Domov Finance 18. Oktober 2018.

Bo Ljubljanski borzi uspelo obuditi kapitalski trg?

Vrednosti papirji / borza
© Voranc Vogel
Slovenskim podjetjem primanjkuje kapitala, investitorji pa mrzlično iščejo priložnosti za plemenitenje svojih sredstev. Zakaj Ljubljanska borza (LJSE) sameva?

Kam gredo slovenska podjetja, ko potrebujejo nova sredstva za poslovanje in rast? Na banko. Kaj pa na borzo po sveži kapital? Ne. V vsej zgodovini Ljubljanske borze (LJSE) je bila le peščica pravih primerov, ko so podjetja zbirala kapital z izdajo delnic. Se bo to v bližnji prihodnosti spremenilo? Ljubljanska borza se v zadnjih dveh letih zelo trudi svojo ponudbo prilagoditi tudi podjetjem, ki ne sodijo v prvo kotacijo, torej med največja podjetja z zelo veliko tržno kapitalizacijo. Bodo njena prizadevanja že kmalu poplačana s prihodom katerega od slovenskih družinskih podjetij na naš kapitalski trg?

Kapital (zaman?) išče priložnosti

Na LJSE so na to temo pripravili okroglo mizo, na kateri je dr. Marko Pahor z ljubljanske ekonomske fakultete poudaril, da v slovenskih podjetjih primanjkuje za vsaj šest milijard evrov kapitala. Hkrati je očitno, da kapital tako v Sloveniji kot globalno išče priložnosti; kako je kapital lačen priložnosti, je ne nazadnje pokazala že prava evforija na trgu kriptovalut in prvih javnih ponudb kriptožetonov (ICO), kamor so se stekale milijarde evrov.

Za IPO med slovenskimi podjetji ni veliko interesa.

Če je ta – tako zelo tvegan in povsem nereguliran trg – privabil tako velike količine kapitala (tudi slovenskega), zakaj ni podobne gneče pri manj tveganih investicijah v prve javne ponudbe delnic (IPO) na naši borzi? Ker ni ponudbe, čeprav podjetja očitno potrebujejo kapital.
Za začetek je gotovo res ne le to, da je Slovenija po poslovni kulturi del celinske Evrope in tako v nasprotju z anglosaksonskim svetom pri iskanju sredstev precej bolj vezana na bančni sektor kot na kapitalske trge, ampak tudi, da Slovenija po tem izstopa celo znotraj celinske Evrope (kar se zrcali že pri poimenovanju, saj te imenujemo »alternativni viri financiranja«).
Razlika v mentaliteti je prav gotovo pogojena z zgodovinsko izkušnjo in poznim (ponovnim) razvojem podjetništva na slovenskih tleh. Slovenija je na začetku samostojne poti imela le dve vrsti podjetij: velika podjetja, ki so bila ostanki nekdanjega sistema in so šla skozi privatizacijo, ter nova mala, mikro podjetja, številna med njimi pravzaprav obrtniška.

ljubljanska borza | Author: Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik


Z redkimi izjemami podjetniška mentaliteta tega geografskega prostora teži k počasni, obvladljivi organski rasti podjetja, pri čemer podjetniki vse niti poslovanja vsak trenutek držijo trdno v svojih rokah. Takšna nenaklonjenost tveganju gre z roko v roki z dolžniškim kapitalom; bančnimi posojili, ob večjem obsegu poslovanja morda še z izdajo podjetniških obveznic (a že to je pri nas prej redkost kot pravilo).
V takšnem okolju ni nenavadno, da tudi večja družinska podjetja še ne presegajo svojih okvirov. Tudi zelo velika tuja družinska podjetja (ki zdaj lahko vključujejo več tisoč solastnikov), kot so Peugeot, Aldi, Volkswagen ali Roche, so na drugačnih trgih potrebovala veliko časa, da so prerasla majhne družinske okvire in organsko rast zamenjale za skokovitejšo z vstopi dodatnega kapitala novih solastnikov. Čeprav v Sloveniji takšnih velikanov ni mogoče pričakovati, tudi številna naša družinska podjetja že dosegajo velik obseg poslovanja. Ljubljanska borza ocenjuje, da je prav to lahko njihova priložnost; taka podjetja počasi postajajo dovolj velika, da bi lahko bila zanimiva tudi za vlagatelje, hkrati pa so prav zaradi družinske naravnanosti ob menjavah generacij prisiljena v razmislek o reorganizaciji vodenja in hkrati morda tudi lastništva.

