Izumi, ustvarjeni v delovnem razmerju – nas zaradi tega lahko boli glava?

Patent imetniku omogoča, da tretjim učinkovito prepove izkoriščanje tehnične rešitve, ki je z njim zavarovana, bodisi proizvodnjo bodisi prodajo. S tem pridobi monopol na trgu, vse dokler je tak patent veljaven. Varstvo, ki se za ustvaritev in razkritje izumov zagotavlja s podelitvijo patentov na podlagi patentnih sistemov, je za podjetje z lastnimi raziskavami in razvojem ključno. Vse tehnične rešitve, ki niso zaščitene s patentom in so razkrite javnosti, postanejo javno dobro in jih lahko izkorišča vsakdo. Podjetje, ki se tega zaveda, tudi ve, da brez patentne zaščite ne more nadalje investirati v raziskave in razvoj ali pa je to vsaj precej težje. Tudi vrednost podjetja samega je precej večja, če dosledno skrbi za zaščito svojega intelektualnega dela. Res je sicer, da nekateri imetniki patentov tretjim dajejo na voljo svoje patente v duhu odprtokodnega gibanja, kot je to storil na primer Tesla Motors, vendar se zdi, da se imetnik patentov za tak korak odloči tam, kjer je trg še odprt. Kjer je trg že nasičen in konkurenca velika, je patentna zaščita še vedno zelo pomembna.

Pri tehničnih rešitvah ne smemo pozabiti na delavce, ki le-te ustvarijo v okviru svoje zaposlitve. O tem je v javnosti malo govora ali pa celo nič. Vprašanje pa je pomembno ne samo za delavce, ampak tudi za delodajalce.

Pri nas področje izumov iz delovnega razmerja ureja zakon o izumih iz delovnega razmerja iz leta 1995, ki je bil zadnjič spremenjen leta 2007, govor pa je o izumih, ki izpolnjujejo zahteve za patentno varstvo. Zakon v uvodu določa postopek prevzema izuma od delavca oziroma delavcev, ki so ga ustvarili pri svoji zaposlitvi. Na kratko, delodajalec ima tri mesece časa, da tak izum od delavcev prevzame ali pa ne. Če ga prevzame popolno, to pomeni, da tak izum nanj preide v celoti in ga mora brez odlašanja prijaviti v Republiki Sloveniji za patent ali patent s skrajšanim trajanjem, kot ustrezna prijava pa se šteje tudi prijava za patent ali drugo ustrezno pravico industrijske lastnine, ki je bila vložena v tujini. V času do prijave mora delodajalec tak izum ohranjati v tajnosti, kar v praksi, na primer, pomeni, da mora posebej paziti in kot zaupne označiti vse risbe s tehnično rešitvijo, ki jih morda že v tem času pošlje potencialnemu kupcu. V nasprotnem primeru bi se namreč lahko štelo, da je bil izum razkrit javnosti pred vložitvijo patentne prijave, s tem pa tak izum ne bi več izpolnjeval pogojev za patentno varstvo, to pomeni da izum ne bi bil več nov.

Blaž Samec

Če delodajalec zamudi trimesečni rok, v katerem mora delavcu sporočiti, ali izum prevzema ali ne, delavec s takim izumom lahko prosto razpolaga. Če izuma, ustvarjenega v delovnem razmerju, delodajalec ni pravilno prevzel, ga je vseeno prijavil oziroma zaščitil s patentom na svoje ime, se postavi vprašanje upravičenosti delodajalčevega imetništva takega patenta, kar ima lahko neugodne posledice za podjetje, ki tak izum že trži. Poznavanje področja in njegova urejenost znotraj podjetja sta za podjetje tako ključna že zgolj zaradi tega.

Drugo pomembno vprašanje, ki ga ureja zakon o izumih iz delovnega razmerja, pa je vprašanje primerne nagrade, ki pri prevzemu izuma pripade delavcu. Zakon določa, da so za odmero le-te odločilni predvsem gospodarska uporabnost službenega izuma, naloge delavca pri delodajalcu ter delež delodajalca pri ustvaritvi izuma, pri čemer je izračun primerne nagrade lahko prava umetnost. Imamo sicer Pravilnik o nagradah za izume iz delovnega razmerja, ki je bil sprejet leta 1997 na podlagi zakona o izumih iz delovnega razmerja, vendar se zdi, da mora biti tisti, ki nagrado izračuna po tem pravilniku, pravi matematični genij, ki mora imeti za izračun pričakovanega dobička delodajalca še posebna znanja, s katerimi zna od tega odšteti vrednosti nalog delavca pri delodajalcu in delež delodajalca, ali pa mora biti vešč uporabe licenčne analogije. Malo upanja, da je vendarle mogoče določiti primerno nagrado, ostaja zaradi določila v pravilniku, da je nagrada tudi v pavšalnem znesku, pri čemer pravilnik govori o dveh oziroma petih čistih plačah delavca, delodajalec pa se mora odločiti, kaj naj bi pravzaprav čista plača bila, saj tega termina naša zakonodaja sicer ne pozna.

Če izuma, ustvarjenega v delovnem razmerju, delodajalec ni pravilno prevzel, ima to lahko neugodne posledice za podjetje, ki tak izum že trži.

Zdi se, da je določitev primerne nagrade za delodajalca lahko precej trd oreh. Vendar problem ni nerešljiv, le delodajalec mora pripravi izračuna nameniti posebno pozornost. Pri tem mora upoštevati predvsem realno vrednost izuma za podjetje in narediti kolikor je mogoče realne projekcije glede izkoriščanja tega izuma v prihodnosti. Zakon o izumih iz delovnega razmerja namreč določa, da tako delavec kot tudi delodajalec lahko kadarkoli predlagata spremembo višine nagrade, če so se okoliščine, na podlagi katerih je bila nagrada odmerjena ali določena, bistveno spremenile.

Morda še beseda o patentni zaščiti. Ta za slovenska podjetja pomeni velik strošek, saj mora imetnik evropskega patenta prevod le-tega ali pa prevod patentnih zahtevkov vložiti v vsaki državi članici Evropske patentne konvencije posebej ter tak patent tudi vzdrževati v vsaki državi posebej. Rešitev bo enotni patent z enotnim učinkom v vseh državah, ki so v ta sistem vstopile, to je 25 držav članic EU. Ta bo postopek podelitve in vzdrževanja patenta zelo pocenil, patentna zaščita pa bo za slovenska podjetja postala dostopnejša.

Izumi iz delovnega razmerja in patentna zaščita sta tako zelo pomembni temi za podjetja z lastnimi raziskavami in razvojem, da brez skrbi lahko izkoriščajo bogato znanje, ki jim prinaša konkurenčno prednost. Ne nazadnje pa – le uspešno podjetje ter zadovoljen in primerno nagrajen delavec lahko z roko v roki korakata v (še) boljši jutri.

Eva Gostiša, partnerica v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa