Domov Trendi 04. Januar 2018.

Tiranija sreče, izbire in svobode

ljudje telefon družabno omrežje mobitel
© Pexels
Danes živimo v enem najbolj varnih, materialno preskrbljenih in enakopravnih obdobij v človeški zgodovini. A če v tem pogledu vlada izobilje, v psihičnem pogledu tega ni. Hitrost sprememb in količino informacij, ki se jim naši možgani niso evolucijsko prilagodili, spremljajo stalne zapovedi po popolnosti in doživljanju nenehne sreče, kar ljudi čedalje bolj potiska na rob in tudi čezenj.

Kako pojasniti dejstvo, da danes, ko živimo veliko bolje, kot so kadarkoli v preteklosti, toliko ljudi trpi za depresijo? Ponuja odgovor morda jungovska psihoanalitičarka Clarisse Pinkola Estes?

Kaj je uspeh? Izpeljati velik posel ali brezhibno zlikati srajco? Izpeljati revolucijo ali vzgojiti gredo paradižnika? Napisati knjigo ali vzgojiti otroka v odgovornega in srečnega človeka?

Vse to je uspeh. Uspeh je ustvarjanje. Ustvarjanje, pravi Pinkola Estesova, je človeška najdragocenejša dobrina, saj nas hrani navzven in navznoter, na psihični, duhovni, umski, čustveni in ekonomski ravni.

Ceno Facebooka in drugih internetnih skupnosti plačujemo tudi z vedno več depresije.

Lahko morda velik delež depresije povežemo s podatkom, da je 80 odstotkov ljudi v zahodnem svetu nesrečnih pri svojem delu? Psihoanalitičarka pravi, da če človek nima ustvarjalnega toka, če mu ne uspe najti svoje osebne ustvarjalne energije, to ni nepomembna stvar. Izguba ustvarjalne energije – to naj bi imel v sebi prav vsak, a jo zaradi različnih dejavnikov zablokira – prikliče psihološko in duhovno krizo. Ko je življenjska energija omadeževana, je kot reka, v kateri vse odmira. Če je reka omadeževana, vemo iz ekologije, kaj sledi. Bičje vzdolž rečnega brega porjavi zaradi pomanjkanja kisika, cvetni prah nima česa oprašiti, vodni trpotec se poleže, ne da bi oblikoval jasli za vodne lije med svojimi koreninami, vrbe ne poženejo mačic, volkovi in druge živali bodo odšli naprej ali umrli, ker bodo pili umazano reko ali pojedli plen, ki se je hranil z umirajočimi in zastrupljenimi rastlinami.

Sigmund Freud je dejal: »Ljubezen in delo, delo in ljubezen, to je vse, kar je.« Ne le psihologi, tudi ekonomisti in sociologi govorijo o nevarnosti odtujenosti od dela. Znana je Marxova trditev, da je neposredna posledica človekove odtujenosti od svojega dela, svoje življenjske dejavnosti, svoje generične bitnosti to, da je na koncu odtujeno celo njegovo lastno telo, njegovo duhovno in človeško bistvo. Odtujenost od dela je po Marxu odtujenost človeka od človeka, saj se odtujitev človeka izraža tudi v odnosu do drugih ljudi.

ljudje telefon družabno omrežje mobitel | Author: Pexels Pexels

Ko pozabimo na čas

»Kadar je delo ustvarjalno, se veliko bolj povežemo in poistovetimo z njim, pozabimo na čas, čutimo se izpolnjene, čutimo, da prispevamo nekaj pomembnega,« razloži Branka Strniša, psihologinja in terapevtka vedenjsko-kognitivne terapije. »Ustvarjalnost pomeni, da razmišljamo, iščemo ideje, preverjamo, iščemo informacije, preizkušamo, se povezujemo z ljudmi, se identificiramo z delom in izdelkom.«

Ker je življenje le eno, imamo stalno občutek, da ne moremo vsega doživeti, kar nas dela nesrečne. To se bo samo še stopnjevalo, človek je na neki način preveč svoboden.

»Odtujitev od dela pa se pojavi, ko človek ni povezan s tem, kar dela, ko se ne čuti vpetega v delo in o njem ne razmišlja. Praktično se izklopi, to pa prinese nezadovoljstvo in odtujenost ne samo od dela, ki ga opravlja, tudi od sodelavcev, okolja in samega sebe. Kadar nekdo opravlja delo, ki ne zadovolji njegovih osnovnih potreb, ni v skladu z njegovimi temeljnimi vrednotami in pri katerem ne izkoristi vseh svojih zmožnosti, hitro dobi občutek neizpolnjenosti in praznine,« pojasnjuje Strniša.

