Domov Ikonomija 31. Oktober 2018.

Kako so države sveta zapravile svoje bogastvo

svet denar sklad delnice gor dol
© Shutterstock
Pogled na lestvico prvih desetih držav po BDP na prebivalca skozi desetletja pokaže, da s seznama iz leta 1940 danes med deseterico najdemo zgolj tri države, ki se jim je uspelo obdržati. In le eno, ki se med deseterico pojavi v vsakem desetletju – Švico.

Če prvi vzrok za stabilnost Švice lahko hitro najdemo v tem, da od časa Napoleonskih vojn dalje ni bila udeležena v nobenem oboroženem spopadu več, pa so zgodbe drugih držav, ki so se po lestvici dvigale ali spuščale precej bolj sunkovito, precej različne in manj predvidljive - tudi če se izognemo najbolj očitnim, ki so zgrmele navzdol po izbruhu vojne.

Argentinska govedina

Pogled na lestvico iz leta 1940 pokaže edino pojavitev katerekoli južnoameriške države v tabeli; na sedmem mestu namreč najdemo Argentino. Če bi se ozrli še bolj daleč nazaj v preteklost, kot kaže tabela, bi lahko videli, da je bil pred stoletjem BDP na prebivalca v tej drugi največji južnoameriški državi višji kot v takratni Franciji ali Nemčiji, skoraj dvakrat tolikšen kot v Italiji, trikrat tolikšen kot na Japonskem ter kar petkrat tolikšen kot v sosednji Braziliji.

Surovine lahko veliko pripomorejo h gradnji bogastva, a dolgoročno bolj kot bogate zaloge na uspeh vplivajo strategije razvoja in upravljanje države.

Kaj je šlo narobe, da je v naslednjih desetletjih to gospodarstvo tako globoko potonilo? Razlogov ne manjka. Prve zametke lahko najdemo že v razlogih za takratni uspeh; naravne danosti so omogočale poceni pridelavo vrhunskega govejega mesa, ki ga je Argentina veselo izvažala po vsem svetu skupaj z nekaterimi surovinami; Evropo je bogato zalagala tako z žitom kot z govedino. A kljub lepim prihodkom iz zunanje trgovine država ni vlagala ne v gospodarski razvoj ne v izobraževanje. Že po izbruhu prve svetovne vojne je država začela nazadovati, s številnimi političnimi nemiri in preobrati pa v naslednjih desetletjih ni našla pravega kompasa. Ko je po drugi svetovni vojni velik del sveta krenil na pot prosperitete, je Argentina trpela zaradi političnih prevratov v državi in zaostajanja v tehnološkem razvoju.

 | Author:

 

Nato so zaradi zdravstvenih in protekcionističnih ukrepov številne države otežile uvoz hrane in Argentina je izgubila še eno od pomembnih prednosti v mednarodni trgovini. Od vojaškega udara do Perona in nazaj k vojaškim voditeljem, pa spet peronizmu in sodelovanju z Mednarodnim denarnim skladom (ki v Argentini vsekakor ni odigral le pozitivne vloge) Argentina še do danes ni našla pravega recepta za vrnitev na pota stare slave; čeprav je treba priznati, da se vendarle postavlja na noge, kot še ena država s te celine – Venezuela. Zadnje sicer v tabeli med desetimi najboljšimi državami ne boste našli, a dolgo časa se je držala zelo visoko; še leta 1960 je bila po BDP na prebivalca med 20 najboljšimi državami na svetu, pred Italijo, Nizozemsko in našo sosedo Avstrijo, v sedemdesetih letih je bila najbogatejša južnoameriška država. Kar se zdi logično – za državo z največjimi zalogami nafte na svetu se zdi edino normalno, da ima vsega v izobilju. Dobro je šlo skoraj do leta 2010, morda 2012, od takrat pa je šlo hudo navzdol – zadnji dve leti je gospodarstvo v prostem padu. Danes ji primanjkuje vsega – hrane, zdravil, higienskih pripomočkov, predvsem pa socialnega miru.

gor | Author: Pixabay Pixabay

 