Nismo serijski podjetniki

Takšna mentaliteta je diagonalno nasprotna serijskemu podjetništvu (ki potrebuje močno podporo kapitalskih trgov), kakršnega častijo onkraj luže; izdelava nove rešitve, eksplozivna rast, podprta z več krogi močnih kapitalskih injekcij pri različnih vlagateljih, na koncu pa po možnosti za premik podjetnika k novemu projektu.

Verjetno najodmevnejši primer IPO v Sloveniji je bila prodaja NKBM.

Takšna učinkovitost za našo mentaliteto velja skoraj že za bogokletno, zato ni nenavadno, da so v Sloveniji nastale velike razlike med tradicionalnimi podjetji in novodobnimi iskalci hitre rasti in uspeha. Ti večinoma delujejo na povsem drugem koncu spektra, pa naj bo to v kriptosvetu ali tehnološkem sektorju, podprti s kapitalom poslovnih angelov in skladov tveganega kapitala. Le malo je podjetij, ki so sredi tega spektra, res pa je, da se njihovo število počasi vendarle povečuje. Trend prvih javnih prodaj je v upadu tudi globalno, od leta 1996 do leta 2016 je bil upad zelo velik, lani je bilo po dveh desetletjih spet mogoče zaznati nekoliko višji znesek sredstev zbranih prek IPO. Letos smo po treh četrtinah leta na dobri poti, da presežemo lanski izkupiček, a za zdaj ni videti, da bi bila zadnja četrtina leta dovolj bogata, da bi se to uresničilo. Lansko leto bo preseženo le, če se uspe zelo hitro odviti katera od res velikih zgodb (najprej se je za letošnje leto napovedoval zgodovinski IPO naftnega giganta Saudi Aramco, a je zdaj je že jasno, da ga pred letom 2021 ne bo).
Ko je LJSE v bližnji preteklosti vzpostavila infrastrukturo zelo različnih platform, ki podpirajo financiranje vse od majhnih startupov do največjih podjetij, je letos vstopila tudi v program z EBRD, ki naj bi pomagal na borzo pripeljati malo ali srednje veliko podjetje. Čas za prijave je že minil. Katera podjetja so se na razpis prijavila, je še vedno skrivnost. Znano je le njihovo število: enajst. V prvem koraku, ki naj bi se uresničil prihodnji mesec, bodo izbrali tri podjetja, nato je cilj enega od njih pripeljati do kotacije na borzi – pomoč pri pripravi bo brezplačna, kar podjetij vseeno ne zavezuje k obvezni odločitvi za kotacijo. Število prijavljenih ne prejudicira kakovosti končnega izbranca, a majhno število prijavljenih je gotovo povedno; velikega zanimanja med slovenskimi malimi in srednjimi podjetji za kapitalski trg ni. Čeprav LJSE uvaja nove platforme in produkte, prilagojene malim in srednjim podjetjem, ki omogočajo, da zberejo kapital z manj zahtevnimi postopki in ne zahtevajo eno- ali vsaj polletne priprave 500-stranskega prospekta, da izpolnijo celotno regulativo.

varčevanje denar zlato | Author: Pixabay Pixabay

 

