Domov Ikonomija 14. September 2018.

Zahodni Balkan v EU: To je en sam teater!

bled forum
© Leon Vidic
»Dajte no, to je zgolj teater. Mi se pretvarjamo, da reformiramo državo, Evropska unija pa se pretvarja, da nam bo odprla vrata. Ne bo jih!« S to izjavo je Hedvig Morvai, srbska izvršna direktorica Evropskega sklada za Balkan, razburkala do takrat politično korektno razpravo o napredku Zahodnega Balkana in morebitni pridružitvi EU. Kdo zavaja koga in kdo bo na koncu plačal račun?

Po petih letih nezanimanja Evropske unije za nadaljnjo širitev proti jugovzhodu je letos predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker spet zagnal celoten proces, kar je velika spodbuda za države Zahodnega Balkana. Toda razprava na Strateškem forumu na Bledu z naslovom Zahodni Balkan: izgubljena leta ali novo upanje? je pokazala, da je upanje zelo različno porazdeljeno. Momčilo Radulović, predsednik gibanja za Evropo iz Črne gore, je naslov parafraziral: »Leta niso izgubljena, izgubljamo pa upanje.«
V veliki širitvi Evropske unije leta 2004 se je zvezi pridružilo kar deset držav (med njimi tudi Slovenija), zatem pa se je nadaljnja širitev močno upočasnila; tri leta pozneje sta se pridružili še Bolgarija in Romunija ter leta 2013 Hrvaška. Delno razlogi za zaustavitev procesa ležijo v 'utrujenosti' od prejšnjih širitev, saj so se sprejemale države, ki so bile gospodarsko manj razvite od povprečja Unije, nato pa je udarila še gospodarska in migrantska kriza ter posledično razprtije znotraj EU, vzpon nacionalizma in prvi primer države, ki bo Unijo zapustila.

bled forum | Author: Leon Vidic Leon Vidic

 

Statistična napaka

Morebitna nova širitev, ki bi med EU sprejela države Zahodnega Balkana (Srbijo, Črno goro, Albanijo, Makedonijo, Kosovo ter Bosno in Hercegovino), v tem oziru ne bo nič drugačna, le še bolj izrazita, saj povprečen BDP v teh državah dosega komaj tretjino povprečja v Evropski uniji. A Radulović je opozoril, da se pretirava s tem, kakšen zalogaj naj bi bil to za EU; kar šest držav z izjemno slabo razvitimi gospodarstvi se sliši kot veliko breme obstoječim članicam, a obseg obremenitve bolj jasno vidimo, če pogledamo še preostale številke; prebivalcev vseh šestih držav skupaj ni toliko, kot je Romunov (»Črna gora je v rangu statistične napake,« je šaljivo dodal), njihova skupna gospodarstva pa ustvarijo približno odstotek tega, kar ustvari EU. Je to res tako velik zalogaj?
Ne glede na politične premike pa h gospodarskemu razvoju predvsem nekdanjih komunističnih držav poskuša pripomoči tudi Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), ki vlaga tako v Sloveniji kot v regiji Zahodnega Balkana. Charlotte Ruhe, upravna direktorica za srednjo in jugovzhodno EBRD, pravi, da je Slovenija v neprimerno boljši situaciji od regije južno od nas. Tudi portfelj EBRD v Sloveniji deluje izjemno dobro, saj po njenih besedah skoraj ni primerov, ko projekti ne bi šli po načrtih. Še najbolj klavrno se je končala njihova zadnja investicija v NLB, iz katere so nato izstopili, ne da bi dosegli načrtovane cilje. Pravi, da se v nasprotju s trgi Zahodnega Balkana v Sloveniji preostali sodelujoči v projektih zelo dobro držijo začrtanih dogovorov, zato tudi skoraj ni sredstev, ki bi ležala na računu EBRD in čakala, da se projekt premakne na dogovorjeno točko, pač pa običajno točno po časovnem načrtu denar pride do podjetij, ki začnejo izvajati načrtovane projekte.

Je šest držav Zahodnega Balkana s povprečnim BDP zgolj v višini tretjine povprečja EU prevelik zalogaj za Unijo?

