Domov Trendi 09. Junij 2017.

Trst, izložba kapitalizma

Vsak dan je stojnice na trgu Ponterosso postavilo več sto prodajalcev.
© Janez Pukšič
Da čas, ko so jugoslovanski potrošniki množično hodili po nakupih v Trst, zagotovo ne bo pozabljen, 
je poskrbel dokumentarni film Trst, Jugoslavia, prejšnji teden predvajan na Kino Otoku, že marca 
pa na festivalu dokumentarnega filma.

Film, ki po pričevalcih tistega časa – prodajalcih na stojnicah, trgovcih, carinikih, potrošnikih, novinarjih in zgodovinarjih – oriše okno do takratnih kapitalističnih sanj v režiji Alessia Bozzerja, v produkciji z Videoestom, v koprodukciji z Missartom iz Zagreba, Aljazeero Balkans, RAI Cinema in HRT Croatia, vzbuja veliko zanimanja med publiko že od januarske premiere.

Čeprav je bila komunistična Jugoslavija za železno zavezo v resnici le do leta 1948, ko se je sprla s takratno Sovjetsko zvezo, kasneje pa so se njene meje čedalje odpirale, je v njej marsičesa primanjkovalo, zaradi česar se je med letoma 1971 in 1990 v italijanski Trst vsak dan odpravilo 25.000 ljudi, ob koncu tedna pa od 70.000 do 100.000.

Omejen je bil uvoz dobrin v Jugoslavijo. Ženske so si tako za pot domov nadele tudi do deset kril ali pa pod eno ogromno krilo oblekle šest parov kavbojk.

»Ob sobotah je bilo na ulicah toliko ljudi, da se nisi mogel premikati,« pove edina lastnica takratnega lokala na znamenitem trgu Ponterosso. »Vsi so prodajali džins, jaz pa sem edina imela bar.« Odnosi med Italijo, članico Nata, in Jugoslavijo, nezaveznico, so bili primer zglednega sodelovanja in sobivanja med državama s popolnoma različnima sistemoma in ideologijama. Že leta 1954 sta podpisali prve trgovinske in finančne sporazume, udinski sporazum iz leta 1955 pa je med državama odprl meje in omogočil pretok ljudi in blaga. V nekaj letih je mejo prečkalo več milijonov ljudi. In niso bili zgolj Jugoslovani tisti, ki so drli v Italijo, tudi Italijani in drugi turisti so si skozi Udine hodili ogledovat ta komunistični fenomen, ki je veljal za nekaj eksotičnega.

Trst | Author: Miško Kranjec Miško Kranjec

»Ne vem, zakaj, ampak Jugoslovani so hodili v Italijo po belo maslo, Italijani pa v Jugoslavijo po rumenega,« razlaga zgodovinar Saša Mišić. Iz bolj oddaljenih Niša in Beograda, kjer so bile cestne povezave izredno slabe, so prihajali z nočnimi vlaki in avtobusi, vkrcali so se ob 18.20, v Trst prišli ob 6.00 zjutraj, ves dan nakupovali, pozno popoldne pa spet odšli nazaj, saj niso imeli denarja, da bi tu tudi prespali. Zagrebčani in Ljubljančani so prihajali tudi z avtomobili, fičkom zastava 750, več kot milijon jih je bilo takrat izdelanih in bili so prvi znanilec porajajočega se srednjega razreda komunistične Jugoslavije.

Denarja kot solate

Jugoslovanski potrošniki so vsak dan nakupili za štiri milijarde dinarjev blaga, najbolj so šli v promet otroške punčke, kavbojke in kava pa tudi knjige, filmi, grapa, vino, testenine in riž. Na leto so Trstu prinesli 1,5 bilijona dinarjev in marsikateri tržaški trgovec je bogatel; pred prihodom jugoslovanskih potrošnikov tam namreč še zdaleč ni bilo toliko izbire, zgolj pekarne, pralnice in popravljalnice avtomobilov. In ko so junija 1991 zaradi vojne zaprli meje, so največ izgubili prav tržaški trgovci, ki se še zdaj jezijo, ker v mestu in državi ni bilo izdelane nobene ekonomske strategije, zgolj zanašanje na potrošništva lačne Jugoslovane.

A kdor je takrat imel na Ponterossu vsaj stojnico, se mu je zelo dobro godilo. Uslužbenec banke se tako spominja, da so trgovci in prodajalci na stojnicah ob ponedeljkih v banke nosili denar kar v ogromnih plastičnih vrečah, v vseh valutah, toliko ga je bilo, da ga je bilo celo uslužbencem banke težko šteti. »Nekdo je ob prihodu v banko vedno dejal, prinesel sem solato,« se spominja uslužbenec.

