrata v levo zaobiti ledeno goro. Zaradi prevelike hitrosti in počasnega odziva krmilnega sistema se je akcija ponesrečila. V filmu Titanik iz leta 1997, v režiji Jamesa Camerona, lahko vidimo, kako so se strojniki v spodnjem delu ladje spraševali, kaj počnejo tisti zgoraj, da ladja še ne zavija, in kako so se mornarji zgoraj spraševali, kaj za vraga počnejo tisti spodaj. Ladji je uspelo nekoliko zaviti, a je z bokom trčila v goro ter si tako pridelala šest lukenj. Sestavljena je bila iz 16 vodotesnih oddelkov, preživela bi lahko zalitje štirih, ne pa petih. Niso računali na to, da oddelki niso segali do najvišje palube, zato se je začela voda, potem ko se je ladja nagnila naprej, prelivati iz enega prekata v drugega, s črpalko pa njenega vdora niso mogli zaustaviti. Slabe tri ure kasneje je Titanik potonil na dno oceana.


Ladja je imela na voljo 20 reševalnih čolnov, s čimer je bila v skladu s takratnimi varnostnimi standardi. Vsak čoln je lahko sprejel 68 ljudi, a ker jim štirih čolnov ni uspelo pravočasno spraviti z ladje, je bilo prostora v resnici le za 1179 ljudi. Ko se je kapitan slabo uro po trku zavedel, da se bo ladja kmalu potopila in da nima dovolj čolnov, da bi rešili vse, je ukazal, naj se ženske in otroci vkrcajo prvi. Ukaz je do ljudi, odgovornih za reševanje, prišel v obliki »le ženske in otroci«, in polovica čolnov je s potapljajoče se ladje odplula več kot napol prazna. Na čolnih številki šest in sedem, ki sta prva zapustila ladjo, je bilo le 28 ljudi. Na čolnu številka pet jih je bilo 41, na čolnu tri le 32, na čolnu osem 39, na čolnu številka ena pa le 12 ljudi. Potnikom tretjega razreda niso nikoli povedali, da se ladja potaplja, in jim niso pustili oditi izpod palube. Skupaj je v nesreči umrlo vsaj 1517 ljudi.

titanik | Author: Reuters Reuters

Mirno morje je včasih nevarnejše od razburkanega

Profesor Juan M. Serrano z Univerze Navarra in poslovne šole IESE v Španiji, specializiran za razvoj voditeljskih veščin v okviru inštituta Transforma, ki ga slovenski študentje lahko poslušajo na poslovni šoli IEDC Bled, Titanik uporablja kot slikovit primer, kako tudi najboljša tehnologija in najboljša ekipa ljudi ne zagotavljata varnosti pred katastrofo. Nokia je imela na primer leta 2007, ko je na trg prišel prvi pametni telefon, izjemen kader in tudi izjemno tehnologijo, pa ji to ni zagotovilo uspeha na trgu mobilne tehnologije. Apple, ki je imel prevlado na trgu pametnih telefonov, jo danes izgublja. »Tako kot v primeru Titanika je tudi v korporativni kulturi pogosta prevelika samozavest, ki že meji na aroganco,« pravi Serrano. Mirno morje, ki je tudi dobra prispodoba za čas konjunkture ali poslovnega uspeha, je običajno nevarnejše od nemirnega.

Profesor Juan M. Serrano z Univerze Navarra in poslovne šole IESE v Španiji: »Tako kot v primeru Titanika je tudi v korporativni kulturi pogosta prevelika samozavest, ki že meji na aroganco.«

