Kdaj bo vlada umaknila roko s cen bencina?

Na Hrvaškem so trg naftnih derivatov liberalizirali že pred leti in zdaj gorivo točijo ceneje kot pri nas. Zakaj Slovenija pri tem okleva in zakaj je gorivo pri nas tako drago?
Fotografija: Jure Eržen
Odpri galerijo
Jure Eržen

Potem ko predlog ministrstva za gospodarstvo o popolni liberalizaciji cen naftnih derivatov konec februarja ni bil sprejet, je vlada za mesec marec podaljšala veljavnost modela za določanje cen naftnih derivatov, po katerem vlada postavlja najvišje dovoljene cene za 95-oktanski bencin (razen ob avtocestah in hitrih cestah). Ministrstvo že dolgo prepričuje vlado, da je čas za popolno sprostitev cen, a vprašanje je, kdaj bo vlada spustila določanje cen iz svojih rok in ga prepustila prostemu trgu. Nazadnje je ministrstvo v teh dneh predlagalo polletno podaljšanje uredbe, saj zaradi vladi, ki opravlja le tekoče posle, velikih sprememb ni mogoče pričakovati.

Petrol na Hrvaškem kljub nižji ceni goriva zasluži ob prodaji več kot v Sloveniji.

Slovenija je edina država v Evropski uniji, v kateri maloprodajne cene bencina določa vlada. Liberalizacija tega segmenta naj bi prinesla normalizacijo stanja ter večje zanimanje drugih ponudnikov, da pridejo na naš trg. Gospodarstvo je s sedanjo ureditvijo nezadovoljno, saj ta pomeni, da jim usodo kroji vlada ter so prepuščeni na njeno milost in nemilost. Kakšne težave lahko tak rigidni model prinese, se je pokazalo že v zadnji naftni krizi, ko so se cene nafte zvišale tako hitro, da je bil (takrat 30-dnevni) rok za spremembo cen močno predolg in je oteževal poslovanje podjetjem, ki imajo v lasti bencinske servise.

Ekonomist Sašo Polanec opozarja: »Sedanji model ima že v zakonski podlagi naravo začasnega ukrepa, ki ga je treba odpraviti in stanje normalizirati. Vlada mora poskrbeti, da se trg liberalizira v doglednem času, kar pomeni, da mora ves čas težiti k deregulaciji. Normalizacija stanja bi prinesla svobodno oblikovanje trga, kar bi omogočilo nastanek konkurence med ponudniki in določitev novih cen, ki niso postavljene centralizirano.«

Jure Eržen
Jure Eržen

Kako je v sosednjih državah

Sedanja cena litra 95-oktanskega bencina v Sloveniji znaša 1,28 evra. Na Hrvaškem lahko natočite gorivo povprečno za kakšen cent za liter ceneje, v Avstriji za približno deset centov ceneje, na Madžarskem za 13 centov ceneje, le v Italiji bi za liter bencina odšteli okoli dvajset centov več. Razen v Italiji je torej na prostem trgu nižja končna maloprodajna cena bencina, kot velja v Sloveniji. Predvsem so se pojavile razlike med cenami na različnih lokacijah – če bi iskali tiste z najnižjimi cenami, bi bile razlike še večje.

Hrvaški zgled

Naši južni sosedje so se s podobnim izzivom spopadli že pred leti; cene so sprostili konec leta 2013. Na Hrvaškem so z liberalizacijo cen pritegnili tudi nove ponudnike in konkurenca pomaga držati cene navzdol.

V treh od štirih sosednjih držav točijo goriva ceneje kot v Sloveniji.

Bi se torej po liberalizaciji znižale cene tudi pri nas? Steklene krogle, ki bi nam pokazala prihodnost, seveda nimamo, a precej zanesljivo lahko rečemo, da ne. Če bi se tržna cena vzpostavila pod trenutnimi, bi se lahko že zdaj, vladna uredba namreč ne določa prodajne cene, ampak omejuje in določa zgornjo ceno, ne omejuje pa trgovcev, da bi gorivo ponujali po nižji ceni. Nekaj takšnih primerov imamo, saj so predvsem diskontni trgovci na nekaterih mestih postavili svoje bencinske črpalke, kjer gorivo ponujajo za nekaj centov ceneje. A jasno je, da to ni pravi pokazatelj trga – prodaja goriv seveda ni njihov osrednji posel, ampak le nekakšno promocijsko orodje za privabljanje kupcev v svoje diskonte.