Skrivaj čez mejo

Cvetel je tudi črni trg z valutami, denar so ljudje menjavali kar na Dantejevi ulici nekaj sto metrov stran od policije in finančne policije, in ker je bilo iz Jugoslavije dovoljeno odnesti zgolj 150 dinarjev, so si izmišljevali razne načine, da so do Trsta pretihotapili več denarja. Kot se spominja mejni carinik, so ga ljudje shranjevali v za ta namen predelane avtomobilske motorje, telesne odprtine, razširile so se tudi za to predelane termovske steklenice in kar naenkrat so vsi na pot jemali kavo v termovkah.

»Vlaki so bili tako polni, da se cariniki in sprevodniki nismo mogli prebiti skozi, skoraj si hodil po ljudeh. Ti so bili od nočne vožnje prepoteni, zraven so še jedli pa prevažali živali, kokoši, pujse. Smrad je bil neznosen,« se spominja mejni carinik.

Farmarke

Omejen je bil tudi uvoz dobrin v Jugoslavijo. Ženske so si tako za pot domov nadele tudi do deset kril ali pa pod eno ogromno krilo oblekle šest parov kavbojk, ene čez druge, tako da so tudi tiste najbolj drobne iz Trsta prišle kot debeluške. Kontrolorji so s časom izvedeli tudi za to prevaro in od ljudi zahtevali, da pri pregledu počepnejo. Nekateri so nase lahko spravili tudi do devet hlač. Džins, ki je bil še posebej popularen, je namreč v Jugoslaviji šel za med, zato so ljudje kupovali hlače najrazličnejših velikosti in jih doma preprodajali. A če so vas na meji dobili z nedovoljeno količino, so vas ocarinili. Hlače iz džinsa so bile najprej oblačilo revnih delavcev, farmerke so jih imenovali, a po prihodu filma Ljubezen in moda leta 1960 so džins začeli nositi prav vsi Jugoslovani.

Trst | Author: Janez Pukšič Janez Pukšič

Drugje na vzhodu so veljale za hudičev produkt kapitalizma in še zdaleč niso bile tako popularne kot v Jugoslaviji, kjer partija ni imela težav z njimi. Najcenejše so bile od proizvajalca Rifle, vsak dan je bilo prodanih do 100.000 parov. V nekem obdobju so Hrvatje namesto besede džins uporabljali rifle: rifle levis, rifle lee … Sandro Fratini, izvršni direktor oblačil Rifle, v filmu tako pove, da so v zlati dobi džinsa, torej v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, na dan izdelali tudi do 50.000 parov kavbojk in večino jih je kupil jugoslovanski potrošnik. Danes jih na leto prodajo zgolj 4000. Navdušenje nad džinsom je bilo v tistih časih izjemno. »Nekaj popolnoma naravnega je bilo, da je bil na platnici mojega prvega albuma na fotografiji džins. Nekaj je v človeški naravi, da ima rad uniformo. Očitno smo si v tistih časih vsi želeli zamenjati to uniformo. Zaradi džinsa smo se tako vsi počutili bolje,« pravi Goran Bregovič, ki je tudi pogosto hodil v Trst.

Ko je 
zmanjkalo kave

Med 60. in 70. leti zaradi krize v Jugoslaviji ni bilo uvoza kave, in to je bil za Balkance z razvito tradicijo pitja črnega zlata hud udarec. Na srečo mnogih Trst ni bil tako oddaljen. Takrat se je začelo množično tihotapljenje kave v večjih količinah, v strope vagonov so je skrili tudi do 300 kilogramov, prevladovala je kava Minas. Kava se je potem preprodajala naprej tudi po drugih državah za železno zavezo, in če si je na primer v Prago odnesel zgolj dva kilograma, si imel pokrit prevoz, prenočišče in živež za ves vikend, tako draga je bila.

Goran Bregović, glasbenik: »Na platnici mojega prvega albuma je bil na fotografiji džins. Zaradi džinsa smo se tako vsi počutili bolje.«

Umetniki so v Trst hodili tudi kupovat knjige, za plošče je za legendarno trgovino veljala Ricordi, in si ogledovat nove filme, ki so v Jugoslavijo praviloma prišli šele pet do šest let po premieri na zahodu, v Italijo pa že v nekaj mesecih. Rade Šerbedžija se tako spominja, da ga je mama v Trst prvič peljala, ko je imel 15 let, in še zdaj se spomni okusa sendviča iz avtobusa, po katerem ga je vedno bolel želodec. Šerbedžija je nato med vojno v Jugoslaviji, pred katero se je umaknil v London, spisal pesem Ponterosso, ki govori o potrošniškem fenomenu tega trga, kjer je vsak dan več sto trgovcev postavilo svoje stojnice in prodajalo dobrine svobode željnim Jugoslovanom, za katere je bil Trst izložbeno okno na kapitalistični zahod. Kaj je v Trstu kupoval Serbedžija? Dežni plašč, črno čokolado, riž, testenine, mortadelo in vino Cinti v dvolitrskih plastičnih steklenicah.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.