Domov Finance 16. September 2018.

Kako so gnile nemške marke

marke marka
© Shutterstock
Bankovci, ki so v nekaj dneh omogočali lahek zaslužek, a so nato v šestih dneh postali ničvredni. Nato pa so dolga leta gnili pod zemljo kot skriti zaklad. A zgniti niso hoteli … To so nekdanje vzhodnonemške marke.

Ko smo še živeli v skupni državi Jugoslaviji, smo se še kako dobro zavedali padanja vrednosti denarja, zato je marsikdo, če je le mogel (običajno postopoma v manjših zneskih na črnem trgu), dinarske prihranke menjal v nemške marke. Tiste marke, ki so pripadale Zahodni Nemčiji, kajti vzhodnonemške (ki so jim v NDR preprosto rekli marke, vzhodnonemške so jih imenovali drugi) so bile tako kot dinar nekonvertibilna valuta (in prav tako kot dinar precej neprivlačna za tuje imetnike). Vzhodni Nemci so imeli tako deloma podobno izkušnjo z denarjem, kot s(m)o jo imeli prebivalci našega ozemlja.
Na območju Vzhodne Nemčije (uradno Nemške demokratične republike) je bil uradni tečaj med vzhodno in zahodnonemško marko sicer 1 proti 1, a kaj pomaga uradni tečaj, če po njem denarja tako ali tako ne moreš menjati. Tečaj na črnem trgu je bil precej drugačen, po nekaterih pričevanjih se je še malo pred napovedjo združitve obeh Nemčij gibal v razmerju od osem do 12 vzhodnonemških mark za eno zahodno, kajti vzhodnonemške marke so bile zunaj domačega ozemlja skoraj brez vrednosti.

Združitev in odvečni denar

Ko sta se leta 1990 skoraj nepričakovano in precej nenadoma združili obe Nemčiji, je bilo jasno, da potrebujeta tudi skupno valuto, in tako kot je celotna združitev delovala bolj kot razširitev Zahodne Nemčije (uradno Zvezna republika Nemčija), tako je bilo tudi pri valuti – jasno je bilo, da skoraj ni druge poti kot menjava vzhodnonemških mark za zahodnonemške. Vprašanje je bilo zgolj, po kakšnem tečaju. Pogledi na to so bili različni, in če si je ljudstvo na vzhodu večinoma želelo menjave po uradnem tečaju (kar bi v hipu povečalo njihovo premoženje), se je centralna banka Vzhodne Nemčije, Staatsbank, zavedala, da je takšen tečaj nerealen in bo sicer povečal premoženje Vzhodnih Nemcev, a jih bo hkrati naredil tudi manj konkurenčne. Toda v trenutku združitve je bilo jasno, da precej več velja beseda Zahodnih Nemcev; v Vzhodni Nemčiji je tik pred tem na demokratičnih volitvah dotedanja oblast pričakovano povsem pogorela, gospodarstvo je bilo v razsulu in vzhodni del ni bil enakovreden pogajalec Zahodu.

Zadnje počivališče vzhodnonemških mark naj bi bil skrit podzemni grob.

Morda je presenetljivo, a prav centralna banka Zahodne Nemčije je zagovarjala nižje menjalno razmerje, čeprav uradnega tečaja 1 proti 1 vendarle ni želela. Zavedali so se namreč, da bo po združitvi moralo do Vzhodnih Nemcev priti dovolj nemških mark, sicer bodo sami prišli ponje na Zahod. Množičnega priseljevanja s trebuhom za kruhom pa si na zahodu vendarle niso želeli.
V pričakovanju nerealno visokega tečaja je v Vzhodno Nemčijo tik pred združitvijo prispelo precej špekulativnega kapitala, da bi se investitorji tako okoristili z menjavo.
Hitropotezno je bilo nato odločeno, da bo menjava potekala po različnih menjalnih tečajih; vsak državljan Vzhodne Nemčije je lahko zamenjal del svojega denarja po menjalnem tečaju 1 proti 1 glede na starost (podobno kot smo v Sloveniji v procesu privatizacije družbenega premoženja državljani prejeli lastninske certifikate različnih vrednosti glede na starost), in sicer so mladi do 14 let po tem tečaju lahko zamenjali do 2000 mark, odrasli do starosti 59 let 4000 mark, starejši od te meje pa 6000 mark. Prav tako so se po tem tečaju preračunale tudi štipendije in plače. Dolgovi in preostalo premoženje se je preračunalo po tečaju 2 proti 1, vse, kar je bilo ocenjeno kot špekulativni denar, pa po tečaju 3 proti 1. Kratkoročno je bilo to lepo darilo za Vzhodne Nemce, a to darilo ni bilo zastonj in je kmalu pokazalo zobe v obliki padca gospodarske aktivnosti in propada številnih podjetij.

