FOTO:Slovenska družinska podjetja na radarju tujega kapitala

Klemen Košir
Pixabay

»Na radarju imamo nekaj slovenskih družinskih podjetij in na začetku prihodnjega leta bi že lahko sledil nakup,« pravi Brian Wardrop, Kanadčan, iz sklada zasebnega kapitala ARX Equity Partners z domicilom na Češkem in pisarnami v Pragi, Budimpešti in Varšavi.

Družinska podjetja so ob menjavi generacij zelo ranljiva in pogosto se zgodi, da se z novim vodstvom pot obrne navzdol. A v trenutku menjave generacij se pojavi tudi priložnost za zunanje investitorje – in skladi zasebnega kapitala iščejo take priložnosti tudi v Sloveniji.

ARX niso novinci na slovenskem gospodarskem trgu, za seboj imajo že tri večje naložbe v naša podjetja – iz dveh so se tudi že poslovili in si v obeh primerih kupnino večkratno povrnili. Glede sektorja poslovanja niso izbirčni, omejuje se le glede velikosti podjetja. Uporabljajo sicer različne strategije iskanja primernih tarč za prevzem, a ena najplodnejših je odkrivanje podjetij, ki so se znašla v zagati zaradi težav z menjavo generacij. »Priložnosti v Sloveniji so podobne kot drugod po Evropi. Ko se lastnik in gonilna sila podjetja približuje upokojitveni starosti, pogosto začne razmišljati o možnosti prodaje podjetja,« pravi Wardrop. In takrat vskočijo s svojim skladom.

1 + 1 = 3

In se takoj pohvali z uspešno tovrstno naložbo, ki so jo izvedli v Sloveniji; leta 2007 so namreč po prej omenjenem principu vstopili v lastništvo družbe Tomplast; kupili so jo od lastnikov, ki so odhajali v pokoj.

Na Češkem lastniki navadno želijo prodati velik delež svojega podjetja. Morda zato, da se lahko diverzificirajo in dobijo sredstva za ta namen ali pa preprosto hočejo del podjetja pretopiti v denar. Nato pa želijo ostati v tej zgodbi kot manjšinski lastnik …

»Kot investitorji smo usmerjeni predvsem v rast naložb, podjetja, ki jih prevzamemo, poskušamo internacionalizirati, v vsakem primeru pa naredimo vse, da podjetje zraste in doseže optimalno velikost. To dosežemo tako z organsko rastjo kot z vbrizgavanjem dodatnega kapitala, da podjetje lahko kupi druga manjša podjetja s komplementarnimi poslovnimi modeli in izkoristi tako nastale sinergije.« V Tomplastu so upoštevali omenjeni recept in vlagali tako v povečanje proizvodnje linije kot v nakup komplementarnega konkurenta, s katerim so popolnoma pokrili nišo svojih izdelkov; kupili so namreč še podjetje Unitplast in ga priključili Tomplastu. In kako, da se je prav v tem času na trgu znašlo tudi podjetje Unitplast? »Povsem skladno z našim receptom,« se nasmehne Wardrop: »Tudi oni so bili družinsko podjetje v času menjave generacij in so iskali zadovoljiv izhod za prejšnje lastnike.«

Sledila je integracija obeh podjetij in močan pritisk na razvoj, da se je podjetje lahko premaknilo k izdelavi zahtevnejših komponent. Naložbo so negovali skoraj celo desetletje in v tem času se je število zaposlenih povečalo s 77 na več kot 300, prihodki podjetja pa z dobrih 13 milijonov evrov na leto na odličnih 40 milijonov evrov. Kar je ob prodaji podjetja leta 2015 pomenilo zelo velik zaslužek za kapital sklada ARX; naložba se je povrnila štirikratno.