Na vprašanje, ali bodo v NLB vstopili še enkrat, ne da povsem jasnega odgovora, a očitno je verjetnost posla velika: »Prav danes sem se sestala z vašim finančnim ministrom in kandidatom za finančnega ministra v novi vladi in govorili smo tudi o NLB. Projekt si ogledujemo, politična volja očitno je in želimo si sodelovati v tako velikem privatizacijskem projektu, a nismo še dovolj daleč, da bi lahko že napovedala našo odločitev. Vsekakor pa je končna zaveza, da se letos proda vsaj polovica banke, dobrodošla. Nesrečno je sicer, da ta privatizacija ni stekla že prejšnjič, ko naj bi se to zgodilo. Takrat ponujena cena je bila namreč dobra. A zdaj se nima več smisla spraševati, kaj bi bilo, če bi bilo.«
V nasprotju s Slovenijo je v državah Zahodnega Balkana le malo bančnega sistema še ostalo v rokah držav, zelo velik del bančništva že obvladujejo multinacionalke. A vprašanje širitve Unije nista zgolj bančni sistem in gospodarska (ne)razvitost, pač pa celotno stanje v državah, vključno s spornimi gospodarskimi praksami, nedelujočimi sodnimi sistemi in prepredeno sistemsko korupcijo. Kar je v slogu Groucha Marxa priznala tudi Hedvig Morvai: »Če bi se držali začrtanega termina za širitev leta 2025 – kakšne članice bi pa lahko bile naše države čez dobrih pet let? In kakšna Evropska unija bi to bila?« Države Zahodnega Balkana čaka še dolga pot, preden bodo lahko po razvitosti stopile ob bok povprečnim državam EU ali Sloveniji.

bled forum | Author: Leon Vidic Leon Vidic

 

Slovenija v regiji

A izboljšano strategijo za svoje delovanje na Zahodnem Balkanu potrebuje tudi Slovenija. Vse preveč zgodb je, v katerih so se slovenska podjetja lotila projektov na tem delu in se opekla. Telekom je na primer nekaj časa na jugu kupoval kot za šalo (stotine milijonov evrov je letelo na vse strani); Cosmofon in Germanicom v Makedoniji pa Ipko na Kosovu, nato pa je žel kaj klavrn izplen iz teh poslov. Tudi Nova Kreditna banka Maribor se je svoj čas zakadila na srbski trg, a ni bila preveč uspešna. Skozi leta je mnoge presenetilo ne le dejstvo, da je Slovenija precej neuspešno investirala na področju nekdanje skupne države, pač pa da je precej slovenskih družb končalo v rokah kapitala s tega področja, nato pa je bil nadaljnji razvoj teh družb slaboten ali nikakršen, kot v Mercatorju, ko je šel v roke Agrokorja. Charlotte Ruhe pravi, da je imela Slovenija izjemno prednost pred državami Zahodnega Balkana (pa tudi pred Slovaško), saj je že v obdobju razpada imela vsaj kvazidelujoč trg, velika podjetja, predvsem pa je imela znanje, da lahko nudi svojim državljanom tudi primerjalno izredno kvalitetna delovna mesta.

Če se Zahodni Balkan ne bo vezal na EU, se bo na koga dugega. Tekmeci že trkajo na vrata.

In kaj nas po njenih besedah drži nazaj, da svoje prednosti nismo dovolj izkoristili? »To, da imate za slovenske probleme vedno slovenske rešitve. Družbe so z navzkrižnim lastništvom povsem zaprle možnost, da bi vanje vstopali tujci, ki bi s seboj prinesli tudi znanje. Tudi današnji nivoji državne lastnine v takšni državi zavirajo njen razvoj, zaradi česar Slovenija ne dosega ciljev, ki bi jih lahko. Vsekakor pa prednost pred Zahodnim Balkanom ostaja izjemna, seveda tudi zaradi tega, ker se je Slovenija izognila dolgotrajni vojni, ki je divjala južneje od nje.«
Tudi Grzegorz Zielinski, regionalni direktor EBRD za centralno Evropo, se strinja in pravi: »Estonija je imela v marsičem podoben položaj in ga je bolje izkoristila s tem, da se je bolj odprla in se bolj povezala s Skandinavskimi državami. In se odpira še naprej, prav v sodelovanju z EBRD so šli pred dvema mesecema v privatizacijo pristanišča v Talinu. Z odpiranjem tujcem gradijo bolj konkurenčno gospodarstvo, ki se hitreje razvija.«

balkan | Author: Reuters Reuters

 