»Če bi usodnega dne, ko je Titanik priplul do ledene gore, morje bilo razburkano, bi se ledena gora videla že od daleč, saj bi se vanjo zaletavali morski valovi, tako pa je bila na ravni in gladki površini morja vidna šele od zelo blizu,« razloži profesor. Titanik nas uči tudi tega, da je biti prvi na trgu sicer dober cilj, a do tja ni pametno iti po bližnjicah. Pot do New Yorka je po severnem delu Atlantika krajša, a tudi zaradi ledenih gmot nevarnejša. Vodstvo Titanika je tudi preslišalo opozorila, ki so čez dan prihajala po radiu, saj so imeli »preveč dela«.
»Ko včasih govorimo z voditelji korporacij o prihajajočih trendih in spremembah, na katere bi se morali pripravljati, pogosto rečejo, da se sicer strinjajo z nami, ampak zaradi tekočih obveznosti nimajo časa, da bi se jim posvetili.« Po mnenju profesorja si morajo voditelji znati vzeti ravno toliko časa za zadeve, ki so zares nujne, kot za tiste, ki niso nujne, a so pomembne. »Organizacije veliko časa namenijo zgolj prvim zadevam, namesto da bi se s pomembnimi zadevami ukvarjali, preden postanejo nujne. Veliko časa se posveča tudi zadevam, ki niso ne nujne in ne pomembne,« dodaja.

Včasih je bolje ne storiti ničesar

Zaobiti ledeno goro je zelo intuitivna odločitev, sprejeta na prvo žogo, ki bi jo verjetno sprejel vsak tudi manj izkušen mornar. »Odločitve ne moremo obsojati in zagotovo ni bila namerna, je pa kljub temu jasen pokazatelj nepripravljenosti na nepričakovane scenarije, ki pa se v življenju vedno dogajajo,« razloži Serrano. Od česa vse je odvisno, ali bomo v nepričakovanih okoliščinah naredili pravilne korake in rešili podjetje ali človeška življenja? »Če bi se zaleteli naravnost v ledeno goro, se Titanik verjetno ne bi potopil,« razloži profesor. Serrano pravi, da je včasih v zares kritičnih situacijah, v poslu in osebnem življenju, ko ne vemo, kaj storiti, bolje ne storiti ničesar. »V medicini in psihoterapiji velja, da ko zdravnik ne ve, kakšna terapija bi bila potrebna, je bolje, da ne stori ničesar, saj bi z napačno potezo stanje bolnika lahko le še poslabšal.« Toda kaj bi dejali mediji in javnost, ko bi izvedeli, da kapitan ladje, namesto da bi zaobšel ledeno goro, raje ni naredil ničesar in se je naravnost zaletel vanjo? Najverjetneje nič dobrega.

 | Author: Reuters Reuters

Sully kot simbol odličnega voditelja

Biografski film Sully, v slovenskem prevodu Čudež na reki Hudson, v režiji Clinta Eastwooda je pravzaprav pozitivna preslikava Titanika. Leta 2009 letalo Airbus A320 kmalu po vzletu trči v jato ptic, zaradi česar mu odpovesta kar oba motorja, kar je zelo nepričakovana posledica takšnega trka. Pilot Chesley »​Sully«​ Sullenberger in kopilot Jeff Skiles se odločita pristati na reki Hudson, čeprav jima v kontrolnem centru svetujejo pristanek na letališču LaGuardia ali Teterboro. V ravnanju z močno okvarjenim letalom preskočita Airbusova navodila, nato pa, kot rečeno, pristaneta na reki. Kontrolor letenja zapade v depresijo, saj je prepričan, da je letalo s potniki in posadko tragično končalo. Pristanek takšnega letala na reki še nikoli ni bilo uspešen. Novica se nemudoma razširi v medije, kjer se poročevalci sprašujejo, koliko ljudi, če sploh, bo preživelo. Zgodi se nepričakovano. Pristanek na vodi je uspešen, pilotu in posadki z mirnostjo in uigranostjo uspe rešiti vseh 155 ljudi na krovu. Na pomoč nemudoma priskoči ladja, ki iz ledene reke pobere ljudi in na koncu še posadko ter jih varno pripelje na kopno, kjer se zbere celotna newyorška elita in čestita vodstvu letala. Sully ni miren, dokler ne izve, da so prav vsi potniki rešeni. Ker je šlo za notranji let, seznama potnikov namreč niso imeli. Rešeni so bili vsi, še več, nihče ni bil huje poškodovan.