»Tomplast je šolski primer naše dolgoročne investicijske strategije,« pravi sogovornik: »Delamo dolgoročno in vlagamo v rast, nismo sklad, ki bi podjetje kupil, zmaličil in razkosal ter za dobiček prodal v dveh letih.«

image
Pixabay


Finančni investitorji

To je pogost očitek finančnim investitorjem v primerjavi s strateškimi kupci. A pretirano poenostavljanje ne drži nujno; strateški lastniki sicer navadno res naložbo obdržijo bolj dolgoročno, niso pa nujno vedno boljši plačnik, predvsem pa je stratege pogosto težje najti, kajti ti sami iščejo primerne naložbe, ko vidijo potrebo po tem, predvsem pa se običajno ne želijo ukvarjati s prevelikimi prestrukturiranji.

Navadno velja, da finančni investitorji ob nakupu ponudijo nižjo ceno od strategov – tako smo letos videli ponudbo avstrijskega sklada Ring za Cinkarno Celje v kombinaciji z razvpitim skladom KKR, ki je za družbo ponujal tako nizko ceno, da se je številnim delničarjem zdelo skoraj smešno. A pri nekoliko manjših nakupnih tarčah možnosti prodaje strategu pogosto sploh ni, saj so taka družinska podjetja pogosto premajhna, da bi se kakršenkoli strateg zanje sploh zanimal.

Prvi je bil Donit

Skladu ARX je v Sloveniji pred Tomplastom uspelo s še eno zgodbo. Njihova prva naložba v Sloveniji sicer ni bila ravno družinsko podjetje, a mehanizem je bil zelo podoben; Donit Tesniti, eden od naslednikov nekdaj mogočnega, a nato likvidiranega medvoškega podjetja Donit, se je leta 2006 znašel pred dilemo.

Ob menjavi generacij se pojavi tudi priložnost za zunanje investitorje – in skladi zasebnega kapitala iščejo take priložnosti tudi v Sloveniji.

Vodilni v podjetju Anton Jurjevčič, Tomaž Berločnik in Božidar Likar so bili v tistem trenutku tudi večinsko lastniki, a se niso mogli zediniti o prihodnosti podjetja. Jurjevčič je bil pred tem, da odide v pokoj in se je zato želel iz podjetja tudi lastniško umakniti. Čeprav to ni bilo klasično družinsko podjetje, je bila dilema ob menjavi generacij prav enaka. Vsi trije največji lastniki skupaj so imeli več kot 79 odstotkov podjetja, a ker najstarejši ni želel ostati lastnik, mlajša dva pa sta imel vizijo podjetja za prihodnost, so našli rešitev v skladu ARX (takrat znanim še pod imenom DBG Eastern Europe). Z vstopom sklada v lastniško strukturo podjetja so zagotovili reorganizacijo podjetja v skladu z vizijo mlajše generacije (v vmesnem času je prišlo tudi do iztisa 142 malih delničarjev, ki so imeli skupaj manj kot 10 odstotkov podjetja – ti so bili med tistimi, ki s svojim epilogom v tej zgodbi niso bili zadovoljni) in omogočili finančno strukturo, da je podjetje lahko izvedlo menjavo lastnikov. Družba Donit Tesnit se je takrat spopadala z nekaterimi težavami, kmalu potem pa je udarila tudi finančna kriza. Kljub temu je sklad tudi iz te zgodbe izšel kot zmagovalec; svojo vložek je ob prodaji novim lastnikom v Sloveniji potrojil.

image
Pixabay


Nismo krinka

V zgodbi Donita je sklad nekoliko odstopal od svojega običajnega delovanja. Bolj kot pri preoblikovanju in povečanju vrednosti podjetja je pomagal pri že prej določeni menjavi lastništva in s svojim kapitalom tvegal ter podpiral načrtovane spremembe (za kar je bil bogato nagrajen). A v vseh zgodbah, ki jih je imel sklad v Sloveniji, so se pojavila tudi ugibanja o tem, ali je v ozadju posla kdo drug kot omenjeni sklad, saj prevzemnik ni bil neposredno sklad, ampak kakšno podjetje s sedežem, recimo, na Cipru. Brian Wardrop odločno zanika, da bi kadarkoli želeli biti zgolj krinka za nekega drugega (skritega) lastnika: »Pogosto investicije izvedemo s pomočjo posebne namenske družbe, ki jo odpremo v neki drugi državi, pri tem pa nikoli nismo krinka za druge lastnike. Vedno delujemo izključno v svojem imenu in tvegamo z denarjem naših investitorjev. Za takšne možnosti se odločamo izključno zato, ker si želimo izkoristiti prednosti zakonodaje neke države, na primer želimo poslovati po določeni zakonodaji in z določeno dokumentacijo. A to je izključno zaradi enostavnosti poslovanja. Nimamo nikakršnih težav, da bi bili povsem transparentni glede naših poslovnih partnerjev.«

