Na izmenjavo v tujino tudi profesorji

Zakaj bi morale biti univerze vpete v mednarodno okolje in spodbujati izmenjave ne le študentov, ampak tudi profesorjev? V študiji Abroad 101 je Wendy Williamson, direktorica študija v tujini na ameriški univerzi Eastern Illinois, ugotovila, da profesorji, ki se odločijo za izmenjavo v tujino, razširijo obzorja. Postanejo dojemljivi za nove stvari, mednarodne izkušnje vključijo v poučevanje doma, zaradi mednarodnih izkušenj so bolj iskani, je zapisala. »Internacionalizacija je vroča tema, dosežemo jo lahko s profesorji, ki so pripravljeni potovati, se učiti in študente izobraziti v svetovljane spreminjajočega se sveta,« je prepričana.

Naši profesorji v tujini

Tudi naše univerze so na različne načine vpete v mednarodno okolje in profesorje pošiljajo na izmenjavo v tujino. Zaposlujejo tudi tuje profesorje. Na Univerzi v Ljubljani so imeli lani zaposlenih 30 tujih učiteljev, kar 351 slovenskih visokošolskih učiteljev in sodelavcev pa je sodelovalo v pedagoškem, znanstvenoraziskovalnem procesu ali umetniškem delu v tujini s tujimi visokošolskimi zavodi. Na Univerzi v Mariboru imajo zaposlenih 11 tujih visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Mobilni so tudi na primorski univerzi.

V mednarodno okolje so znotraj Univerze v Ljubljani najbolj vpete Ekonomska fakulteta, Filozofska fakulteta in Fakulteta za družbene vede (FDV). Te imajo tudi največ tujih študentov, ki so vpisani v študijske programe, pojasnjujejo. Profesorji FDV izvajajo gostujoča predavanja v tujini po različnih shemah, sporazumih ali dogovorih, med njimi programa Erasmus+, v okviru katerega akademsko osebje opravi osem ur predavanj na partnerski univerzi, s katero ima fakulteta podpisan sporazum o sodelovanju, so nam pojasnili na FDV. Obstajajo tudi druge oblike podpore – letos je bil to projekt Evropskega socialnega sklada ter ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, ki je omogočal večmesečno pedagoško in raziskovalno gostovanje v tujini. Profesorji so tudi vabljeni na gostujoča predavanja prek svojih mrež in partnerjev. »V tujini vsako leto predava več kot 30 profesorjev FDV, večinoma v državah članicah EU, prav tako na partnerskih univerzah zunaj EU, največ v državah Zahodnega Balkana in v ZDA, občasno tudi v Kanadi, Rusiji ter v vzhodnoazijskih državah,« pravijo na FDV. Vsako leto gostijo več kot 40 tujih profesorjev. »Ti predavajo v okviru programa Erasmus+ kot redni gostujoči predavatelji, ki so soizvajalci podiplomskih predmetov in izvedejo del ali celotni predmet, pogosto pa gostimo tuje predavatelje in strokovnjake v okviru dodiplomskih predmetov ali organiziramo posebna tematska predavanja,« še dodajajo na FDV. Tudi mariborsko univerzo tuji gostujoči predavatelji obiskujejo v okviru programa Erasmus+, programa CEEPUS in drugih oblik mobilnosti. »Gostujoči predavatelji na naši univerzi predavajo ali raziskujejo,« pojasnjujejo na mariborski univerzi. Dodajajo, da imajo tudi v okviru znanstvenega bilateralnega sodelovanja več obiskov tujih raziskovalcev, »naši profesorji pa po istih poteh obiskujejo tuje univerze«.

Tsinghua University

Tkanje mednarodnih vezi

Na vseh slovenskih univerzah na različne načine spodbujajo mobilnost in so vpeti v različne projekte. Na ljubljanski univerzi z namenom spodbujanja tujih študentov za vpis in delo visokošolskih učiteljev izvajajo predstavitvene, promocijske in druge aktivnosti. Močno so vpeti v znanstvenoraziskovalno delo v tujini, tudi v projektih. »Vzpostavljen imamo razvojni sklad za spodbujanje sodelovanja na mednarodnih projektih. Na področju strateških partnerstev in mednarodnega univerzitetnega sodelovanja se udeležujemo in organiziramo skupna srečanja, poletne šole, konference in različne dogodke s tujimi partnerskimi in drugimi institucijami ter mrežami. Pripravljamo in izvajamo programe za pridobitev dvojnih diplom in skupnih programov, sodelujemo v skupnih projektih. Ponujamo programe in predmete v angleškem jeziku,« pojasnjujejo.