Zakaj se je torej na sosednjem Hrvaškem vzpostavila nižja cena na trgu, kot velja pri nas? In zakaj se je, na primer, Petrol podal na Hrvaško, v Slovenijo pa ne prihajajo močni tuji ponudniki, če bencin lahko prodajajo po višji ceni kot na Hrvaškem? Ker na Hrvaškem lahko ob nižji ceni bencina zaslužijo več kot v Sloveniji. Marža naftnega trgovca v Sloveniji znaša nekaj manj kot šest odstotkov, kar je precej malo in manj kot drugod po Evropi, kjer je vsaj za okoli 30 odstotkov višja in znaša od osem do deset odstotkov.

Jure Eržen
Jure Eržen

Kdo je kriv za visoko ceno

Krivec za visoko ceno goriva pri nas torej niso mastni zaslužki naftnih trgovcev (če bi bila, bi se za vstop na naš trg prerivala še marsikatera družba), temveč precej požrešna država. Poglejmo, kako je sestavljena cena bencina v Sloveniji. Za 95-oktanski bencin je osnovna cena brez dajatev 0,48512 evra na liter. Temu je treba prišteti trošarino v višini 0,5078 evra, sledi dodatek za zagotavljanje prihrankov energije v višini 0,00736 evra pa taksa CO2, ki znaša 0,03979 evra, sledi še 0,00911 evra prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije. Na vse skupaj se obračuna še DDV, ki znaša 0,23082 evra, in tako dobimo maloprodajno ceno 1,28 evra za liter 95-oktanskega bencina. Več kot 60 odstotkov zneska torej roma v državni proračun.

Kaj bi se zgodilo ob liberalizaciji

Trgovinska zbornica Slovenije že dolgo zagovarja, da takšen netržni mehanizem, kakršnega imamo, ne sme več obstati, pri tem pa kot prednost za potrošnike navajajo možnost izbire med različnimi ponudniki z različnimi cenami. Ta argument sicer ni posebno prepričljiv, saj bi vsaj na začetku potrošniki lahko izbirali le med višjimi cenami, kot veljajo sicer. Ob liberalizaciji cen naftnih derivatov bi verjetno lahko pričakovali, da bi se normalizirale tudi marže trgovcev, to pomeni, da bi se nekoliko zvišale. Res pa je, da to zvišanje verjetno ne bi tako močno vplivalo na končno maloprodajno ceno bencina, glede na to, kako majhen delež cene predstavlja marža.

62 % maloprodajne cene 95-oktanskega bencina predstavljajo dajatve državi.

Zelo verjetno bi se torej povprečna cena nekoliko zvišala, bi pa prav gotovo nastale razlike med ceno na različnih lokacijah. Pogled na sosednje države nam pokaže, da so cene na dereguliranem trgu ob avtocestah večinoma do petine višje kot v notranjosti države in mestnih središčih, kjer je konkurenca med bencinskimi servisi najvišja. Tudi Sašo Polanec priznava, da bi se cene kratkoročno verjetno nekoliko zvišale: »Vzpostavil bi se sistem, po katerem bi bile cene izraz stroškov. Po sedanjem modelu so stroški določeni. V prostem sistemu bi se ti stroški v prihodnje lahko tudi znižali. Res pa je, da ta trenutno ne kaže tako, a če ne bomo sprostili trga, se konkurenca sploh ne bo vzpostavila. Morda bomo morali potrpeti, da se cene kratkoročno minimalno zvišajo. A sedanji sistem je nevzdržen. Določeni igralci so zaradi njega z našega trga že izstopili in ostajajo kvečjemu še na grosističnem trgu, na primer Shell in Agip. Sistem nam torej po tem modelu deluje vse slabše, ob normalizaciji stanja pa bi nastala tudi dovolj velika konkurenca, da bi cene ostale dovolj nizke.« Polanec dodaja, da podaljševanje trenutnega stanja v prihodnosti pomeni še več težav, saj se temu počasi priključuje tudi trg električne energije kot alternativnega vira energije za vozila. »Nam pa tudi ta vidik zagotavlja, da bo počasi elektrika vse pomembnejši konkurent klasičnim gorivom, kar pomeni, da bo to še en konkurenčni pritisk na cene, ki bo zagotavljal, da ne moremo postati talci naftnih družb. In bolj kot se bo elektrika kot energija za vozila širila, manj je sedanji model regulacije potreben in primeren.« Če bi nam vsaj na začetku liberalizacija pomenila manjše zvišanje cen, bi v prihodnje morda lahko povzročila tudi boljšo dostopnost goriv; naftni trgovci bi bili zainteresirani postaviti bencinske servise tudi tam, kjer se jim to trenutno preprosto ne izplača.