Toda kje so meje naših zmožnosti? »Težnje po uspehu so konstruktivne, ampak zagnati se v delo in si na vsak način prizadevati za uspeh, tudi ni koristno, taki ljudje bežijo sami od sebe in človeških odnosov,« pravi dr. Bojan Varjačić Rajko, klinični psiholog in psihoterapevt ter glavni urednik psihoterapevtske revije Kairos.

Zdrav pogled na uspeh je po mnenju Strniše, ki je leta delala kot psihologinja v kadrovskih oddelkih, predvsem v tem, da je človek zmožen slediti svojemu cilju, ki pa mora biti v skladu z njegovimi potenciali, vrednotami in potrebami. Pri tem se mora zavedati tudi svojih lastnih omejitev. Zelo pomemben je pri tem pogled na neuspeh. Za psihično trdnost je ključno, kako se človek nanj odziva. Neuspeh ne bi smel preveč vplivati na njegovo samopodobo, cilje, predstavo o samem sebi.

rop laž dol minus ljudje | Author: Pixabay Pixabay

Posnemanje je drugorazredno

»Kadar občutimo uspeh le ob priznanju okolice, drugih ali kadar primerjamo svoje dosežke le z drugimi ali pričakovanji družbe, smo v sebi lahko v nenehnem dvomu in kljub zunanjemu priznanju ne doživimo notranjega zadovoljstva,« pravi Strniša. Podobno tudi Clarisse Pinkola Estes poudarja, da so razlogi za prekinitev ustvarjalne energije v človeku večkrat v tem, da občudujemo sposobnosti drugih ter njihove dozdevno zaslužene ugodnosti. Ko jih posnemamo, pravi psihoanalitičarka, se zadovoljimo z drugorazrednostjo, namesto da bi bolj razvili svoje darove. Včasih je dar že to, da nekoga ljubimo z vsem srcem. Tega daru ne premore vsak. Steve Jobs ga že ni premogel. Je bil srečen, zadovoljen? To je vedel le on.

»Pred časom sem srečal nekdanjega sošolca in mu hitel razlagati o sošolki, ki je postala izvršna direktorica mednarodne korporacije in poleg tega imela tudi že doktorski naziv. 'In kaj zdaj?' mi je rekel. 'Mi hočeš povedati, da je srečna, ker je dosegla neki položaj?' Potem sem se zamislil. Čeprav je v človeški naravi, da si želimo drugim pokazati svoj status, je pravi uspeh po mojem mnenju le notranje zadovoljstvo ob delu,« razloži Varjačić Rajko.

Ko nimamo ne vere ne idolov

Ker sta delo in občutek ob delu bistvena sestavina osebnega zadovoljstva, gre razloge za skokovito naraščanje depresije in drugih somatskih obolenj iskati tudi v delu, a ne le zgolj tu. Razlogi za vedno večje število depresivnih so po besedah Varjačića Rajka še v dejstvu, da vse več ljudi živi v večjih mestih in vse manj v manjših povezanih skupnostih. »V mestu smo ljudje že sami po sebi odtujeni, se ne pozdravljamo, nihče nikogar ne zanima, manj je komunikacije, s tem pa so medčloveške vezi oslabljene. Danes se ljudje o stvareh, o katerih bi se lahko pogovarjali s svojci ali prijatelji, pogovarjajo s psihoterapevtom.«

Poleg tega, pravi sogovornik, sta za današnji čas značilni šibka religija in odsotnost močne politične ideologije, elementov, ki sta stoletja povezovala ljudi in jih držala skupaj. »Danes ni idealov, za katere bi skupaj dihali in delali.«

Odtujenost od dela je po Marxu odtujenost človeka od človeka, saj se odtujitev človeka izraža tudi v njegovem odnosu do drugih ljudi.

