Domov Ikonomija 22. September 2018.

Učitelji v šolah mečejo čas stran

Jure Aleksejev
© osebni arhiv
Jure Aleksejev se je slovenski javnosti predstavil, ko je kot maturant leta 2011 predlagal novo ustavo in se vključil v politični in družbeni diskurz o sodobnem času prek intervjujev, lastnih zapisov ter drugih medijskih oblik. Študij je nato nadaljeval na Fakulteti za strojništvo Univerze v Mariboru, magisterij pa opravil na londonskem Imperial College.

Po skoraj dveh letih v zasebnem sektorju v Veliki Britaniji zdaj opravlja doktorat na Oxfordu. Kljub izrazito naravoslovnotehniški izobraževalni in poklicni poti, med drugim se je ukvarjal z merilno opremo za nuklearno industrijo, preseneča tudi z izjemnim poznavanjem zgodovine, politike in drugih humanističnih ved. Na kongresu Združenja Manager, kamor prihaja kot eden izmed v tujini izobraženih Slovencev, bo govoril o splošnih obrisih prihodnosti in predvsem o možnosti privabiti Slovence iz tujine nazaj v Slovenijo. Zanimivo se mu zdi govoriti o sodelovanju v poslovnem svetu, kar bo osrednja tema kongresa, saj je poslovno okolje že po definiciji tekmovalno.

Nad šolskim sistemom v Sloveniji svoj čas niste bili niti navdušeni niti preveč kritični. Zdaj ste izkusili tudi britanski izobraževalni sistem. Kako danes iz tujine gledate na domačega?

Osnovno in srednje šolstvo je v absolutnem smislu neprimerno sodobnemu času, čeprav ne bolj kot marsikje drugje. Zaradi razlik v financiranju in organizaciji ter pripisani družbeni vrednosti pa so se škodljivi učinki v slovenskih univerzah potencirali do nezaslišane stopnje.

Kje se neprimernost šolskega sistema sodobnemu času najizraziteje kaže?

Imamo čudno mešanico predmetov, ki med seboj niso povezani in se ne podpirajo.

Človek v splošnem izobraževalnem sistemu preživi dvanajst let. Katero znanje je tako splošno, da človek potrebuje toliko let, da ga osvoji?

Srednješolska fizika je v mojem času prehitevala pouk matematike za vsaj kakšno leto. V splošnih šolah boste slišali zelo malo o kakršnikoli tehnični vedi ali stroki, ogromno časa pa se porabi za podrobnosti, ki so dvomljive pomembnosti. Potem nastopi največja hinavščina sistema, ki govori, da se učiš zase, in ne za šolo. Menda sem nadpovprečno artikuliran v slovenskem jeziku, ampak ne znam več podčrtati stavčnih členov ter identificirati prilastkovih odvisnikov in tovrstnih zadevščin. Se pravi, da je čas, ki so ga moji učitelji vložili, da so me to naučili, vržen stran. Takšnih stvari je nešteto in s tem se sooča vsa Evropa. Ideja splošne izobraženosti korenini v skupni evropski preteklosti in ne upošteva ne količine ne smeri razvoja človeškega uma. Ideja, ki temelji na idealni podobi renesančnega človeka, se je skozi stoletja prežvečila in danes obtičala v polju, ki je bistveno drugačno od izvirnega, kar pa šolsko okolje ignorira. Človek v splošnem izobraževalnem sistemu preživi dvanajst let. Katero znanje je splošno in tako zahtevno, da človek potrebuje toliko let, da ga usvoji? Govorimo o izobraževalnem sistemu, ki ponuja specializacijo iz širokega nabora tem, in te specializacije so večinoma izbrane glede na idejo »vsesplošno« razgledanega človeka, ki pa o določenih stvareh ne ve nič.

Jure Aleksejev | Author: osebni arhiv osebni arhiv

 

V Sloveniji kljub letom izobrazbe marsikdo ne ve ničesar o uporabnih znanjih, kot so ekonomija, obračunavanje posojil, obdavčenje plač, delovanje davčnega sistema, od kod prihaja denar za socialno državo itd., kar povzroča v družbi velike tenzije.

