Cisco

Orwellowsko leto 1984, čeprav brez prisotnosti Ingsoca in Big Brotherja, je bilo vseeno v marsičem prelomno. Ameriški raziskovalci so naznanili odkritje virusa hiv. Indijsko premierko Indiro Gandhi so ustrelili lastni telesni stražarji. Združeno Kraljestvo in Kitajska sta začela uradna pogajanja o vrnitvi Hongkonga. Bruce Springsteen je izdal kultni album Born in the U.S.A., s katerim je kraljeval na glasbenih lestvicah in se z naslovno pesmijo dotaknil prenekaterega ozaveščenega poslušalca. Med njimi pa ni Ronalda Reagana, ki je po absurdno zgrešeni interpretaciji želel to visoko socialno angažirano in družbenokritično pesem uporabiti za propagando svoje neoliberalne politike. A kot je v ZDA že ustaljena praksa, mu niti tak absurden »faux pas« ni preprečil ponovne izvolitve. To pa je bilo tudi leto, ko sta zakonca Leonard Bosack in Sandy Lerner v San Franciscu ustanovila podjetje Cisco Systems (iz okrajšave za to kalifornijsko mesto izvira tudi ime). In tudi zanju je bil začetek precej turbulenten.

Cisco je svetovni igralec s skoraj 50 milijardami dolarjev letnega prometa in več kot desetimi milijardami dobička, zaposluje pa približno 70.000 ljudi po vsem svetu. Začetki pa so bili daleč od glamuroznih, saj so prvotno ekipo poleg Bosacka in Lernerjeve sestavljali le še trije ljudje. Še več, njihov prvi proizvod je bil natančna replika blue box usmerjevalnika (ruterja), ki ga je poganjala programska oprema s podporo več omrežnih protokolov. Oboje je bilo odtujeno s stanfordske univerze, kjer sta bila Bosack in njegov kolega Kirk Lougheed zaposlena. Programsko opremo je namreč nekaj let prej napisal razvojni inženir na medicinskem oddelku Willian Yeager, Bosack in Lougheed pa sta plagiat tako prilagodila, da je postal temelj za novi Cisco IOS. Leta 1986 sta bila Bosack in Lougheed primorana zapustiti Stanford in na univerzi so razmišljali celo o sodnem pregonu zaradi njune tatvine, nato pa so leta 1987 sporno programsko in strojno opremo raje licencirali Ciscu v uporabo.

Na teh temeljih je Cisco nato dosegel tudi prve poslovne uspehe. Družba sicer še zdaleč ni bila prva, ki je razvila namenska omrežna vozlišča, a je bila med prvimi, ki je usmerjevalnike s podporo več omrežnih protokolov uspešno predstavila na trgu. Klasična arhitektura zgodnjih naprav v kombinaciji s prilagodljivostjo operacijskega sistema IOS je namreč omogočala pogoste nadgradnje programske opreme in s tem ustrezno prilagajanje nenehno spreminjajočim se tehnološkim potrebam trga. To je Ciscu zagotovilo hitro rast v korporativnem IT-segmentu, hkrati pa si je s pomočjo novih, visokozmogljivostnih proizvodov postopno odrezal tudi velik tržni delež v porajajočem se okolju ponudnikov IT-storitev.

.com balonček

Izjemna rast priljubljenosti svetovnega spleta konec 90. let je bliskovito spremenila tudi telekomunikacijsko okolje. S splošno sprejetim standardom internetnega protokola (IP) se je zmanjšal tudi pomen usmerjevalnikov s podporo več omrežnim protokolom, kjer pa je bil Cisco najmočnejši. Vseeno se je družbi uspelo hitro prilagoditi in zajahati internetni val. Zaradi internetnega buma je Cisco konec marca leta 2000, na vrhuncu ».com balona«, postal celo najviše ovrednotena svetovna družba s tržno kapitalizacijo več kot 500 milijard dolarjev.

Kot je bila vrtoglava rast, je bil globok tudi padec. Pok ».com balona« in posledični množični bankroti precenjenih start-upov so močno zamajali temelje celotne IT-panoge. V Ciscu so se najhujšemu izognili tudi zato, ker sami niso investirali astronomskih zneskov v proizvodnjo in gradnjo omrežne infrastrukture (kar je bil, denimo, eden od ključnih dejavnikov bankrota kanadskega velikana Nortel), ampak so jo kupovali od drugih. Tako jim je v Ciscu uspelo ohraniti stabilne temelje in dobičkonosnost, čeprav jim je borzni zlom izbrisal 86 odstotkov vrednosti delnic.

Ko so se potresni sunki .com zloma polegli, sta konsolidacija trga in rast, ki so jo spodbujali veliki igralci, poskrbeli za to, da je tudi IT-panoga postala bolj podobna tradicionalnim industrijam. Zdaj je v ZDA med sto največjimi družbami po prihodkih deset tehnoloških velikanov, tudi Cisco. Ta je s tržno kapitalizacijo okoli 159 milijard dolarjev še vedno tudi ena večjih svetovnih družb, a kljub temu daleč od stratosferskih vrednosti pred poldrugim desetletjem.