V tujini vsako leto predava več kot 30 profesorjev s Fakultete za družbene vede. Večinoma gostujejo v državah članicah EU in na partnerskih univerzah zunaj EU. Vsako leto gostijo več kot 40 tujih profesorjev.

V mednarodno študijsko okolje je vpeta tudi Univerza na Primorskem, kjer krepijo odnose s partnerskimi institucijami in vzpostavljajo nove oblike sodelovanja s tujimi visokošolskimi in raziskovalnimi institucijami. Pravijo, da so v zadnjih letih naredili velik preskok in se odlično pozicionirali v mednarodnem akademskem okolju s podružnico, ki sta jo skupaj ustanovili primorska univerza in ruska državna univerza Lomonosov. »To je prva tovrstna podružnica v Evropi, ki ima sedež prav v Kopru. V tem izobraževalnem središču bomo razvijali skupne oziroma nove študijske programe, pod njegovim okriljem pa bo deloval tudi skupni svet gospodarskih zaupnikov, ki ga bodo tvorili predsedniki uprav in nadzornih svetov gospodarskih družb iz Rusije in Evropske unije,« pojasnjujejo na primorski univerzi. Na mariborski univerzi imajo bilateralne Erasmus sporazume podpisane z več kot 500 tujimi univerzami, včlanjeni so tudi v rektorske konference Alpe–Jadran, Podonavsko konferenco, UNiAdrion in Združenje evropskih univerz (European University Association). Pravijo, da se na ta način univerza seznanja s trendi in razvojem evropskega univerzitetnega prostora in več regionalnih ter hkrati lahko sodeluje pri oblikovanju. »Te mreže so prav tako odličen vir pri vzpostavljanju partnerstev za projekte,« poudarjajo.

In kako je v tujini? Z berlinske univerze Humboldt so nam sporočili, da tudi pri njih spodbujajo izmenjave profesorjev. Vsako leto se jih odpravi v tujino poučevat od 110 do 130. Leta 2016 so imeli na univerzi 64 tujih profesorjev. Povedano drugače: tujih predavateljev je bilo 13,4 odstotka.

Zakaj so izmenjave dobrodošle?

»Izmenjava profesorjev je pomembna zaradi obogatitve vsebin predmetov in razširitve programov z vsebinami, ki jih naši pedagogi ne pokrivajo. Z akademsko izmenjavo se krepijo izmenjava strokovnega znanja in izkušenj ter pedagoške metode. Profesorji gostovanja izkoristijo tudi za mreženje in pogovore o morebitnih skupnih projektih, ne samo na pedagoškem, ampak tudi na raziskovalnem področju. V tujini predavajo študentom, ki prihajajo iz drugačnega kulturnega okolja, s čimer lahko pridobijo drugačna mnenja in odzive na tematiko, ki jo proučujejo, obogatijo svoje izkušnje s predavanji in pridobijo nova metodološka znanja in spretnosti,« na vprašanje o dodani vrednosti izmenjav profesorjev odgovarjajo na FDV. Na univerzi Huboldt ob tem dodajajo še spoznavanje partnerskih univerz in utrjevanje partnerstev.

Prednosti so tudi za študente, saj imajo možnost spoznati drugačne perspektive tematik, ki jih obravnavajo, pedagoške in metodološke prijeme. »Na ta način izvajamo tako imenovano internacionalizacijo doma, ko imajo študenti, ki se ne odločajo za izmenjavo v tujini, možnost opravljati predmet ali poslušati predavanja tujih gostujočih profesorjev. To pa ne pripomore zgolj k izboljšanju tujega strokovnega jezika, temveč jih tudi spodbudi k študijski mobilnosti,« opažajo na FDV. Temu pritrjujejo tudi na primorski univerzi, kjer si prav tako prizadevajo čim bolje izkoristiti možnosti za mobilnost visokošolskih učiteljev v okviru različnih programov mobilnosti, na gostovanje pa vabijo profesorje iz tujine, s čimer želijo približati izkušnjo mobilnosti tudi študentom, ki se sami sicer ne odločijo za mobilnost: »Največ dohodnih mobilnosti je v okviru programa Erasmus+, prek katerega v tujino odhajajo tudi naši profesorji. V letih 2017 in 2018 imajo to možnost tudi v okviru operacije Mobilni visokošolski učitelji UP 2017/2018,« pojasnjujejo. Leta 2016 so na razpisu ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) pridobili denar za izvajanje projekta Gostovanja tujih strokovnjakov in visokošolskih učiteljev na Univerzi na Primorskem, v okviru katerega načrtujejo 64 krajših in dve daljši (štirimesečni) mobilnosti.