Kapital za rast, ne za preživetje

Davor Jakulin, predsednik združenja družinskih podjetij FBN Adria, meni, da bo tudi v Sloveniji takšen pristop k iskanju kapitala pogostejši, ko se bodo spremenile gospodarske razmere, saj (še vedno) nizke obrestne mere bolj vabijo k povečanemu zadolževanju. Vendar je treba opozoriti, da morajo tudi podjetja dobro razmisliti, kdaj je primeren trenutek za vstop na borzo; tam se namreč išče kapital za rast, ne za preživetje. Vlagatelje je mogoče navdušiti zgolj z obetavno zgodbo, iskanje investitorjev, ki bi pomagali premagati najbolj kritično obdobje, pa na borzi navadno ni uspešno. To se je pokazalo v Sloveniji že v preteklosti, ko so se pojavljale ideje, da bi tako reševali Cimos in Polzelo, a je kmalu postala jasno, da to ni uresničljivo.
Glavna prednost dolžniškega kapitala je, da ob običajnem poteku poslovanja vse niti ostajajo v rokah podjetnika, hkrati pa je ta kapital le začasen; ko so poplačane vse obveznosti, ostanejo podjetniku v rokah ne le škarje in platno, ampak tudi izkupiček poslovanja. A ta začasnost je lahko tudi hiba; lastniški kapital ostaja v podjetju tudi v slabih časih in je pripravljen predvsem prevetriti precej bolj nemirne čase kot dolžniški. Le poiskati ga je treba prej, preden slabi časi nastopijo.

Od banke …

Verjetno najodmevnejši primer IPO v Sloveniji je bila prodaja NKBM – že takrat se je pokazalo, da je tako mogoče zbrati veliko kapitala; delnice je kupilo več kot sto tisoč malih delničarjev. Zanimivo je, da takrat očitno ugodnih razmer ni izkoristilo še katero od drugih podjetij; interesa vlagateljev je bilo toliko, da je NKBM na koncu na račune vrnila skoraj šesto milijonov evrov presežka vplačanih sredstev. Po začetni eksplozivni rasti cene delnice – ki pa so jo izkoristili le malokateri mali delničarji – je sledila znana zgodba ob izbruhu krize, ki je preostalim delničarjem pobrala ves kapital, kar gotovo delno otežuje ponovitev takšnega zbiranja kapitala. Danes bi tako podjetje vsaj težje, če že ne zelo težko, zbralo kapital, razpršen med toliko slovenskih gospodinjstev.

... do banke

Čeprav do konca leta ni več daleč, nas očitno čaka vsaj en velik IPO na LJSE; zaradi zavez, ki smo jih dali EU, se nam bo konec leta iztekel rok, do katerega je treba prodati večinski delež NLB.
Izvršni direktor Skupine Alta Simon Mastnak pravi, da je to najboljša novica za slovenski kapitalski trg v zadnjih letih, ki bi lahko tudi nekoliko pripomogla k prebuditvi aktivnosti na Ljubljanski borzi. Toda ena lastovka še ne prinese pomladi. In čeprav je res, da bomo očitno po dolgem mrtvilu zdaj dočakali IPO največje slovenske banke, v prihodnjih dveh letih pa morda še IPO katerega od manjših oziroma srednjih podjetij, ki bo izšel iz skupnega programa LJSE in EBRD, je težko verjeti, da smo na pragu razcveta, v katerem si bodo prve javne prodaje delnic na LJSE sledile kot po tekočem traku.
Mentaliteta se spreminja le počasi, ob tem pa je takšen postopek vse bolj preprosto izpeljati v kateri drugi članici Evropske unije, kar podjetjem, ki niso osredotočena le na domači trg, še bolj ustreza. Drži pa, da vsa ponudba LJSE, ki nastaja v zadnjem času in je vse bolj prilagojena manjšim uporabnikom, vendarle odpira vrata tistim, ki so pripravljeni narediti nov korak v zgodovini svojega podjetja, a so hkrati premajhni, da bi bili zanimivi za velike tuje investitorje.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.