Izobraževalni sistem depersonalizira uspeh

Mi sicer tečemo čedalje hitreje, a drugod tečejo še hitreje. Človek je hiter v odnosu do drugega. Mi žal nismo dovolj hitri, da bi prehitevali.
Fotografija: kulinarični vodnik Gault&Millau Slovenija v hotelu Slon organiziral predavanje o gostinskih veščinah. Ljubljana, 20.05.2019. Foto: Marko Feist
Odpri galerijo
kulinarični vodnik Gault&Millau Slovenija v hotelu Slon organiziral predavanje o gostinskih veščinah. Ljubljana, 20.05.2019. Foto: Marko Feist

Slovenci se glede na raziskavo Gem ne bojimo neuspeha. Strah pred njim je izrazilo le 37,4 odstotka vprašanih, kar nas uvršča visoko nad povprečje, neuspeha se manj kot mi bojijo le še Nizozemci in Francozi.
Zakaj se torej pogosteje ne odločamo za uresničevanje podjetniških namer, če pa menimo, da smo sposobni, in nas ni strah?

»Nismo dovolj ambiciozni. Nimamo želje biti boljši. Veliko krivdo nosi izobraževalni sistem, ki depersonalizira uspeh. Danes učencu ali študentu ne smeš več reči, da je najboljši v razredu. Zaradi GDPR na tablo z ocenami ne smeš zapisati imen študentov, da bi se ti, kot smo se nekoč mi, med seboj lahko primerjali, kar bi jih spodbudilo, da bi hoteli biti boljši. Danes lahko objavimo le številko indeksov, nekateri pa trdijo, da niti tega ne bi smeli. To je neumno. Ljudi moramo naučiti, da se primerjajo med seboj, ker samo tako lahko razvijejo željo, da bi bili boljši. Veste, pred kratkim je Bill Gates ob žalni slovesnosti za preminulega Paula Allena dejal: 'Že v osnovni šoli sva veliko delala skupaj, pa potem v srednji in na fakulteti. Potem pa sva na naslovni strani časopisa videla novico o novem računalniku in Allen je dejal: 'Poglej, vse to se dogaja brez naju, kako to, da midva nisva zraven?' To je tista želja po napredku, o kateri govorim. Lakota po tem, da želiš nekaj spremeniti, biti boljši in biti del napredka, ki jo pogrešam pri nas. Premalo pozitivno spodbujamo drug drugega, preveč smo zavistni.'
To se kaže ne le v tem, da ne ustvarjamo dovolj dobrih novih podjetij, ampak tudi slabo vodimo obstoječa, nadaljuje dr. Miroslav Rebernik. »Mi sicer tečemo čedalje hitreje, a drugod tečejo še hitreje. Človek je hiter v odnosu do drugega. Mi žal nismo dovolj hitri, da bi prehitevali.«

Celoten članek preberite TUKAJ

Več iz rubrike