Delno smo že deregulirali

V zadnjih letih smo trg naftnih derivatov delno že liberalizirali; najprej smo sprostili cene stooktanskega bencina ter kurilnega olja, konec leta 2016 pa še cene 95-oktanskega bencina in dizelskega goriva ob avtocestah in hitrih cestah. In kakšen je bil učinek? Minimalne podražitve. Nam to kaže, kaj bi se zgodilo s cenami, če bi se trg povsem sprostili? Le delno. Naftni trgovci – oziroma, roko na srce, potrebno bi bilo zapisati »trgovca«, saj le dva obvladujeta več kot 80 odstotkov trga – se gotovo zavedajo, da bi preveliko zvišanje teh cen poslabšalo možnost za skorajšnjo liberalizacijo vseh cen. Verjetno je zato upravičeno pričakovati, da bi se ob popolni liberalizaciji cene postopno nekoliko bolj zvišale, kot kaže sedanji zgled z bencinskih servisov ob avtocestah.

A Aleš Peternel, sekretar Slovenskega nacionalnega naftno-plinskega komiteja ne dvomi, da Slovenci ne bi natančno preverjali razlik v cenah na različnih servisih: »Slovenci smo varčni in bi se pri nakupu goriva na liberaliziranem trgu večinoma preskrbovali tam, kjer je cena nižja. Povpraševanje na bencinskih servisih z višjo ceno goriva bi se zelo verjetno znižalo. Že zdaj, ko imamo v Sloveniji le delno liberalizacijo, so cene na bencinskih servisih ob avtocesti nekoliko višje in mogoče je opaziti, da se kar nekaj voznikov preskrbuje na bencinskih servisih, preden zavijejo na avtocesto. To se dogaja tudi v vseh državah EU, ki imajo liberalizirane cene in prosto izbiro nakupnega mesta glede na ceno.« A pri tem dodaja: »Seveda ni vse le cena: pomembna je tudi kakovost goriva, prijaznost postrežbe, dodatna ponudba, čistost sanitarij in verjetno še kaj drugega.« In morda je prav kakovost goriva tisto, na kar pri vsem skupaj pozabljamo; težko je verjeti, da bi v sistemu, v katerem naftni trgovci niti nočejo nastopati, točili posebno kakovostna goriva.

Stojimo, ker se bojimo

Z naslednjim korakom pa politika okleva iz zelo preprostega razloga – ob zvišanju cen jih skrbi, da bi se znižale količine prodanega goriva, kar bi pomenilo tudi manjši priliv v proračunsko malho. »To je očitno glavni motiv, ki vlado zadržuje, da ne naredi tega koraka. Sam sem bil prisoten ob teh razpravah na ministrstvu in nekatere njihove trditve so se mi zdele nenavadne. Imeli so številna napačna prepričanja, predvsem zaradi neustreznega ocenjevanja elastičnosti povpraševanja. Sam sem sodeloval v študiji, kjer smo jim izračunali, kakšen bi bil učinek na proračun, in rezultati niso kazali na pomembne davčne izgube, kakršnih so se bali na ministrstvu,« pravi Polanec in dodaja: »To je prazen izgovor. Zaradi takšnega argumenta ni mogoče večno blokirati normalizacije stanja in podaljševati regulacije v neskončnost. Mislim, da država ne bi smela celotnega segmenta trga spravljati v negotovost zaradi morda desetih milijonov priliva v proračun.«

Kako presekati gordijski vozel

Liberalizacija trga naftnih derivatov se bo torej prej ali slej morala zgoditi. Ob nespremenjenih drugih okoliščinah nas vsaj kratkoročno pri tem čaka vsaj manjše zvišanje cen. Ker vlado zelo skrbi, da bi ta dvig cen tako močno vplival na manjše nakupe goriva, da bi to pomembno zmanjšalo prihodke proračuna, ali morda ne bi bilo smiselno obrniti perspektive? Ali ne bi torej znižanje vseh možnih dajatev potem enako močno vplivali tudi na povečanje nakupa? Še posebno če bi bile dajatve znižali za toliko, da bi v Sloveniji lahko ponudili nižje cene goriv kot v sosednjih državah? Ne pozabimo – Slovenija je tako majhna, da tovornemu tranzitnemu prometu tu ni treba polniti svojih rezervoarjev, če se jim to ne zdi smiselno – Slovenijo z enim »tankom« tovornjaki lahko prekrižarijo po dolgem in počez. Ali ni prav to segment, kjer je povpraševanje najbolj elastično? Pa smo s sedanjim modelom in predvsem dajatvami dražji od treh sosed tako pri bencinu kot pri dizelskem gorivu.

Več iz rubrike