Diagnoza: dobra naložba

V skladu se ukvarjajo s tretjo naložbo v Sloveniji – leta 2015 so kupili Diagnostnični center Bled. Da, uganili ste – priložnost se je ponudila ob menjavi generacij, center je bil namreč zasebna zdravstvena ustanova družine Gorenšek. Zdi se, da gre ta naložba precej po poti Tomplasta. Sklad je namreč že poskrbel za širjenje poslovanja in DC Bled je tako postal lastnik še dveh takih družb, Gastromedice iz Murske Sobote in Medi Consa iz Novega mesta. »V DC Bled bi radi razvili platformo, na katero bomo priključili tudi druge komplementarne družbe. Po zadnjih dveh nakupih se zanima za nakupe še dodatnih manjših klinik v Sloveniji ali pa morda celo širše na območju nekdanje Jugoslavije. Z dobro integracijo lahko podjetju tako precej povečamo vrednost,« pravi Wardrop, ki nadzoruje investicije na Češkem, Madžarskem, v Romuniji in Sloveniji.

Za lastnike družinskih podjetij, ki nimajo primernih naslednikov, ali pa preprosto želijo svoje podjetje pretopiti v denar, je prodaja takšnemu skladu lahko dobra možnost. Tudi cena je pri tem lahko solidna: DC Bled naj bi bil prodan za osem milijonov evrov, kar se zdi solidna cena ob 1,8-milijonskem EBITDA.

image
Pixabay


Slovenci izstopajo v trenutku

A če v svetu lastniki tovrstna družinska podjetja prodajajo v dveh korakih, smo Slovenci po izkušnjah Briana Wardropa posebni: »Na Češkem, ki je podobna država, lastniki navadno želijo prodati velik delež svojega podjetja. Morda zato, da se lahko diverzificirajo in dobijo sredstva za ta namen, ali pa preprosto želijo del podjetja pretopiti v denar. Nato si želijo ostati v tej zgodbi kot manjšinski lastnik in skupaj z nami razvijati zgodbo. Z nami sodelujejo še nekaj let, skupaj širimo posel in povečujemo vrednost podjetja in nato pa v celoti zapustijo naložbo skupaj z nami čez približno šest ali sedem let.« Slovenci smo pri tem očitno drugačni: »Tipična struktura posla za nas v Sloveniji je takojšnja prodaja celotnega podjetja v enem koraku. Tako je bilo tudi v primeru Diagnostičnega centra Bled.« In tako naj bi želela večina lastnikov v Sloveniji, ko iščejo kupca. Nekateri podjetniki so (verjetno tudi v okviru prej omenjenih primerov) že sami vzpostavili stik s skladom ARX in opozorili na svoje podjetje. Sicer pa sklad na potencialne naložbe opozorijo tudi nekateri lokalni posredniki ali investicijski svetovalci, nekatera najzanimivejša podjetja pa v skladu spremljajo že dolgo. In čakajo na svojo priložnost. »Pri potencialno najzanimivejših naložbah poskušamo vzpostaviti stik in odnos, da drug drugega dobro spoznamo in vemo, kaj lahko drug od drugega pričakujemo. Takšno opazovanje oziroma sodelovanje lahko poteka tudi več let, preden je izvedena investicija,« pravi sogovornik.
In katera podjetja imajo »na radarju«? Glede tega ostajajo skrivnostni, Brian Wardrop je povedal le, da letos ne bo novih akvizicij njihovega sklada v Sloveniji. »Na začetku prihodnjega leta pa bi se to že lahko zgodilo,« pravi. Jim bo tudi v prihodnjem letu padla sekira v med?

Več iz rubrike