V začetku devetdesetih let je imela na primer Venezuela višji BDP na prebivalca kot naša južna soseda Hrvaška, danes jo zadnja prekaša za štirikrat. Vzrok za največji razcvet Venezuele je hkrati vzrok za njeno razsulo – nafta. Karizmatični Hugo Chávez je vzpostavil sistem visokih državnih izdatkov prebivalcem, financiranih z naftnimi zaslužki, prav tako je Venezuela razvila malo druge industrije, saj je z naftnimi zaslužki preprosto plačevala uvoz. A slab nadzor in nizka vlaganja v razvoj naftne industrije (kar je povzročilo, da je v državi z največjimi zalogami nafte njeno pridobivanje nato iz leto v leto upadalo) so ob začetku upadanja cen nafte povzročili pravi kaos v javnih financah. To je seveda zgolj poenostavljeno ogrodje zloma gospodarstva, a ne glede na to, ali menite, da so vzroki za padec Venezuele povsem notranji ali pa pripisujete krivdo tudi zaroti zunanjih silnic, ki so se trudile z manipulacijami na naftnem trgu še dodatno poglobiti venezuelsko krizo, je dejstvo, da za Venezuelo teče že tretje zaporedno leto, ko se krčenje gospodarstva meri v dvomestnih številkah.

Po lestvici navzgor

A v zgodovini je kar nekaj primerov hitrih premikov tudi navzgor. Ali kot je nekoč rekel nobelovec Simon Kuznets: »Imamo štiri vrste držav; razvite, nerazvite, Argentino in Japonsko.« Japonska je namreč izvedla obratno pot na lestvici razvitosti kot Argentina; po koncu druge svetovne vojne, uničena od dveh atomskih bomb, je začela nepredstavljiv vzpon, ki se ga je kmalu prijelo ime japonski gospodarski čudež. Posebej po letu 1955 je ta azijski tiger po zaslugi tehnološke inovativnosti in organizacije dela dosegla izjemno produktivnost, gospodarstvo pa je raslo iz leta v leto. Ob močni domači potrošnji in prosti trgovini ter velikem izvozu je Japonska v le nekaj desetletjih postala drugo največje gospodarstvo na svetu, kljub temu da ima manj kot 130 milijonov prebivalcev. Pred manj kot tremi desetletji so številni gospodarstveniki trepetali, da bo Japonska zavladala svetu, kar se je zdelo verjetno še posebej v luči visokih vlaganj v razvoj, velikim prihrankom ter ambicioznemu pohodu z nakupi številnih družb širom po svetu. A silovita gospodarska rast se je v obdobju, ko se je Slovenija osamosvajala, povsem ustavila. Kar se je na začetku devetdesetih let zdelo kot krajša recesija, je nato preraslo v izgubljeno desetletje, zdaj skoraj lahko govorimo že v množini, o izgubljenih desetletjih.

Menjava v štafeti

To je bilo obdobje, ko je azijsko štafetno palico prevzela druga, precej večja država – Kitajska. Morda se komu, ki je v zadnjih letih že vajen časopisnih naslovov o skorajšnji prevladi Kitajske na svetovnem gospodarskem zemljevidu, zdi presenetljivo, a hiter vzpon Kitajske poteka šele zadnjih nekaj desetletij.

Priliv tujih investicij je znak, da investitorji vidijo ugodne razvojne priložnosti v državi, ter pokazatelj spodbudnega gospodarskega okolja, kar je odločilno za hitro gospodarsko rast.

Ob začetku devetdesetih let se Kitajska po številnih značilnostih ni dosti razlikovala od Indije; ne le po izjemnem številu prebivalcev, pač pa po izredno nizkem bruto domačem proizvodu, nezanimivosti za tuje investitorje ter nezavidljivih sanitarnih razmerah. Že v tistem obdobju je bil sicer industrijski sektor na Kitajskem večji od tistega v Indiji, v zadnjih tridesetih letih pa je pošastno zrasel, ko je Kitajska postala svetovna proizvodna velesila. Zdaj v Evropi in Ameriki nikogar več ne skrbi, da bo svetovnemu redu zavladala Japonska, pač pa Kitajska. Kitajska takšnega tempa meteorskega vzpona ne bo zdržala v nedogled, kot opozarja dr. Katja Zajc, namestnica predstojnika Katedre za mednarodno ekonomijo in poslovanje: »Kitajska se trenutno sooča z določenimi tveganji oziroma izzivi; staranje prebivalstva, presežne kapacitete v nekaterih panogah, naraščajoča zadolženost (kažejo se znaki balonov), hitro naraščajoča dohodkovna neenakost med podeželjem in urbanimi predeli, negotovo mednarodno okolje. Tako lahko pričakujemo umirjanje kitajske rasti v prihodnosti, ne pa nujno stagnacije. Kitajska je namreč usmerjena v iskanje dolgoročno vzdržnih rešitev za omenjene izzive.«

Azijski tigri

Po letu 1960 so v štirih desetletjih izjemen skok naredile tudi štiri azijske države, ki so si s tem pridobile naziv Azijski tigri; Tajvan, Singapur, Hongkong ter Južna Koreja. Svetovna banka je leta 1993 v svojem poročilu njihov neverjeten vzpon pripisala receptom, ki jih razvijajočemu se svetu predpisuje Zahod; liberalizaciji trgovine in s tem močni krepitvi izvoza, nizki obdavčitvi in ne preveč potratni socialni državi.

