Domov Ikonomija 10. Julij 2018.

Gospodarski spori: Tožarjenja med podjetji

odvetnik sodišče sodba pravo
© Pixabay
Po podatkih Svetovne banke je ena večjih omejitev za poslovanje v Sloveniji še vedno reševanje gospodarskih sporov; po tem kriteriju smo na globalni lestvici šele na 122. mestu, daleč pred nami najdemo države, kot so Kazahstan, Gruzija, Madžarska, Romunija, Hrvaška, Črna gora, Tanzanija, Namibija ... Tik pred nami so Kiribati, Albanija in Eritreja.

Gospodarski spor na slovenskih sodiščih po statistikah Svetovne banke traja povprečno več kot tri leta, natančneje 1160 dni, kar je skoraj dvakrat toliko, kot je povprečje pri drugih razvitih državah članicah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) – 578 dni. Svetovna banka pri tem meri dni, ki pretečejo od prve vložitve tožbe na sodišču, do dneva, ko je spor (na vseh stopnjah) povsem zaključen, ko na primer ena stranka prejme na račun iztoženo odškodnino. Kot zanimivost: v Singapurju traja ta proces v povprečju zgolj 164 dni, krepko manj kot pol leta.
Vse le ni tako črno, kot se bere iz zgornjih podatkov. V nasprotju z drugimi razvitimi državami so namreč stroški pravdanja v Sloveniji razmeroma nizki. No, relativno nizek je že povprečen zahtevani znesek v tožbah, stroški sodnega spora pa v povprečju dosežejo le 12,7 odstotka tega zneska. Morda se vam to niti ne zdi malo, toda povprečje v razvitih državah OECD je kar 21,5 odstotka.
V dveh elementih pravdanja smo v Sloveniji precej solidni, v dveh pa izjemno slabi; Svetovna banka ocenjuje, da je naš sodni sistem več kot solidno zasnovan, prav tako imamo dobro razvite alternativne metode reševanja sporov. Zelo slabo pa se odrežemo pri avtomatizaciji in digitalizaciji sodstva ter pri sami izpeljavi procesov.

 | Author:


Na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) opozarjajo, da dolgotrajnost reševanja gospodarskih sporov za slovenska podjetja pomeni izjemno breme. »Gospodarski spori v Sloveniji se na prvi stopnji na sodišču rešujejo v povprečju tri leta, in če zraven prištejemo še pritožbo in izredna pravna sredstva, hitro mine pet let,« pravijo in dodajajo: »Podjetja preprosto ne morejo čakati toliko časa na rešitev spora, saj lahko dolžnik v tem času skrije premoženje ali pa gre v stečaj. Posel pa mora medtem teči naprej.«

GZS: Gospodarski spori v Sloveniji se na prvi stopnji rešujejo povprečno tri leta. če prištejemo še pritožbe in izredna pravna sredstva, hitro mine pet let.

Odvetnica Vesna Cukrov zato svetuje, da morajo podjetja v gospodarske spore vstopati izredno premišljeno: »V naši odvetniški pisarni pred potencialnim sodnim sporom izdelamo oceno uspeha, ki se običajno pokaže za pravilno. Tudi ko so naše stranke tožene, se je v večini primerov dokazalo za pravilno, da so se z nami borile do konca. Pred samim prevzemom zadeve za stranko namreč obvezno izdelamo objektivno in nevtralno oceno spora – analizo 'cost-benefit', ki upravi gospodarske družbe pred vstopom v sodni spor nudi kvalitetno podlago za njeno poslovno odločitev.«
Če torej dobro narejena analiza pokaže, da bo spor prinesel škodo, je bolje, da se podjetja zanj ne odločijo. Tudi če so v vlogi tožene stranke, je torej bolje, da se poskušajo poravnati oziroma dogovoriti zunaj sodišča.

Se zadeve nabirajo?