Preusmeritev v korposegment

Leta 2006 je družba izvedla obsežen »rebranding«, kar je bil prvi korak k novi tržni strategiji, s katero je Cisco nameraval postati prepoznavno ime tudi med domačimi uporabniki, predvsem s proizvodi nižjega cenovnega razreda. Pomemben del te strategije je bila tudi Indija, saj je Cisco prepoznal strateško prednost te milijardne države v evoluciji IT-panoge. S tem namenom so v mestu Bengaluru za milijardo dolarjev zgradili globalizacijski center za vzhodne trge in že do konca desetletja v Indijo načrtovali preseliti kar petino višjega menedžmenta.

A ta koncept poslovne strategije se je končal leta 2012, ko je Cisco naznanil postopni umik s potrošniškega trga. Takšni odločitvi so botrovale negotove gospodarske razmere in posledično slabi prodajni rezultati, pa tudi vse ostrejša konkurenca, ki je močno načela Ciscov tržni delež in ga primorala v obsežno prestrukturiranje. V okviru tega je družba znižala stroške za več kot milijardo dolarjev na leto, velik del tega je bilo tudi odpuščanje, saj je med letoma 2011 in 2014 brez dela ostalo kar 13.000 zaposlenih oziroma več kot šestina celotne delovne sile. V zadnjih letih se Cisco tako osredotoča na trg programske opreme in računalništva v oblaku za korporativni segment. Poleg tega je bil Cisco konec lanskega leta med soustanovitelji (ki vključujejo tudi nekatere druge tehnološke velikane, kot so Intel, Microsoft, Dell ter Univerzo Princeton) konzorcija OpenFog. Ta se usmerja v razvoj in promocijo tako imenovanega računalništva v megli (»fog computing«).

Shutterstock

Za dobrim konjem se vedno praši

Po drugi strani pa ima Cisco, morda zaradi svojih začetkov, tudi svojo temno stran, saj je bila družba udeležena v veliko kontroverznih poslih in škandalih. Nekateri visokoprofitni primeri vključujejo skupinsko tožbo zaradi domnevnega »insajderskega trgovanja« in zavajajočih izjav za vlagatelje leta 2001, odkritje davčne utaje v Braziliji, s katero se je Cisco med letoma 2002 in 2007 izognil plačilu lokalnih davkov v višini več kot 800 milijonov dolarjev, in tožbo, ki jo je vložila Fundacija za svobodno programsko opremo (FSF) zaradi licenčnih modelov GPL in LGPL. Modela predvidevata javno dostopnost izvorne kode, kar pa je Ciscova programska oprema v več primerih kršila.

Še večjo črno piko je Cisco dobil v bizarni zgodbi iz leta 2008, ko je podjetje Multiven proti Ciscu vložilo protimonopolno tožbo zaradi domnevnih nezakonitih poslovnih praks, s katerimi so v Ciscu menda zavirali konkurenco in ohranjali monopolni položaj na trgu omrežne opreme in servisnih storitev. V retaliaciji je Cisco direktorja Multivena (in nekdanjega Ciscovega uslužbenca) Petra Alfreda-Adekeya obtožil nezakonitega dostopanja do Ciscovih materialov in od kanadske oblasti zahteval njegovo izročitev ZDA. Adekeye je bil aretiran sredi pričanja proti Ciscu v protimonopolni obravnavi in nato še več kot leto dni primoran ostati v Kanadi, preden se je lahko vrnil v švicarski Zürich k ženi in otroku. Njegovo izročitev ZDA je vrhovni sodnik Ronald McKinnon zavrnil na podlagi zavajajoče tiralice, hkrati pa je povedal še veliko pikrih na račun Cisca in ameriških organov pregona, ki so grobo zlorabili zakonodajo, v postopku nastopali z zavajanji, polresnicami in lažmi, zamolčali ključne informacije, predvsem pa je obsodil njihovo dvoličnost in predrznost, da so se s takšnimi nemoralnimi in tudi nezakonitimi prijemi lotili osebe, ki si je drznila postaviti se po robu veliki multinacionalki.

A brez sence dvoma je najodmevnejša afera z ameriško varnostno agencijo NSA, ki jo v svoji knjigi No Place to Hide, lucidni, prepričljivi in strašljivi pripovedi o primeru Edward Snowden in vladnem vohunjenju, razkriva Glenn Greenwald. NSA je menda v okviru svojih operacij prilagojenega dostopa (TAO) določila podjetja za poostren nadzor, nato pa Ciscove proizvode, namenjene dobavi tem podjetjem, prestrezala in vanje vgrajevala prikrite dostope za zbiranje podatkov. Cisco je kritiziral tudi raziskovalni novinar Ethan Gutmann. Družbo je obtožil, da v svoje proizvode vgrajuje nadzorno in filtrirno opremo, s katero pripomore k spletni cenzuri in nadzoru državljanov na Kitajskem. Cisco je vse navedene obtožbe kategorično zanikal, a tudi če so te resnične seveda ni mogoče pričakovati, da jih bo družba gladko priznala.