Film, ki se je vrtel zgolj dva meseca

Zaostanek Zahodnega Balkana za Slovenijo ostaja izjemno velik. Andrej Zhernovski, namestnik ministra za zunanje zadeve Republike Makedonije, meni, da omenjene države danes res še niso v dovolj dobrem stanju, da bi se pridružile Uniji, saj je bilo zamujenih priložnosti za izboljšanje sistema nešteto, napredek je zelo počasen (a vsaj je!), a vendarle meni, da bi morala Evropska unija bolj ceniti trud, ki ga Balkan vlaga v približevanje zahtevam EU. In pri tem seveda omeni dogovor med Grčijo in njegovo državo, da se preimenuje v Severno Makedonijo (čakamo še referendum v Makedoniji in ob njegovem uspehu nato še potrditev v obeh parlamentih); »Naš politični vrh s tem dogovorom tvega svoj politični obstoj. A v nasprotju z običajnimi politiki, ki imajo pogled uprt le v naslednje volitve, morajo pravi državniki gledati na posledice za naslednjo generacijo,« je dejal. In se strinjal s tem, da Evropska unija zahteva ureditev tovrstnih nesoglasij, preden lahko vstopijo v zvezo. »Razumljivo je, da EU želi izvažati stabilnost, ne pa uvažati problemov,« je sklenil. A se pridružuje dvomom kolegov v namere EU. Kljub temu da sta spodbuda od zunaj in vodstvo za marsikatero državo dobrodošla, da ta hitreje napreduje, namreč meni, da bodo stvari krenile v napačno smer, če se na koncu obljube Evropske unije izkažejo za prazne. Trdnih zagotovil, da bo katerakoli od omenjenih držav sploh sprejeta, namreč nikjer ni. Tudi leto 2025 kot rok za pridružitev ni ravno zacementiran in se lahko še oddalji v prihodnost, ali kot je to slikovito opisal Radulovič: »2025 je film, ki se je predvajal zgolj dva meseca. Najprej se je ta letnica omenjala v vseh možnih strategijah, v novih pogovorih pa ni več nikakršnega sledu o kakršnemkoli roku. To je tako kot pri uličnih rokohitrecih, ki ti pod lončkom pokažejo kroglico, nato pa dvakrat trikrat zamahnejo z roko, in ne glede na to, za kateri lonček se odločiš, ostaneš praznih rok.«

Izmenjava idej, ne zgolj ozemelj

Hedvig Morvai pravi, naj Balkan kar pozabi na teater okrog EU. Regija naj se začne razvijati, naj začne delati, ker je to dobro zanjo, ne ker bo to vodilo v EU. Čas je, da se vzpostavijo mehanizmi, ki bodo te družbe naredili učinkovite. Treba je zgraditi družbe, kjer bodo ljudje želeli ostati in živeti. Podatki namreč kažejo, da je z Zahodnega Balkana emigrirala že kar četrtina prebivalstva. In to nikakor niso zgolj študenti, ki odhajajo na izobraževanja v tujino in tam iščejo boljše priložnosti za življenje, pač pa odhajajo celotne družine. Čas je, da politikom začnejo kratiti spanec misli na izboljšanje šolskega sistema, ne pa zgolj na ozemeljske zahteve. Prav tako naj regija začne izmenjevati ideje, ne zgolj ozemlja. Z ali brez EU mora regija tudi najti načine, da začne sodelovati med seboj. Kako zelo težki so medsebojni odnosi na teh ozemljih, je na omizju pokazal tudi Behgjet Pacolli, minister za zunanje zadeve Kosova, ko je omenil, da regija težko naredi preboj naprej, če nekateri še vedno živijo v preteklosti. Omenil je srbskega predsednika Aleksandra Vučića, ki je pred dnevi ob obisku Kosova provociral s tem, da je dejal: »Slobodan Milošević je bil velik voditelj.« Iskanje skupnih poti in rešitev je v tako naštetih odnosih zares težavno in Pacolli je del delegacije, ki se bo z Vučićem pogajala o nerešenih vprašanjih med državama. Kako težavna bodo ta pogajanja in sodelovanja, kaže tudi Pacollijeva izjava pred pogajanji: »Od vseh ljudi v Srbiji najmanj zaupam prav Aleksandru Vučiću!«