Kljub temu se s kopilotom znajdeta pred komisijo za varnost civilnega letalstva (National Transportation Safety Board), saj strokovnjaki za letalstvo in inženirji trdijo, da bi bilo varneje pristati na pristajalni stezi. Tudi več računalniških simulacij pokaže, da bi jima uspelo pristati na omenjenih letališčih in tako ne ogroziti življenj potnikov in uničiti letala. Sullyjeva kariera in dobro ime sta na tej točki močno ogrožena. Spomnimo se tukaj na kapitana Titanika, kaj bi se zgodilo z njim, če ob opaženi nevarnosti raje ne bi storil ničesar, a bi tako rešil več potnikov? Bi mu kasneje sodili, kot so na neformalni ravni Sullyju, ki ravno zaradi pritiskov na koncu niti sam več ne, ali je na reki pristal zato, ker je želel, da bi ga imeli za junaka, ali res zato, ker mu je notranji občutek pravil, da je to edina možnost za preživetje.

Titanik nas uči tudi tega, da je biti prvi na trgu sicer dober cilj, a do tja ni pametno iti po bližnjicah. Pot do New Yorka je po severnem delu Atlantika krajša, a tudi zaradi ledenih gmot nevarnejša.

Na zadnjem zaslišanju pred komisijo, kjer pokažejo še žive simulacije, se njegova dilema reši. »Ste pri izračunih upoštevali človeški faktor? So piloti v simulatorju vedeli, da se bodo zaleteli v ptice? Kolikokrat so vadili manever?« vpraša člane komisije Sully. Manever so zvadili kar sedemnajstkrat, preden jim je uspelo varno pristati, o nepričakovanem dogodku (jati ptic) pa so bili vnaprej obveščeni, odgovori predsednik komisije po preverbi njegovega vprašanja.

»Vaši izračuni ne upoštevajo človeškega faktorja. Piloti že vnaprej vedo, kako morajo ravnati, midva nisva vedela, da se bova zaletela, zato sva potrebovala nekaj časa, da sva razmislila in sprejela odločitev,« reče Sully. Komisija nato kot parameter v simulaciji vnese 35 sekund časa, kolikor naj bi trajalo, da sta pilot in kopilot sprejela odločitev o akcijskem planu. Sully je pomirjen, saj ve, da je v resnici potreboval le 28 sekund. Simulator v prvem preizkusu pokaže, da bi se tako ob poskusu pristanka na LaGuardii kot na Teterboru letalo zaletelo v stavbe in mu ne bi uspelo varno pristati, potniki in posadka pa ne bi nikoli preživeli.
Kot na koncu filma poudari tudi ena izmed članic komisije, je po vsem slišanem in videnem, po mnenju biologov, inženirjev in varnostnih strokovnjakov pristati na reki in ob tem rešiti življenja pravi čudež. »In ta čudež ste vi, Sully,« reče. Vsa znana dejstva in izkušnje so namreč kazali, da kaj takšnega ni mogoče. Pilotova odločitev je bila sprejeta zaradi notranjega občutka, izoblikovanega na podlagi neskončnih ur letenja, ter zdrave samozavesti, zaradi katere si je upal zaobiti predpisana pravila in ignorirati navodila kontrolnega centra. To je redka sposobnost izjemnih ljudi, ki v težkih in nepričakovanih trenutkih ne naredijo tistega, kar bi storili vsi, ampak so sposobni ohraniti mirno kri in sprejeti odločitve, ki se morda na prvi pogled ne zdijo ne logične in ne smiselne. Pa čeprav zaradi tega tvegajo lastno kariero in izgubo dobrega imena. Ljudje sodimo druge ljudi v vsakem primeru, morda še raje v trenutkih uspeha kot neuspeha.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.