Večina odraslih brez mesecev priprav ne bi opravilo splošne mature.

Nihče se ne zavzema za, recimo, uvedbo prašičereje v šolah, pa je vzgoja domačih živali znanje, ki sega v prazgodovino in je vitalnega pomena za preživetje človeštva.

Tega nihče še ni poizkušal, a si drznem to reči. Če upoštevamo, da je retencija znanja iz splošnega izobraževanja že tako majhna in da vsebin, ki jih omenjate v učnem načrtu, ni, je logično, da jih ljudje ne morejo imeti. Se pa postavlja vprašanje, kako smiselno se je učiti ekonomije, saj je ta še kilometre stran od eksaktne znanosti. Vprašanje, od kod izvira denar za socialno državo, ima več različnih odgovorov, odvisno od tega, koga vprašate. Če učite otroke enega odgovora, se pojavi legitimno vprašanje, zakaj učimo ravno tega. Takrat preidemo k ideološko obarvanemu kurikulumu. Poleg tega slišimo, da bi bilo treba uvesti učenje drugega tujega jezika pa dodati športni vzgoji in matematiki po eno uro itd.

Kako potem prilagoditi splošni izobraževalni sistem sodobnemu času?

Že dolgo časa razvijam argument, s katerim pa se veliko ljudi ne strinja. Po mojem mnenju si je najprej treba priznati omejitve sedanjega sistema ter to, da njegovo nadaljnje razširjenje ne le da ni možno, ampak tudi ni smiselno.

Zakaj?

Pomen literature kot družbene sile danes upada. Risanka Simpsonovi ima danes večji vpliv na angleški jezik od Shakespeara. Narašča pomen vizualnih medijev. Obstaja točka, ko si bo treba priznati, da ni dovolj, da bi otroke učili le o literaturi teh in onih narodov, ki jo tako ali tako vedno manj ljudi bere, da obstaja omejen smisel porabe mesecev za učenje teh ali onih matematičnih operacij, s katerimi se v vsakodnevnem in poklicnem življenju srečuje samo majhno število ljudi. Seveda me bodo obtožili, da poskušam soditi znanje po uporabnosti, ampak dejstvo je, da to počnejo vsi. Nihče se ne zavzema za uvedbo predmeta prašičereja v splošne šole, pa je vzgoja domačih živali znanje, ki sega v prazgodovino ter je vitalnega pomena za preživetje človeštva.

Kaj pa znanje zaradi znanja samega?

Tudi ljudje, ki zagovarjajo znanje zaradi znanja samega, so se odločili, da se bodo enih stvari naučili zdaj, drugih kasneje, določenih pa nikoli.

Ko postane bolj verjetno, da je nekdo, ki ni hodil v šolo, poklicno bolj uspešen od človeka, ki je hodil v šolo, potem šolanje postane nesmiselno.

Ni, recimo, redko, da so zagovorniki tega principa slabo seznanjeni z naravoslovnimi znanostmi. Ko enkrat priznamo, da vsi razvrščamo znanje po pomembnosti in uporabnosti, ideja specializacije ni daleč stran. Obseg zgolj naravoslovnih znanosti je tako ogromen, da je nemogoče pričakovati napredno znanje z različnih področij ene discipline, kaj šele različnih disciplin. Napredek človeškega uma nas obsoja na specializacijo. Če se šolstvo ne bo reformiralo in moderniziralo, se moramo začeti pogovarjati o tem, da šolanje postaja breme.

Jure Aleksejev | Author: osebni arhiv osebni arhiv

Gospodarstvo večkrat poudarja, da ljudje po koncu šolanja niso usposobljeni za opravljanje poklica.

Vsaka stvar ima točko zloma. Ko postane bolj verjetno, da je nekdo, ki ni hodil v šolo, poklicno bolj uspešen od človeka, ki je hodil v šolo, potem šolanje postane nesmiselno.