Tsinghua University

Zalivske države na preži za britanskimi profesorji

Mobilnost, ki širi obzorja, pa prinaša tudi pasti. To so na lastni koži izkusili Britanci. Zaradi vse večje internacionalizacije in porasta mednarodnih šol, ki večinoma poučujejo v angleškem jeziku, v britanskem izobraževalnem sektorju zeva luknja. Britanci se vse pogosteje odločajo za akademsko kariero v tujini. Sir Michael Wilshaw, glavni inšpektor britanskih šol, je že leta 2016 za britanski časnik Guardian povedal, da elitne britanske javne šole in fakultete izgubljajo profesorje, ki bežijo v hitrorastoči mednarodni izobraževalni sektor. Podajajo se predvsem v zalivske države, kjer je veliko povpraševanje po tradicionalni angleški izobrazbi. Privabljajo jih višje in neobdavčene plače, brezplačna nastanitev in podnebje. Posledično morajo britanske šole iskati profesorje v tujini – v ZDA, Avstraliji, na Jamajki, Novi Zelandiji in v Južni Afriki. Niti slavni kolidži je niso odnesli najbolje. »Institucije, kot so Harrow, Marlborough, Shrewsbury in Brighton College, se borijo za profesorje, njih pa vabijo tuje institucije, ki želijo zadostiti povpraševanju po tradicionalni britanski izobrazbi za rastoči srednji razred,« je dejal Wilshaw. V zalivskih državah cvetijo mednarodne šole, mnoge sledijo britanskemu učnemu načrtu in poučujejo v angleščini. Wilshaw izpostavlja, da je med letoma 2014 in 2015 Veliko Britanijo zapustilo 100.000 učiteljev, zaposlenih za polni delovni čas, s čimer je Otok postal največji svetovni izvoznik učiteljev. »In le še slabše bo,« ugotavlja na podlagi raziskave International School Consultancy. Ta predvideva, da se bo število mednarodnih šol do leta 2025 s sedanjih 8000 podvojilo.

Študenti raje na prakso kot študij?

Obzorij v tujini ne širijo le profesorji, ampak tudi študenti. Skorajda ni države, kjer se bodoči intelektualci ne odločajo za tujo izkušnjo. In Slovenija ni izjema. Na Univerzi v Ljubljani pravijo, da se število študentov, ki v tujino odhajajo na izmenjavo z namenom študija, iz leta v leto minimalno povečuje. Vse bolj se zanimajo tudi za Erasmus izmenjavo z namenom praktičnega usposabljanja, čeprav to ni pogoj za opravljanje diplome.

Dvesto petdeset študentov s Stanforda, ki so se odločili za študij v tujini, so po vrnitvi vprašali o povodih za ta korak. Dvaintrideset odstotkov jih je za izmenjavo navdušil profesor, ki je imel to izkušnjo. Tretjino je profesor prepričal, da je izmenjava pomembna.

