EU obstala zaradi koronavirus sklada, vrednega bilijon evrov

Voditelji članic EU spoznavajo, da prvi potrjen sveženj za odpravo posledic pandemije v višini 540 milijard ne bo dovolj. Potrebno je več. Veliko več.
Fotografija: Govori se o skladu za okrevanje v višini najmanj enega bilijona evrov. FOTO: Sukree Sukplang / REUTERS
Odpri galerijo
Govori se o skladu za okrevanje v višini najmanj enega bilijona evrov. FOTO: Sukree Sukplang / REUTERS

Vrh voditeljev članic EU ni dosegel dokončnega dogovora pri reševanju južnih evropskih držav. Napredek namreč blokirajo nesoglasja glede delovanja sklada. Nemčija in »varčna četverica«, Avstrija, Nizozemska, Švedska in Danska, vztrajajo, da bi bilo treba večino denarja razdeliti prek državnih posojil z relativno manjšim skladom za pomoč.

Italija, Francija in Španija si prizadevajo za skupni sklad od bilijona do 1,5 bilijona evrov nepovratnih sredstev, in ne posojil, saj trdijo, da so njihovi državni dolgovi previsoki, da bi se lahko zadolžili še za več. Sporno vprašanje o izdaji evroobveznic za financiranje teh nepovratnih sredstev je bilo opazno potisnjeno na rob, saj so južne države pozvale k čimprejšnjem financiranju. Italijanski premier Giuseppe Conte situacijo imenuje »politična kriza«.

Vse, kar je po zadnjem zasedanju vrha povedala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, je, da bi sklad potreboval »zdravo ravnotežje« med posojili in nepovratnimi sredstvi. Ker so pomembne odločitve odložene do maja, morajo države v težavah zdržati do takrat. Posledica tega je padec evra v primerjavi z dolarjem.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. FOTO: Kenzo TRIBOUILLARD / AFP
Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. FOTO: Kenzo TRIBOUILLARD / AFP

 

Strukturne težave

Razlog za ta nesoglasja je nepopolna politična in gospodarska arhitektura EU. Slednja postane očitna v vsaki krizi. Zaradi šibkega političnega centra v Bruslju, lahko vsaka d 27 članic vloži veto na odločitev za nedoločen čas. Za devetnajst članic v evroobmočju je tu še evrski prisilni jopič.

Brez prožnih menjalnih tečajev, usklajene vladne gospodarske politike ali močnega mehanizma za prerazporeditev naložb prizadetim članicam, skupni trg usmerja gospodarsko rast v svoje najbolj produktivne regije in pušča šibkejše za sabo. To je bil pravi vzrok grške krize, za Italijo, Španijo in Portugalsko pa je to ekonomska tempirana bomba.

Turizem je žarišče. Evropa privablja več kot 50 odstotkov vsega svetovnega turizma, jug pa je najbolj odvisen od njega. Potovanja in turizem predstavljajo 13 odstotkov italijanskega BDP-ja, 14.3 odstotka španskega in 20.8 odstotka grškega, kar je veliko več od povprečja »varčne četverice«, ki znaša 8.5 odstotka. Še večji šok bo nastal, če se ljudje letošnje poletje ne odločijo za počitnice. To je močna motivacija za južne države, ki razmišljajo o odpravi omejitev, hkrati pa se zavedajo, da bi lahko takšen ukrep ponovno pospešil stopnjo okužbe.

Seveda podobna načela veljajo za vsako gospodarsko dejavnost, ki potrebuje fizično prisotnost ljudi. Sem spadajo tudi ladijski promet, logistika in kmetijstvo; slednje, na primer, prispeva od 2 do 4 odstotke k celotnemu BDP-ju južnih EU držav, kar je dvakrat več od severnih članic. Te vlade so v bistvu ujete med kladivom in nakovalom, zato je pomoč nujno potrebna.

Dobra novica je, da bi morala biti gospodarska škoda zaradi zapiranja začasna, pod pogojem, da voditelji EU preprečijo bankrot zdravih podjetij. Prvi sveženj v višini 540 milijard evrov in pomoč Evropske centralne banke v višini 750 milijard evrov za odkup državnih obveznic in drugih finančnih vrednostnih papirjev sta bila dober začetek, a očitno je potrebno več.



V ozadju ostaja pomembno vprašanje, kje dovolj hitro najti potreben denar. Odgovor, ki ga predlaga devet članic EU, vključno z Italijo, Španijo in Francijo, je, da prvič izda skupni dolg EU, ki bi šibkejšim državam dovolil zadolževanje po nizkih obrestnih merah.

To bi lahko potekalo v obliki evroobveznic, kar bi ustvarilo trajni precedens za centralizirano zadolževanje, v katerem dolg jamčijo vse članice EU. To bi lahko bila tako imenovana koronaobveznica, kjer bi se dolg uporabil le za reševanje pandemije. Ali, kot je predlagal milijarder George Soros, bi to lahko postala stalna obveznica EU, kjer glavnice nikoli ne bi bilo treba vračati.

Severne evropske države temu odločno nasprotujejo. Nekateri trdijo, da so potrebne spremembe pogodb EU, ki bi bile zamudne, pravi problem pa se skriva v odpisu dolga, ki bi ga ustvarile južne države. Zadnji sestanek voditeljev kaže, da s tem načrtom za enkrat ne bo nič, zato se je razprava preusmerila na nepovratna sredstva proti posojilom.
 
 
 
 
 

Več iz rubrike