Argentina je veselo izvažala po vsem svetu. Evropo je zalagala z žitom in govedino. A kljub lepim prihodkom iz zunanje trgovine država ni vlagala ne v gospodarski razvoj ne v izobraževanje. Začela je nazadovati.

Akademiki so v svojih raziskavah sicer potrdili nekatere od teh, a za razliko od poročila Svetovne banke je v poznejših študijah vladal skoraj konsenz o tem, da izjemne zasluge za takšen uspeh nosijo tudi močnemu interveniranju vladnih administracij; delno so tigri sledili tudi Japonskemu zgledu močnega vlaganja v razvoj in inovacije. Morda še najbolj izstopa Južna Koreja, ki ji je z izjemno nizkih razvojnih nivojev, ko je bila ena najrevnejših držav območja, primerljiva s takratnimi afriškimi državami, uspelo postati peti največji izvoznik na svetu, Slovenijo pa že dolgo prekaša po BDP-ju na prebivalca. Vzpon se je začel pod vodstvom vojaške hunte in plečih poceni delovne sile, ki je proizvajala izdelke z nizko dodano vrednostjo za tuje trge. A hkratno veliko vlaganje v izobraževanje ter v inovacije je državo brez velikih naravnih bogastev prelevilo v izjemno hitro napredujoče gospodarstvo, ki je že v šestdesetih letih dosegla več kot 8-odstotno gospodarsko rast letno, v sedemdesetih je bila povprečno 9,3 odstotke letno, v osemdesetih 8 odstotkov in v začetku devetdesetih še vedno več kot 7 odstotkov letno. Gospodarstvo je preko čebolov – mega gospodarskih družb – ves čas močno usmerjala politika, ki je kreirala tudi vse ključne premike; od prvih poudarkov na infrastrukturi in šolstvu, prek usmeritve v težke industrije do močnega poudarka na tehnologiji, avtomobilski industriji in elektronskih inovacijah.

Keltski tiger

Po vzoru azijskih tigrov je zaradi hitre raste podoben nadimek dobila tudi ena od evropskih držav – Irska. Njen hiter vzpon se je začel, ko so azijske mačke že upočasnile svoj korak. Irska se je dvignila na krilih velikih tujih investicij, izkoristila mnoga sredstva Evropske unije za razvoj podeželja in za mnoge tehnološke velikane postala vstopna točka v Evropsko unijo. S svojo politiko nizkih davkov je privabila gigante kot sta Microsoft in Dell. Kar je dolgo veljalo kot zgled odličnega privabljanja tujih investicij se je pozneje izkazalo za ne najbolj pošteno poslovanje – po spornih pravilih so namreč prikrajali pravila za vsakega od tujih velikanom posebej in na nek način so delovali kot davčna oaza. Preiskave in kazni so sicer nekoliko omadeževale ugled Irske, a v resnici je prav hudo niso prizadele; celo obratno – Irska je kot posledica izrečenega ukrepa Evropske komisije še nekoliko dodatno obogatela; Apple je moral namreč zaradi takšnega dogovora Irski naknadno plačati 13 milijard evrov neplačanih davkov. Irska uradno temu sicer nasprotuje in ta sredstva vodi ločeno, saj naj bi si prizadevala za razveljavitev te kazni, saj naj bi jih skrbelo, da bi to odgnalo velikane iz države. A zdi se, da je Irskav celotni zgodbi le pridobila in prav malo izgubila. Iz istih razlogov, ki so prinesli državi visoko gospodarsko rast, jo je sicer začetek finančne krize zaznamoval močneje kot druge, a kljub opaznemu padcu v času recesije se še danes lahko pohvali z visoko razvitostjo in trikrat tolikšnim BPD-jem na prebivalca kot Slovenija.

irska | Author: Pixabay Pixabay

 

Tuje investicije

O tem, kako obetavno je gospodarstvo določene države, lahko sklepamo tudi iz tujih investicij, ki se tja stekajo, a dr. Katja Zajc opozarja, da so tuje investicije sicer pomemben, ne pa tudi edini motor gospodarske rasti. Meni pa, da je seveda priliv tujih investicij znak, da investitorji vidijo ugodne razvojne priložnosti v državi ter je pokazatelj spodbudnega gospodarskega okolja, kar je odločilno za hitro gospodarsko rast:

Močan priliv investicij prinese tudi določena tveganja.

