Domov Trendi 08. Maj 2017.

Šolstvo bi moralo slediti strategiji Slovenije

Melanie Seier Larsen
© Uroš Hočevar
Melanie Seier Larsen je članica vodstvene skupine svetovalcev ameriške korporacije The Boston Consulting Group (BCG) za Jugovzhodno Evropo.

Ta ima po vsem svetu več kot 14.000 zaposlenih, ustvarja pet milijard evrov prihodkov na leto, poleg tega pa je že tradicionalna dobitnica nagrade za enega od petih najboljših zaposlovalcev v ZDA na Fortune lestvici. Desetletje se uvršča na lestvico podjetij, prijaznih do LGBT skupnosti, ter na lestvico podjetij, prijaznih do mater. Melanie Seier Larsen je kot sogovornica neposredna, ve, kaj bo odgovorila, še preden vprašanje izrečemo do konca.

V nedavni globalni raziskavi »Dvanajst sil, ki bodo radikalno spremenile način dela v organizacijah« ugotavljate, da se nam bližajo spremembe, ki bodo do nerazpoznavnosti spremenile naše delo. Kako bo leta 2020 videti klasično pisarniško delovno mesto?

Veliko manj bo klasične hierarhije, kar se bo izražalo tako, da bo manj šefov in ti ne bomo imeli več lastnih pisarn, tudi ne bo več pet tajnic, prav tako ne usnja kot favoriziranega materiala za opremo pisarne, spremenila se bo njihova fizična oblika. Mlada generacija si želi odprtih prostorov in sodelovanja z nadrejenimi. Zdajle res sedim tukaj v tej sobi (od preostalega večjega prostora ločena s steklom, op. a.), sicer pa sedim s svojimi kolegi v tistem prostoru, tu imam le sestanke, pa čeprav sem po definiciji »šef«.

Zagotovo bomo videli tudi kakšnega robota, že danes so bistveno cenejši; dobimo ga že za 20.000 dolarjev, še pred nekaj leti pa je bila njihova cena približno 500.000 dolarjev. Verjetno nam bo robot odprl vrata in prinesel kavo ali vodo.

V ZDA že danes obstajajo platforme, taskrabbit, upwork ipd., za najem strokovnih sodelavcev, ki delujejo podobno kot airbnb.

Tudi fleksibilnost se bo še povečala. V našem poslu svetovalcev vidim, da je že danes izjemno pomembno, da dopuščamo ljudem, predvsem novim generacijam, večjo svobodo in fleksibilnost. Da lahko delajo od doma ali imajo prost dan po naporni službeni poti. Sama se ne spomnim, kateri petek sem bila nazadnje tu. Običajno pridem s službene poti in želim v petek delati od doma v trenirki, zraven oprati perilo, kaj skuhati ter vmes opraviti še kakšen konferenčni klic. Do leta 2040 bo tega še več. Glede na kopico raziskav vidimo, da so se ljudje celo pripravljeni odpovedati približno petim odstotkom dohodka, da bi lahko vsaj en dan v tednu delali od doma. Podjetja, kot so Google, Chevron, JPMorgan, so že uvedla fleksibilne programe dela, saj so ugotovila, da imajo odlične rezultate poslovanja, bolj produktivne in zadovoljne zaposlene, manj bolniških dni, manj fluktuacije.

Prihaja barvito obdobje, tudi kar zadeva poslovno oblačenje, a žal marsikatero podjetje v regiji ni pripravljeno tako razmišljati. Udarilo jih bo po glavi, ko kmalu ne bodo več dobili ljudi, ki bi delali za njih.

Vse manj bo tudi rednih zaposlitev in vse več svobodnjakov.

Podatki kažejo, da bo do leta 2040 več kot petdeset odstotkov ljudi na svetu freelancerjev, kar že danes čutimo, da se dogaja.

Melanie Seier Larsen | Author: Uroš Hočevar Uroš Hočevar
Ob povečanem sodelovanju z zunanjimi sodelavci se odpre tudi vprašanje zaupanja. Kako zaupati množici strokovnjakov, ki jih ne poznaš?

