Domov Trendi 11. Avgust 2017.

Vsakdanje navade uspešnih ljudi: Gregor Žemlja, slovenski teniški as

Gregor Žemlja
© Tomi Lombar
Še zadnjič bo v areno, kjer veljajo prav posebna pravila, za nekatere tudi skoraj »čudna«, kot je ugašanje telefonov, vstopil in odigral nekakšen teniški labodji spev. Gregor Žemlja bo nocoj odložil svoj lopar. Odločil se je, da bo sklenil svojo dolgoletno in uspešno teniško kariero in se poslovil od tekmovalnega športa.

Gregor Žemlja, ki je bil doslej najvišje uvrščeni slovenski tenisač na lestvici ATP, bo kariero končal na eksibicijski tekmi z ravno tako uspešnima tenisačema Aljažem Bedenetom in Kajo Juvan. Poslovilna tekma bo potekala po drugi polfinalni tekmi po 19. uri v Portorožu in bo nekakšen uvod v veliki finale teniškega turnirja ATP Challenger Zavarovalnica Sava Slovenia Open, na katerem bo zmagovalec za nagrado prejel dobrih šest tisoč evrov.

Kakšen je vaš jutranji ritual?

Moja jutra so precej dolga. Ko se zbudim, rad še malo poležim v postelji. Potem pride čas za jutranjo kavo, zajtrk, pregled novic in nato odidem na trening.

Kaj je zadnje, kar naredite pred spanjem?

Nič, saj me kar zmanjka. Velikokrat zaspim kar na kavču med gledanjem filmov.

Kateri šport poleg tenisa je vaša ljubezen?

Hokej na ledu, jadranje na deski, nogomet.

Vaš moto?

Uživaj v stvareh, ki jih delaš. To bi moral biti moto vseh športnikov.

Bili ste uvrščeni na 43. mesto lestvice ATP, zmagovalec portoroškega turnirja, dolga leta ste na teniški sceni. Prihaja morda že čas o razmisleku, kako naprej?

Definitivno razmišljam, kaj bom počel v prihodnosti. In to ne od danes, temveč že nekaj časa iščem drugačne rešitve. Dve leti nazaj sem skoraj pustil tenis. Najboljša leta so po mojem mnenju že za menoj. Zato se poslavljam. Po končani karieri bi rad ostal v Sloveniji, kjer bi na več načinov pomagal slovenskemu tenisu, ki je trenutno v manjši krizi.

Gregor Žemlja | Author: Tomi Lombar Tomi Lombar

Kaj vas je motiviralo, da ste se po skorajšnjem odhodu vendarle vrnili na profesionalen parket?

Mislim, da si vsak športnik želi prepoznavnosti. Denar, mediji in slava premamijo človeka, seveda. Ampak ko oseba postane prepoznavna in je nenehno v primežu novinarjev, organizatorjev ipd., si zaželi miru, ki ga je imela pred tem časom. Jaz sem v nekem trenutku rekel stop in nisem več dovolil nenehnega vdora v svojo zasebnost. A moram reči, da je ostalo poželenje po življenjskem slogu, ki ti ga omogoči le profesionalni šport, to je redni in kakovostni treningi, potovanja, vsakodnevno učenje česa novega ... Tenis mi je prinašal vsak dan nove zgodbe, nove izzive in ljudi.

Zdi se, da so teniška igrišča vse bolj živahna. Pridobiva tenis spet vse več privržencev?

Res je, vse več ljudi igra tenis. Ta šport postaja spet vse bolj priljubljena oblika rekeacije. A premalo poudarka je na tekmovalnem tenisu. Res je, da ta šport zahteva veliko finančnih sredstev, odrekanja, angažmaja ne le tekmovalcev, ampak tudi njihovih staršev, a vseeno mi je žal, da ne privabimo več mladine na igrišče in da iz njih ne znamo iztisniti tiste iskrice, ki bi zanetila slovensko zmago na svetovno priznanih teniških turnirjih. Skrbi me predvsem za mlajše moške teniške igralce, to področje bo postalo zelo šibko, če ne bomo dovolj vlagali vanj.

Tenis je individualni šport, pri katerem si v najtežjih trenutkih sam s seboj. Od kod ste vi črpali moč, da ste se pobrali s tal v najbolj brezupnih (tekmovalnih) trenutkih?

Treba je razmišljati o danes in ne o prihodnosti. Skoncentrirati se na dotično sekundo. Imel sem veliko šibkih trenutkov, ko sem se srečal s krizo. Nisem našel motivacije, nisem se zmogel skoncentrirati. Trenerji so me surovo prisilili v delo, v razmišljanje, tudi v zrelost. Nekateri igralci imajo ogromno žara in želje, jaz pa sem upornik po duši in je težje ostati fokusiran.

Lani smo to celo doživeli. Na začetku turnirja v Portorožu ste bili izredno nejevoljni, ker so se slišali otroški kriki in zvonjenje telefona med občinstvom ...

Ja, jaz sem znal to vedno pokazati. Sodnik bi moral vsakič opozoriti, da naj občinstvo utiša zvonjenje telefonov. Tu naj bi bilo vse zelo tiho. Med tekmo poskušam izključiti zunanji svet, od žalitev do telefonov, otroškega kričanja ipd. A verjemite, da je težko.

Boste kdaj obžalovali vse tisto, kar ste zamudili zaradi posvečanja profesionalnemu športu?

Veliko stvari sem izpustil, ampak so se zgodile še boljše. Verjamem, da se zaradi odrekanja dobrim stvarem lahko zgodijo še boljše.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.