Obljube EU so kot pri uličnih rokohitrecih; zdaj jih vidiš, zdaj jih ni več.

Tudi v tako težavnih razmerah EBRD vstopa v teh državah v projekte, ki pomagajo premikati državo naprej v smeri tržnega gospodarstva in na ta način delujejo tudi po vsem Zahodnem Balkanu, neodvisno od preostalih političnih odločitev o približevanju teh držav EU. Vstopajo predvsem v projekte, pri katerih lahko s svojimi zmogljivostmi prinesejo vrednost, ki je komercialne banke ne morejo, zato morajo uporabniki njihovih posojil tudi slediti vsem zavezam, ki jih EBRD od njih zahteva. Grzegorz Zielinski pojasnjuje: »Od klientov zahtevamo izpolnitev točno določenih zahtev ob točno določenih rokih, pa naj gre za izboljšavo upravljanja ali pa za dolgoročno okoljsko skrb. To so obveze, ki jih naše stranke sprejmejo v zameno za posojilo in našo pomoč.« EBRD veliko sodeluje tudi pri infrastrukturnih in prometnih projektih, saj tu čaka regijo še veliko dela. Ali kot pravi Charlotte Ruhe: »Najboljši način, da pridete iz Bosne v Makedonijo, je, da letite prek Dunaja. To ni sprejemljivo. Infrastruktura mora omogočati, da se regija približa Evropi.«
EBRD ima tako na Zahodnem Balkanu kot drugod po svetu (deluje že tudi v Aziji in Afriki) vedno več projektov, kljub temu pa še ostaja v Sloveniji, čeprav se je v preteklosti iz nje že poslavljala. Charlotte Ruhe pojasnjuje, da je bil bančni sistem že v stanju, ko je lahko nudil zadostno podporo lokalnemu gospodarstvu, a ga je finančna kriza precej prizadela, zato se je spet pokazala potreba po sodelovanju EBRD pri velikih projektih. Zato se je EBRD vrnila sem in v zadnjih petih letih deluje tako rekoč skoraj izključno na velikih projektih v zasebnem lastništvu. »Veliko družb v Sloveniji je preveč zadolženih in potrebujejo več kapitala. Zato bomo še nekaj časa tu, da pomagamo slovenskim družbam pri regionalni in globalni širitvi,« pravi sogovornica. Slovenija mora vsekakor regijsko širitev izvajati zelo preudarno, a tudi drzno. Ni smiselno, da se ves čas skrivamo za krilatico, da smo majhni. Kot je prav tako na Strateškem forumu dejal Aleksander Čeferin, Slovenec na čelu Uefe, je bilo tako v njegovem primeru, kot je pogosto v poslu to, da prihajaš iz majhne države, prednost: »Zaradi majhnosti te podcenjujejo. Kar je dobro. Ko se zbudijo, je že prepozno in si jih že prehitel in premagal.«

črna gora balkan | Author: Pixabay Pixabay

 