»S tujimi navpičnimi investicijami se povečuje tudi vpetost gospodarstva v globalne verige vrednosti. Narodnogospodarska odprtost je pomemben dejavnik gospodarske rasti, večina študij je potrdila, da bolj odprte države, tako v trgovinskem kot investicijskem smislu, beležijo v povprečju višje gospodarske rasti.« A hkrati dodaja, da lahko močan priliv investicij prinese tudi določena tveganja, kot na primer izpostavljenost nenadnemu begu kapitala v primeru negativnih pričakovanj in naraščajočega tveganja nastanka makroekonomske ali finančne krize (primer azijske krize, ki se je začela julija 1997 na Tajskem). Tudi vpetost v globalna oziroma regionalno proizvodna omrežja poveča ranljivost na naraščajoči trend novih protekcionističnih ukrepov v zadnjih letih, pa na določene dogodke/naravne nesreče zunaj meja države, ki se hitro širijo po dobaviteljskih verigah. »Tu pa pride do izraza pomen dobrega makroekonomskega obvladovanja tveganj ter institucionalnega okolja,« sklene svojo misel dr. Zajc.

skandinavija norveška | Author: Pixabay Pixabay

 

Nordijska preudarnost

Podobno kot na krilih velikih zalog nafte visoko kotirajo tudi številne Arabske države, se je v zadnjih desetletjih uspelo opazno dvigniti tudi evropski državi, potem ko je začela izkoriščati bogate zaloge nafte – Norveški. Odkrili so jo šele v sedemdesetih letih. A očitno ravnajo bolj modro od držav, ki so ob prodaji bogatih naftnih zalog gospodarsko zaspale in povsem zanemarile preostale sektorje, saj Norveška ves čas v ospredje postavlja tehnološki razvoj, prodajo nafte pa kljub velikemu obsegu prihodkov obravnavajo skoraj kot dopolnilno dejavnost.

Italija že dolgo časa počasi drsi po lestvici navzdol.

In se izjemno dobro zavedajo, da prihaja tudi čas, ko bo nafte zmanjkalo, zato z velikim deležem dobička od prodaje nafte polnijo državni sklad, ki je postal daleč največji tovrstni državni sklad. Uradna strategija predvideva, da bodo sklad napolnili vsaj do triintridesetkratne višine letnih prihodkov od naftne industrije. Tako bi sklad po koncu naftne ere zlahka nadomestil izpad prihodkov; ob triodstotnem letnem donosu bi lahko v neskončnost izplačevali iz sklada vsakoletno vrednost, kakršno zdaj prispevajo naftni posli.

Če smo že omenili našo južno sosedo, pa je treba opozoriti tudi na zahodno; pogled na tabelo kaže, da Italija že dolgo časa počasi drsi po lestvici navzdol – na nobenem področju ne dosega tako močnega preboja, da bi lahko ostajala med najbogatejšimi.
Pri tem, da nafto najdemo kot vzrok za premik po lestvici tako pri državah, ki so se po njej povzpele, kot pri tistih, ki so po njej zgrmele navzdol, lahko napravimo sintezo; surovine lahko veliko pripomorejo h gradnji bogastva, a dolgoročno bolj kot bogate zaloge na uspeh vplivajo strategije razvoja in upravljanje države – če zadnje manjka, ima tudi izobilje zaradi naravnih danosti le omejen rok trajanja. Tako meni tudi dr. Katja Zajc: »Posedovanje naravnih virov ni niti nujen niti zadosten pogoj za hiter gospodarski razvoj, kar kažejo tudi omenjeni primeri. Za gospodarski razvoj je poleg virov (naravni kapital, človeški kapital, znanje ...) treba imeti tudi dobro makroekonomsko upravljanje gospodarstva, kakovostne institucije ter predvidljivo ekonomsko okolje. Vpliv naravnih virov na gospodarski razvoj je tako odvisen od kakovosti institucij; v državah z visoko kakovostjo institucij je obilje naravnih virov prispevalo h gospodarskemu razvoju in višjemu življenjskemu standardu.« Prav to mora biti tudi cilj Slovenije, za katero je očitno, da ima še zelo mlado zgodovino razvijanja institucij.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.