Se vam ne zdi problematično, da se s tem, ko tudi brez primerne izobrazbe postaneš bolj poklicno uspešen od šolanega človeka, na naslednje generacije prenaša napačno znanje? Imamo primere trenerjev za boljše življenje, ki ne vedo, kdo je Carl Jung, a kljub temu služijo ogromno denarja.

Ta primer je podaljšek dolge zgodovine evropskega šarlatanstva. V tem smislu ni novo, je pa to dobilo zagon s tehnologijo, ki takšne ljudi neposredno povezuje z množicami ter ideologijo, da posel ne sme biti reguliran. Če šolstvo ne bo zmoglo ponuditi potrebnega formalnega znanja, bo slednje pač po sili razmer nadomestilo z neformalnim, ki pa bo v okvirih proizvodnje, distribucije, razvoja programske opreme itd. podvrženo enakim preizkušnjam kot formalno. Bili so časi, ko je bila formalna izobrazba redka in so vladale praktične izkušnje. Če se formalna izobrazbe preveč loči od delovnega mesta, je logično pričakovati vrnitev tovrstnega stanja.

Katera kultura bi lahko postala dominanta v prihodnosti in bi odločala, kaj se bomo učili v šolah?

Zgodovinske izkušnje kažejo, da vzorci, ki se skozi daljša obdobja najbolj ohranijo, pripadajo družbeno vplivni skupini. Iz stare Grčije so se nam ohranile pesmi in drame, ki so jih uprizarjali atenski moški. Kulturni vzorci, ki prihajajo iz predindustrijske Evrope, pripadajo dominantnemu aristokratskemu sloju. Z razvojem industrije so postali kulturni vzorci današnjega časa popularni filmi, glasba in literatura, ki pripadajo večini prebivalstva. To pomeni, da je dominantna kultura danes kultura množice. Če trend apliciramo na prihodnost in če se bo razvila močno tehnizirana in programirana kibernetska družba, bo dominantna kultura, ki bo za njo ostala, kultura kibernetike, programiranja, modeliranja in animacije. Če postanejo programerji tisti, ki odločajo, kaj se bomo učili v šolah, lahko druge skupine trdijo, da so tiste, ki vzdržujejo kulturo naroda, ampak to ne bo držalo.

Vrniva se nazaj na izobraževalni sistem. Kakšne so razlike med slovenskim in angleškim univerzitetnim sistemom?

Vsak ima svoje hude probleme. V Sloveniji se je univerza ločila od nekega razumnega namena. Družba zahteva in pričakuje univerzitetno diplomo za veliko število delovnih mest, zagotovo za skoraj vsa vplivna delovna mesta, s čimer ji je dodeljen položaj najvišje oblike poklicnega izobraževanja. Univerza je tista, ki osebo s podelitvijo diplome razglasi za zaposlitveno sposobno. A priprav na dejansko delo v izbranem sektorju je zaradi tega relativno malo. Kolikor vem, v Sloveniji ni organizacije, ki bi univerze ocenjevala, razvrščala, preiskovala, ni nikakršnega imperativa urejenosti in kvalitete, čeprav ima vsaka univerze cele gore dokumentacije o kvaliteti. Končni rezultat je ta, da se vsak predmet uči zase, da se študentov po njihovih izkušnjah v zaposlitvi zelo redko sprašuje, po mojem mnenju pa so dvomljive tudi notranje ankete zadovoljstva študentov s profesorji. Študent je tako usposobljen za poklic bodisi zaradi truda tistih med predavatelji, ki jih motivira njihova profesionalna miselnost, bodisi po naključju. To ne pomeni, da usposobljenosti ne moremo pričakovati. Ko sem prišel v Veliko Britanijo, sem začuden ugotovil, da je moje poznavanje inženirstva ne le na primerljivi, ampak na visoki ravni v primerjavi z domačini. Moram pa tudi poudariti, da je bilo balasta v mojem izobraževanju toliko, da bi lahko dobil enako ali zanemarljivo manjšo raven znanja z bistveno manj truda.

Kakšni pa so problemi na Otoku?

Britanske univerze imajo problem, ker so postale same po sebi posel. Britanska univerza te ne bo sprejela zato, ker si pameten, ampak ker si pameten in te nekdo plača, pri čemer je drugi del pomembnejši od prvega.