»V študijskem letu 2016/2017 smo na Univerzi v Ljubljani v tujino v okviru praktičnega usposabljanja Erasmus+ poslali 400 študentov. Med njimi so tudi diplomanti, ki lahko prakso prek Erasmusa opravijo še leto dni po opravljeni diplomi,« pojasnjujejo. Tudi na primorski univerzi opažajo, da si vse več mladih želi v tujino: »Povečuje se zlasti število študentov, ki želijo v tujino na študijsko izmenjavo z namenom prakse. Res pa je, da se vedno več študentov odloča za opravljanje prakse v tujini.« Na Univerzi v Mariboru pravijo, da je mobilnost priporočena in dobrodošla, ni pa nujna. So pa lani prvič zaznali upad interesa za mobilnost v tujino. »Zavedati se moramo, da je za naše študente mobilnost večji napor kot za študente severnih in zahodnih sosednjih in še bolj oddaljenih držav, ker so izhodišča te mobilnosti še vedno dokaj različna. Zato smo se odločili za projekt Mov'in, s katerim želimo našim študentom še bolj poglobljeno predstaviti prednosti in priložnosti mobilnosti eno- ali dvosemestrskega študija v tujini. Ugotovili bomo tudi vzroke, zakaj se mobilnost iz Slovenije ne povečuje, kakor se vsako leto povečuje mobilnost v Slovenijo in na našo univerzo,« pojasnjujejo na mariborski univerzi. Menijo, da so glavni vzroki za odlašanjem s študijem v tujini strah pred neznanim, bojazen nepriznavanja v tujini pridobljenega znanja, »ki je neutemeljena, a kljub temu prisotna v glavah mladih, ter na koncu finančni vidik, sicer zaželenih, a žal dokaj dragih destinacij v zahodni in severni Evropi«.

Tsinghua University

Kitajski izobraženci se vračajo domov

Najbolj »potujoči« med študenti so Kitajci. Izbirajo univerze in države brez šolnine ali z minimalni šolnino. A se tudi vračajo, pričajo podatki kitajskega ministrstva za izobraževanje. Leta 2016 se jih je vrnilo 80 odstotkov. Vračajo se predvsem zaradi priložnosti, ki se jim ponujajo doma, je prepričana direktorica pekinške srednje šole Tsinghua University Shiny Wang. »Zavedajo se, da imajo doma mnoge poslovne priložnosti,« je dejala za PIE News. Kitajska si prizadeva postati bazen inovativnega gospodarstva. Vanj ne vabi le rojakov, ki so šli po svetu, ampak želi ta bazen napolniti tudi s tujci. Tako tujim študentom po študiju na Kitajskem zadnja leta dovoljujejo ostati, omogočajo jim nadaljnji študij, prakse … Qiang Zha, profesor na kanadski univerzi York, strokovnjak za kitajsko višješolsko izobraževanje, meni, da je odpiranje vrat tujim študentom dobro za Kitajsko: »To je dobra vest za gospodarstvo in industrijo, za inovacije in trgovino.« Kitajci upajo, da jim gre pri novih podvigih pri privabljanju tujcev, tudi profesorjev, na roko »Trumpov učinek« – ameriški predsednik grozi s strožjo imigrantsko politiko in napoveduje ukinitev nekaterih študijskih vizumov. Tako si Kitajska obeta, da bo privabila inženirje, ki bi se v drugačnih okoliščinah podali v Silicijevo dolino.

Profesorji, ki so pripravljeni potovati, se učiti, predavati v tujini in širiti obzorje, lahko študente izobrazijo v svetovljane spreminjajočega sveta.

Peking, Šanghaj in Shenzhen so že uvedli sisteme za privabljanje tujih študentov in strokovnjakov na Kitajsko, ponujajo jim tudi stalno prebivališče. Kitajska ministrstva za izobraževanje, zunanje zadeve in človeške vire so januarja lani napovedala, da bodo dovolili ostati vsem študentom z magisterijem ali doktoratom, ki so v času izobraževanja dosegli visoke ocene, čeprav nimajo delovnih izkušenj. Pred tem so bili tega deležni le Kitajci z doktoratom in širokim naborom delovnih izkušenj, čeprav so živeli v tujini. Tujci, ki so najmanj dve leti živeli na Kitajskem, si lahko zdaj obetajo dovoljenje za prebivanje za pet let, kasneje tudi stalno prebivališče. Ministrstvo za javno varnost je sporočilo, da v program spadajo tudi tujci, ki niso študirali na kitajskih univerzah, a želijo delati v visokotehnoloških kitajskih podjetjih. Po podatkih Komisije za izobraževanje v Šanghaju je bilo leta 2016 na univerzah v tem mestu 1500 tujih študentov, ki so v 850 podjetjih opravljali tudi prakso. Delež tujih študentov, ki so opravljali prakso v Šanghaju, pa je še vedno majhen, saj je univerzah v tem mestu kar 56.000 tujih študentov. Na ministrstvu za izobraževanje opažajo, da se je število tujcev, ki želijo študirati na kitajskih univerzah, povečalo na kar 443.000. Velika večina jih je pride na krajše izmenjave.