marke marka | Author: Shutterstock Shutterstock

Sedmi dan … je denar ničvreden

Tako kot so bile hitropotezne odločitve, je morala biti hitropotezna tudi zamenjava denarja. Če Slovenci še danes lahko menjamo nekdanje tolarje za evre (no, vsaj bankovce; če vam doma leži gora tolarskih kovancev, pa ste vlak že zamudili, saj je bila menjava mogoča zgolj do 3. januarja lani), Vzhodni Nemci za iskanje skritih bankovcev v žimnicah res niso imeli veliko časa – menjavo so lahko opravili v zgolj šestih dneh.
In verjemite, pri takšnem tečaju so se zares potrudili poiskati prav vse bankovce. Tako se je v kratkem času na kupu nabralo zares veliko (zdaj povsem ničvredne) gotovine; za približno sto milijard mark v več kot 620 milijonih bankovcev, s katerimi ni bilo več kaj početi. Po kratkem premisleku je bilo odločeno: ni vredno zapravljati denarja še za nadzorovano uničenje ničvrednega papirja, preprosto naj bi ga pustili, da propade, le omejiti je treba dostop do njega.

Grob za sto milijard mark

Naj se bere še tako morbidno, a nastal je res velik grob za veliko denarja; 300 vagonov bankovcev so pretovorili v skrivne rove blizu Halberstadta, jih posuli z zemljo in gramozom ter zapečatili. To naj bi bilo zadnje počivališče vzhodnonemških mark in svet naj jih po tem ne bi več videl – preprosto bi jih prepustili zobu časa – naj zgnijejo in izginejo globoko pod zemljo.

Vzhodnonemške banke vstanejo od mrtvih

Stari bankovci bi morali biti že davno pozabljeni, z njimi se ne bi nihče več ukvarjal, če se ne bi v novem tisočletju nenadoma začeli na trgu zbirateljev pojavljati vedno novi bankovci nekdanjih vzhodnonemških mark. Morda so imeli nekoliko nenavaden vonj, sicer pa so bili še vedno v razmeroma solidnem stanju. Pa ne le to.

Kovino iz nekdanjih vzhodnonemških kovancev ste morda imeli tudi v svojem avtomobilu.

Na trgu so se začeli pojavljati tudi bankovci, ki v nekdanji NDR sploh niso bili v obtoku. Tedanja Staatsbank je namreč dala izdelati tudi bankovce za 200 in 500 mark, a socialističnim voditeljem se nato ni zdelo primerno, da bi bankovci tako visoke vrednosti sploh krožili med ljudmi. In po letu 2000 se je teh bankovcev na trgu pojavljalo vedno več. Vse bolj je postajalo jasno – nekdo se je nepooblaščeno prebil do skrivnega pokopališča bankovcev in ga izropal. Policijska preiskava je pokazala, da sta dva mladostnika nekako našla dostop do rovov in si nabrala precej trohnečnih bankovcev.
Razvojna banka KfW, pravna naslednica nekdanje Staatsbank, je sklenila, da je proces gnitja prepočasen in da bo treba stare bankovce dokončno uničiti. Aprila 2002 so začeli iz podzemnih hodnikov tovoriti kontejnerje starih bankovcev in jih vsak dan nekaj sežgali, do zadnjega, ki so ga prinesli iz jame 25. junija 2002. A med zbiralci in nostalgiki še danes krožijo precejšnje vsote nekdanjih vzhodnonemških mark.

berlin nemčija | Author: Pixabay Pixabay

Kaj pa kovanci

Kovanci so doživeli nekoliko drugačno usodo kot bankovci. Morda ste imeli doma celo avto, v katerem so bili uporabljeni kovanci vzhodnonemških mark. Centralna banka je kovance namreč pretopila, velik del pa jih je prodala avtomobilski industriji, da je iz njih porabila različne kovine pri izdelavi avtomobilov. So pa imeli kovanci uradno nekoliko daljšo življenjsko dobo kot bankovci. Ti so namreč po šestih dneh menjave postali neuporabni, kovancev pa niso mogli vseh zamenjati tako hitro, kajti zahodnonemških kovancev niso imeli dovolj na zalogi, zato so vzhodnonemški feningi še dlje časa ostali zakonito plačilno sredstvo.
Zakopanega zaklada milijard nemških mark tako danes ni več, tudi t. i. zahodnonemške marke danes ni več. V nasprotju s prej opisanimi so te sicer še danes zamenljive v evre, a jih po domačih predalih ostaja še zelo veliko – vsaj za kakšnih 12 milijard evrov.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.