Šolstvo popolnoma in načrtno ignorira okolje, v katerem se nahaja danes.

To ima za posledico kratkoročno-kratkovidne odločitve glede zaposlovanja, iskanja študentov in vlaganj. To poslabšuje strokovno usposobljenost, saj je študent tam zato, da plačuje univerzo, ne da se bo kaj naučil. Močno se razrašča univerzitetna birokracija, ki jo v Angliji na splošno vidijo kot zelo problematično. Univerze se zavzeto trudijo, da bi napihnile svoje ocene, koliko pa so te povezane z resničnim stanjem, je drugo vprašanje. Britanske univerze kljub temu ustvarijo neprimerno večje število uspešnih inovatorjev in podjetnikov kot slovenske. Vsaka univerza v Britaniji je menda mednarodno odlična in skoraj vsaka se uvršča na enega izmed številnih seznamov stotih najboljših univerz na svetu. Vsaka je najbolj zagreta za raziskovanje, vsaka se zanima za svetovno odlične kadre. Velik del populacije na najprestižnejših univerzah prihaja iz zelo bogatih družin, gre za posameznike, ki so ali bodo dedovali ogromne vsote denarja, ki so odraščali skupaj z investitorji, bankirji, vplivnimi odvetniki, lordi itd. Logično je, da takšen človek veliko lažje postane uspešen kot pa človek, ki teh zvez nima. V nekem absolutnem smislu te univerze morda res proizvedejo več inovatorjev in uspešnih podjetnikov, ampak je pa zelo težko opredeliti, kje so razlogi. Nihče ne pove, kakšna zunajuniverzitetna pomagala so ti ljudje imeli na voljo in jih drugi nimajo. Argument, da imajo vsi ljudje enake možnosti, je tako za lase privlečen.

Jure Aleksejev | Author: osebni arhiv osebni arhiv

 

Kako ste vi prišli na Oxford?

Po ovinku. Delal sem magisterij na Imperial College London. Tam so mi nato ponudili dva doktorata, a meni London kot okolje ni najbolj všeč. Marsikateri Slovenec je fasciniran nad velemestom, meni je šel rahlo na živce, zato sem ponudbo kolikor se da spoštljivo odklonil in si našel službo v zasebnem sektorju; v majhnem podjetju, ki ga je ustanovil nekdanji predavatelj na Imperialu ter si iskal možnosti za doktorate drugje. Prošnje, ki sem jih oddal leta 2015, niso obrodile rezultatov, nato, in to je čisto tipično britansko, sem na prijave leta 2016 dobil veliko ponudb, čeprav se v enem letu moja situacija ni spremenila. Nisem pridobil nobene dodatne kvalifikacije, leto delovnih izkušenj v podjetju, ki ne investira ogromnih milijonov v razvoj in raziskave, tudi ni moglo pomagati, razlika je bila ta, da sem zaradi dolžine bivanja postal upravičen do raznih štipendij. Med drugim so mi ponudili doktorat na Oxfordu in tako sem pristal tukaj.

Ste zadovoljni?

Če niste izkusili tega sami, je to težko pojasniti. Birokracija, ki smo je Slovenci vajeni, je kafkovska. Pri nas obstaja neka iracionalna, zamotana ampak delujoča pot, kako priti do rezultata. Britanska birokracija deluje po montypythonski maniri, kjer obstaja popolno nestrinjanje o tem, kje je ta pot, kako je videti in kako po njej hoditi. Z izjemo tega se nimam nad ničemer pritoževati. Dela ni preveč, štipendija prihaja redno, mogoče bom doktoriral.

Leta 2011 ste napisali znamenito predelavo ustave, o kateri ste dejali, da ste jo napisali izključno zato, da ste pokazali, da alternativa lahko obstaja.

Kdo bo rekel, da imam velik ego. A če preberete ustavo, lahko opazite, da je precej konvencionalna. Edina res temeljna sprememba je bil predlog uvedbe večinskega sistema v kombinaciji s predsedniškim.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.