Slovenci se očitno radi tožarimo, pa naj gre za zasebne ali gospodarske spore. Po podatkih vrhovnega sodišča je Slovenija povsem pri vrhu med državami EU glede števila novih zadev na prebivalca na civilnem in gospodarskem področju (pri tem dodajajo, da se jim to zdi v nelogičnem nasprotju z relativno nizko stopnjo zaupanja splošne javnosti v delo sodstva). Se nam torej število nerešenih zadev le še nabira in dolgotrajnost procesov le še povečuje? Odgovor je – ne! Pri gospodarskih sporih se število nerešenih zadev v zadnjih letih zmanjšuje. Graf o gibanju gospodarskih pravdnih zadev na okrožnih sodiščih (torej na prvi stopnji) prikazuje, kako v zadnjih letih upada število nerešenih zadev. Vsa okrožna sodišča v zadnjih letih rešijo več zadev v gospodarskih sporih, kakor jih prejmejo. Od leta 2012 se tudi vztrajno krajša povprečno trajanje postopka v omenjenih sporih – s 14,2 na 10,9 meseca (pozor, to je zgolj na prvi stopnji, nikakor ni nujno, da je spor tu že povsem rešen).
In zakaj sodiščem končno uspe reševati več gospodarskih sporov, kot jih prejmejo? Rešijo več sporov, kot so jih v preteklosti? Ne, osrednji vzrok tiči v tem, da se opazno zmanjšuje število prejetih zadev (kljub že prej omenjenemu dejstvu, da smo še danes pri vrhu držav EU glede na število novih zadev na prebivalca). Konkretni podatki pokažejo, da so lani okrožna sodišča prejela nekaj čez 6000 tovrstnih zadev, kar je 14 odstotkov manj kot leto prej. Rešila so jih skoraj 6000, kar pomeni 13 odstotkov več, kot so jih prejela.
K hitrejšemu reševanju sporov je pripomogla tudi reorganizacija poslovnih procesov na sodiščih, ki omogoča hitrejše reševanje enostavnejših zadev (kar se kaže v naglem porastu deleža pomembnejših zadev med nerešenimi zadevami).
Da se stanje izboljšuje, se strinja tudi Vesna Cukrov: »Delovno področje naše odvetniške družbe pretežno obsega gospodarske spore velikih vrednosti in z zadovoljstvom opažamo, da se ti postopki izrazito skrajšujejo. V gospodarskih pravdnih zadevah je na okrožnih sodiščih običajen čas reševanja zadeve do devet mesecev (zadeve so pogosto rešene že v štirih mesecih), na višjem sodišču tri mesece ter na vrhovnem sodišču šest mesecev; te številke se gibljejo v okvirih pričakovanega reševanja zadev, pri čemer pa je treba upoštevati, da gre pri gospodarskih sporih praviloma za strokovno zelo zahtevne zadeve.« Zato meni, da tu sodstvu ne moremo ničesar očitati: »Sodišča so postopke na tem področju izjemno pospešila in menim, da jim resnično ne moremo izrekati prav nikakršne upravičene kritike.«

Sodišče | Author: Uroš Hočevar Uroš Hočevar

Dolgi postopki prinesejo še daljše

V sodnih postopkih se pogosto zgodi, da je ena od obeh strani bolj ranljiva in bolj občutljiva na to, kako dolgo bo trajal postopek. Zato se lahko zgodi, da ena stran namerno zavlačuje postopek in poskuša od nasprotne strani izsiliti dogovor, v katerega ta ne bi privolila, če bi verjela, da je možna hitra rešitev na sodišču. Skrajševanje dolgotrajnih postopkov ima tako dodaten pozitiven učinek; po domnevah sodišč je to prineslo dodatno zmanjšanje števila novih sodnih postopkov, začetih zgolj s špekulativnim namenom zavlačevanja pri plačilih svojih obveznosti. Poslovni subjekti se torej v čedalje večjem deležu na sodišče obrnejo zgolj takrat, ko je potrebna vsebinska rešitev spora.

Se lahko sodišču izognemo?

Nekaj manj novih zadev je tudi zato, ker družbe počasi odkrivajo alternativne načine reševanja sporov. Teh je kar nekaj, znotraj sodstva, recimo, deluje služba za alternativno reševanje sporov, ki sprtim stranem nudi mediacijo. Ta pogosto pripelje do rešitve oziroma dogovora.

1160 dni traja povprečen gospodarski spor v Sloveniji po podatkih Svetovne banke.