Prepričali so jih profesorji

Mednarodne izkušnje v globaliziranem svetu postajajo vse bolj pomembne. Da se mladi odločijo za pot v tujino, so zaslužni tudi profesorji. Tako kaže vsaj primer z ameriške Univerze Stanford. Ko so 250 študentov, ki so se odločili za študij v tujini, po vrnitvi vprašali o izkušnjah in povodih za ta korak, je kar 32 odstotkov vprašanih za izmenjavo navdušil profesor, ki je tudi imel izkušnjo s tujino. Tretjina vprašanih se je za študij v tujini odločila, ker jih je profesor prepričal, da je to pomembno. To je precej povedno, saj se s Stanforda na študij v tujino vsako leto odpravi le 300 od 12.000 študentov. Mednarodnost pa ima tudi ekonomske prednosti. Karl Dittrich, predsednik zveze Vereniging van Universiteiten, ki vključuje 14 nizozemskih univerz, je za raziskavo World University Rankings 2016–2017 povedal, da 35 odstotkov mednarodnih študentov po študiju ostane na Nizozemskem, s čimer prispevajo 1,6 milijarde evrov k pobranim davkom. »Še bolj pomembno pa je, da imamo resnično mednarodno mrežo alumnijev, ki širijo pozitivne izkušnje,« je dejal za Times Higher Education. Mednarodnost pa krepi tudi raziskovalni vpliv, inovativnost, privablja tuje profesorje. Uwe Brandenburg, nekdanji direktor berlinske univerze Humboldt, je prepričan, da je univerza mednarodna, ko so vse aktivnosti izvedene v kontekstu globalnosti: »Ko mednarodni duh živi med študenti, profesorji, podpornim osebjem, akademiki. Žal kar 99 odstotkov univerz ne ve, ali to imajo, ker se s tem ne ukvarjajo. Imeti zgolj tuje predavatelje in raziskovalce univerze še ne naredi mednarodne – ti ljudje so velikokrat prepuščeni samim sebi.« Marnie Hughes-Warrington, prodekanja na Avstralski nacionalni univerzi (ANU), ki je sedma na lestvici najbolj mednarodnih univerz, opozarja, da morajo univerze več pozornosti nameniti mednarodni mobilnosti profesorjev, misliti morajo globalno. Vendar mednarodnost ne sme biti cilj, opozarja Lino Guzzella, predsednik švicarskega tehnološkega instituta (ETH). Majhne države, kot je Švica, se morajo osredotočati na odličnost v znanosti, poučevanju in prenosu znanja. In zadnje v kontekstu velikosti velja tudi za Slovenijo. V nasprotnem primeru se majhne države srečujejo z begom možganov.

Štipendijski programi za profesorje

Fakultete niso edine, ki omogočajo izmenjavo profesorjev. Obstajajo tudi štipendijski programi. Eden takšnih je Fulbrightov na Univerzi Stanford. Janet English je izmenjavo s pomočjo Fulbrightove štipendije opravljala na Finskem. V enem letu je v deželi tisočerih jezer spoznala nove učne tehnike, ki jih uporablja pri poučevanju v ZDA, s finskimi profesorji je primerjala tudi izkušnje. »V več urnih pogovorih s finskimi strokovnjaki in profesorji sem odkrivala skrivnosti uspešnosti finskega šolstva. V ZDA sem se vrnila z novimi izkušnjami, zagonom, z novimi znanji in veščinami. Fulbrightova štipendija mi je omogočila, da sem na novo odkrila, kaj pomeni biti profesor. Dobila sem izkušnjo življenja v družbi, ki stavi na sodelovanje, in ne na medsebojno konkurenčnost. S prve roke pa sem videla tudi, kakšno svobodo imajo učitelji pri pripravljanju učne snovi,« je zapisala o svoji izkušnji. Pozitivno izkušnjo iz Finske je odnesla tudi profesorica Karen Lee: »Bilo je navdihujoče, spreminjajoče. V sedmih mesecih sem profesionalno zrasla. Rada poizvedujem in preizprašujem ameriški izobraževalni sistem v primerjavi s finskim, v poučevanje želim vnesti več produktivnosti.« Na profesorsko izmenjavo se je v okviru omenjenega programa podal tudi Kim Young, ki je šolsko leto 2014/2015 preživel v Palestini. A tam ni poučeval, ampak se je iz profesorja prelevil v študenta, ki se je moral naučiti nove kulture in jezika.