Družbeni situaciji in človeku v njej tudi prav nič ne koristi vsenavzoča tehnologija, ki človeku, že tako nagnjenemu k umiku ob neprijetnih okoliščinah, daje možnost umika kjerkoli in kadarkoli. »Da bi se človek počutil dobro, da bi se počutil živega, potrebuje pristne medosebne odnose, ne le virtualnih. Danes pa se že tri četrtine odnosov dogajajo zgolj v virtualnem svetu. Ceno facebooka in drugih internetnih skupnosti plačujemo tudi z vedno več depresije,« pravi Varjačić Rajko. Poleg tega facebook na neki način deluje kot droga, opozarjajo nevrologi. Ob vsaki notifikaciji se v naših možganih dvigne raven hormona sreče, serotonina, a le malo, tako da si vedno želimo še in še in zato ves čas pogledujemo na telefon, vendar s tem svoje notranje baterije nikoli ne napolnimo do konca. To lahko napolnita le pristen človeški odnos in delo, se strinjajo sogovorniki.

domišljija sanje sanjsko utopija morje otok prihodnost | Author: Pixabay Pixabay

Sreča kot ideologija

Facebook in instagram omogočata vpogled v življenje vsakega izmed nas, tudi elite, vsak izmed nas pa se tam predstavlja na najboljši način. »Danes si človek v zahodnem svetu lahko privošči marsikaj. Lahko potuje, pokuša hrano, obiskuje različne dogodke in zabave, vedno več možnosti ima, ki so mu dosegljive. Ker pa je življenje le eno, imamo stalno občutek, da ne moremo vsega doživeti, kar nas dela nesrečne. To se bo v prihodnosti le še stopnjevalo, človek je na neki način preveč svoboden,« ugotavlja Varjačić Rajko. »Po eni strani smo svobodni, po drugi pa se v tej svobodi ne znajdemo,« dodaja Strniša.

Poleg tega nas z vseh koncev obstreljujejo z zapovedi, da si moramo nenehno prizadevati za srečo. Bodi srečen, izkoristi svoj potencial, izklesaj popolno telo, bodi najboljša mama na svetu, postani bogat, pravijo tisoče knjig, katerih cilj naj bi bil narediti vse ljudi srečne. »Tiranija želje po sreči ustvarja nesrečne ljudi,« je prepričan Varjačić Rajko.

»Ljudje danes stremimo h karnevalu ekstremnih čustev, ne da bi se zavedali, da so ekstremna čustva izredno redka. Vse je seveda povezano z naravnanostjo sodobne družbe in njenimi vrednotami, ki v ospredje postavlja idealnega posameznika, ki je lep, privlačen, uspešen in predvsem neizmerno srečen,« pravi Strniša.

Zdi se, da je iskanje sreče postalo glavni ideološki cilj človeka v sodobni zahodni družbi. »Nedvomno je to povezano tudi s potrošniško družbo, saj ta temelji na prodaji 'recepta za srečo'. Toda enako kot je pri drugih čustvih, tudi občutek sreče mine. Vsa čustva so del človekovega delovanja in vedno in zagotovo pridejo in gredo. Tako kot jok, jeza, zavist, gnus, tudi občutek sreče pride in gre,« razloži Strniša.

Psihološko zdrav človek bi se po mnenju sogovornikov moral zavedati omejitev in prenehati gojiti zavist do neskončnih možnosti in nenehno novih potreb. »Danes žal opažamo, da marsikateri starši vzgajajo otroke brez kakršnihkoli meja. Ker sebi ne znajo postaviti omejitev, jih ne znajo niti svojim otrokom, obravnavajo jih kot svoje narcistične podaljške. Tak otrok bo zrasel v egoista, ki bo le zadovoljeval svoje potrebe in se ne bo znal omejiti, pri tem pa bo čutil notranji kaos, praznino in nezadovoljstvo,« pravi Varjačić Rajko.

Kriza kot znak narcisoidnosti

Kljub vsemu povedanemu pa po sogovornikovem mnenju ne moremo reči, da je človeštvo danes v duhovni krizi. »To je že samo po sebi znak narcisoidnosti današnjega časa,« pravi. »Človeštvo je bilo vedno v neki krizi. Ljudje so se grozno nemoralno obnašali, bilo je ogromno vojn, veliko izkoriščanja, bogati so vedno zatirali revne, še huje kot danes. Tisti, ki govorijo o duhovni krizi, pa imajo verjetno koristi od tega. Med drugim tisti, ki prodajajo knjige za samopomoč o tem, kako biti uspešen in srečen,« je oster psiholog, ki je kot marsikateri drug v njegovi stroki prepričan, da tovrstne knjige, ki so v zadnjih dveh desetletjih najbolje prodajane, ponujajo več iluzij, kot jih razrušijo. »Razumem pa potrebo ljudi, da v njih iščejo vodilo za življenje, kajti kot sem že dejal, ni več religije in ideologije, ki bi jih vodila.«

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.