Če tega ni, mediacija ne more pripeljati do odločitve, ki bi bila za obe strani zavezujoča, če tega nočeta. Nasprotno pa na primer pri GZS deluje stalna arbitraža, katere odločitev je za stranki zavezujoča. Zanimivo je, da je bila ustanovljena že leta 1928 in letos praznuje 90 let delovanja, a v obdobju samostojne Slovenije so bile alternativne oblike reševanja sporov izjemno redke. Po podatkih GZS smo v Sloveniji šele leta 2012 začeli resno in sistematično promocijo arbitraže in alternativnih oblik reševanja sporov v gospodarstvu in danes je trend precej spodbuden; podjetja se že preventivno poskušajo izogniti sodnim sporom in v pomembne gospodarske pogodbe že vključujejo arbitražne klavzule.
Stalna arbitraža pri GZS je v zadnjih petih letih tako reševala od deset do petnajst primerov na leto. Lani je povprečna vrednost spora znašala nekaj več kot štiri milijone evrov. Ena od prednosti tovrstne arbitraže je hitra dokončna odločitev. Pravila stalne arbitraže namreč vsebujejo devetmesečni rok, v katerem mora arbitražni senat izdati končno arbitražno odločbo. Po novem se sprti strani lahko odločita celo za pospešen arbitražni postopek, v katerem je rok šest mesecev. Povprečno trajanje arbitražnih postopkov pri GZS (gledano od 1. 1. 2014) je 264 dni.

pravo sodišče odvetnik | Author: Pixabay Pixabay

 

V arbitražo tudi tuje družbe

Za arbitražo pri GZS se odločajo podjetja vseh velikosti tako slovenskih kot tudi tujih lastnikov. Približno polovica sporov je domačih (dve slovenski stranki), polovica vsebuje mednarodne prvine, ko ima ena od strank sedež zunaj Slovenije. Zanimivo pa je, da rešujejo tudi spore, pri katerih imata obe stranki sedež zunaj Slovenije. Stalna arbitraža pri GZS je namreč regionalni arbitražni center, ki je specializiran za reševanje sporov med strankami iz Srednje in Jugovzhodne Evrope; posebej s področja nekdanje skupne države. Arbitražna pravila imamo v sedmih jezikih (slovenskem, angleškem, nemškem, hrvaškem, srbskem, makedonskem in albanskem).

Pri gospodarskih sporih se število nerešenih zadev v zadnjih letih zmanjšuje. Ne zaradi hitrejšega delovanja sodnih mlinov, ampak zaradi manjšega števila vloženih sporov.

Poleg podjetij v arbitražnih postopkih pred stalno arbitražo pri GZS pogosto nastopajo tudi občine, v posameznih primerih pa tudi država Republika Slovenija. To je zlasti v sporih iz javnih naročil, koncesijskih pogodb ter pogodb o javno-zasebnem partnerstvu. Običajno gre v teh primerih za velike infrastrukturne posle, v katerih domači in tuji investitorji nočejo privoliti v dolgotrajno reševanje sporov pred sodiščem.
A kot omenjeno, trajanje sporov pred sodiščem se opazno skrajšuje in Vesna Cukrov meni, da je čedalje manj možnosti izkoriščanja dolgotrajnosti postopkov z namenom pritiskanja na nasprotno stran, saj v takšnih primerih obstajajo tudi rešitve za pospešitev postopkov (npr. pritožba s predlogom za pospešitev obravnavanja zadeve, ki se vloži na ministrstvu za pravosodje).
Zares dolgotrajni postopki, kakršen je, recimo, spor, ki se med T2 in Telekomom vleče že več kot desetletje, so po mnenju Vesne Cukrov prej izjema kot pravilo. Temu dodaja: »Po mojem mnenju večjo težavo, kot so gospodarski spori med gospodarskimi subjekti, za katere leta 2018 resnično ne moremo trditi, da so dolgotrajni, predstavlja vlaganje tožb gospodarskih družb za povračilo odškodnin proti nekdanjim upravam. Člani teh načeloma premoženje še pravočasno prenesejo na svojce, so tik pred 'osebnim stečajem' (kar pomeni, da odškodnin, tudi če bi bile na sodišču oškodovancem prisojene, sploh ne bi bilo mogoče izterjati). Odvetniški stroški za takšne spore so ekstremno visoki, navsezadnje pa gospodarske družbe takšne spore na sodišču praviloma še izgubijo.«
Korak naprej je bil torej že storjen, a za še bolj občutno izboljšavo bodo potrebne spremembe na obeh straneh; tako pri gospodarskih družbah, ki bi morale poskrbeti, da po številu sporov nismo več v samem vrhu, še bolj pa pri sodnem sistemu, ki se mora modernizirati in še skrajšati postopke.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.