Integracijski turizem

Predstavniki Balkanskih držav so na forumu potarnali, da EU v pogajanjih izkorišča njihovo majhnost, in z veseljem uperili prst v evropske politike, ki naj bi integracijo Balkana v EU izkoristili le za lastno promocijo in koristi, ne da bi nujno projekt zares želeli izpeljati. Radulovič je dejal, da se gredo integracijski turizem in pridejo na pogovore vedno poleti, da se malo posončijo in poležijo v lepih hotelih. »Če želijo resno delati, naj pridejo pozimi!« je dejal (in pri tem očitno pozabil, da je Jean-Claude Juncker svojo balkansko turnejo imel letos februarja). In v slogu Igre prestolov dodal še: »Zima na Zahodnem Balkanu bo dolga!«
Srdjan Majstorović, član svetovalne skupine BiEPAG iz Srbije, prav tako poziva, naj Evropska unija resno začne pogajanja z vsemi državami Zahodnega Balkana, naj odprejo poglavja in začnejo iskati pot naprej, kajti zgodovina je pokazala, da je napredovanje regije zaustavila ne le finančna kriza, pač pa tudi pomanjkanje zunanje spodbude po tem, ko je nazadnje obljuba o širitvi EU zastala. Pri tem vendarle priznava, da morajo države opraviti ogromno dela, če hočejo vzpostaviti neodvisen sodni sistem in pospraviti podzemlje, ki v navezi s politiko obvladuje velik del skromnega balkanskega gospodarstva. Priznal je, da se mora Balkan še naučiti, kako postati del EU, pri tem pa potrebuje že pred širitvijo razvojna sredstva, da lahko napreduje. Mnogi namreč že zdaj ocenjujejo, da države Zahodnega Balkana ne bodo mogle računati na tako velikodušno evropsko pomoč, kot sta je bili deležni na primer Grčija in Portugalska, ki sta se Uniji pridružili že v osemdesetih letih. Z vsako naslednjo širitvijo je bila velikodušnost nekoliko manjša. In tako, kot je bilo v Sloveniji pogosto slišati, kaj vse smo morali financirati sami, medtem ko je na Portugalskem ali v Grčiji bilo podobno narejeno z evropskimi sredstvi, tako je bilo po besedah Charlotte Ruhe za Slovenijo slišati južno od nas: »Dolgo sem delovala na Hrvaškem in tam je bilo zelo pogosto rečeno – mi svoje avtoceste gradimo sami, Sloveniji je pomagala pa EU.«

eu | Author: Reuters Reuters

 

Evropa ali ...

In s tem pridemo do ključnega vprašanja. Balkan namreč sredstva nujno potrebuje, morebitna širitev EU pa ne vpliva zgolj na to, ali bo ta regija del EU ali ne, pač pa tudi, pod čigav politični vpliv bo spadala. Če se je v preteklosti velik del Balkana pogosto zanašal na Rusijo kot zaveznico, pa se zdaj pojavlja še nov partner, ki že širi svoj vpliv v regiji. Kitajska namreč brez velikega pompa, kakršen poteka okrog pridruževanja Balkana Evropski uniji, začenja širiti svoj vpliv v regiji – v Albanijo, Bosno, Makedonijo, Črno goro in Srbijo je v zadnjih letih investirala več kot štiri milijarde evrov – večinoma v infrastrukturne projekte, ki naj bi pomagali Kitajski na novi svilni poti vzpostaviti dobre tovorne povezave skozi njim naklonjene države do najbolj mikavnih trgov. V regiji tako Kitajska že postaja tekmica EBRD.
Evropska unija bo zato potrebovala zelo dobro strategijo, da bo spodbudila Zahodni Balkan k približevanju, ga prisilila, da se modernizira in zares vzpostavi delujoče državne mehanizme (ne pa zgolj jadra na morebitni evropski pomoči), ki očitno še vedno manjkajo (na omizju je bilo prav povedno izmikanje in zanikanje vseh visokih gostov z Zahodnega Balkana, ko je bilo omenjeno, da gre pravzaprav za ugrabljene države, v katerih vodilne politične družine skupaj z zavezniki bogatijo in prevzemajo vajeti v vseh porah gospodarstva). A hkrati mora Evropa nuditi dovolj, da bodo omenjene države svojo prihodnost videle kot evropsko. To je priložnost, da se stabilizira nemirna regija in vzpostavi sodelovanje velikega dela Evrope. V nasprotnem primeru bo v tej regiji svojo moč povečevala tako Kitajska kot Rusija in Evropa bo imela v prihodnje precej velike dileme prav na svojem pragu.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.