V ZDA obstajajo platforme, taskrabbit, upwork ipd., za najem strokovnih sodelavcev, ki delujejo podobno kot airbnb. Jaz ocenim freelancerja, on oceni mene, in če bo kdo nekajkrat slabo ocenjen, bo izgubil delo ali pa obratno, jaz ne bom mogla dobiti človeka, ki bi še delal zame.

Zaupanje podatkov pa se da rešiti s pogodbami, ki jih poznamo že danes. BCG ima trenutno le redno zaposlene ljudi, tako je zaradi zagotavljanja ravni kakovosti naših storitev po vsem svetu. Če bi zdajle morala najti freelancerja, bi mu tudi dala tako pogodbo, da mu na kraj pameti ne bi padlo, da bi o podatkih govoril naokoli. Problem, ki lahko nastane, je konflikt interesov. Da je nekdo pol leta pri enem podjetju, drugo polovico pa pri konkurenčnem. Na to bodo morali paziti delodajalci pri preverjanju freelancerjev. Vprašanje je tudi, kako zagotoviti enako raven znanja freelancerja in redno zaposlenega. Morda se bo povečala količina izobraževanj v podjetjih in na zasebnih ravneh.

Zaposlenih imate veliko mladih. Kaj so danes za njih statusni simboli?

Mladim danes izredno veliko pomenita dobro počutje in občutek, da so upoštevani. Ves čas, ampak res ves čas, želijo vedeti, zakaj nekaj delamo. Če ne razumejo smisla svojih nalog, jih ne bodo opravili, in opažam, da če kdaj ne znam dobro razložiti, zakaj nekaj počnemo, zanimanje za takšne naloge hitro upade. Brez strahu zahtevajo tudi dosledno ločevanje poklicnega in zasebnega življenja. Že na zaposlitvenih intervjujih vprašajo, ali se morda pričakuje, da bodo dosegljivi po telefonu tudi zunaj delovnega časa. Moja generacija si tega vprašanja ni upala postaviti, preveč smo se bali za službe, saj nismo imeli toliko možnosti za delo zunaj matične države. Nova generacija se zaveda, da če službe ne bo dobila pri nas, jo bo drugje v Evropi ali v svetu.

Kaj poganja te spremembe, kaj je njihov najmanjši skupni imenovalec?

Dejavnikov je več. Najpomembnejša je po mojem mnenju znatno večja ozaveščenost o dogajanju po svetu, kot je bila nekoč. Ljudje imajo z le nekaj kliki v vsakem trenutku dostop do informacij o svojih možnostih, kje lahko delajo, za koga, kakšno je plačilo, kako se dela. Zato nova generacija veliko pogumneje izraža svoja pričakovanja od moje, ki je prišla na razgovor, reševala teste in molila boga, da bi dobila službo.

Karierna pot, po kateri grem po fakulteti v službo, delam do pokoja in sem uspešna, če trikrat napredujem, je čisto preživeta. Za mlado generacijo je normalno vsaki dve leti zamenjati službo, se seliti iz države v državo, delati samostojno za več naročnikov ali imeti svoje podjetje. To je fenomen, ki je prišel s časom in ni nastal zaradi globalizacije ali česa podobnega. To je treba sprejeti in se prilagoditi. Mislim, da bodo imeli iskalci zaposlitve manj težav kakor delodajalci. Kajti če se ne boš prilagodil njihovim zahtevam, boš imel velik problem. Je pa res, da se spreminjajo tudi vsebine dela, in znanj, ki smo jih potrebovali pred petnajstimi leti, danes nihče več ne potrebuje. Tukaj pa se bodo morali prilagoditi tudi iskalci dela.

Katere kadre je najteže dobiti, glede na pogovore, ki jih imate s svojimi strankami, torej podjetji iz celotne regije in sveta?

Težko je dobiti strokovnjake za tehnične vede, torej vse, kar je povezano z digitalizacijo, informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, napredno analitiko in programiranjem. Klasičnega ekonomista lahko zamenja računalniški program, to je dejstvo. Veliko povpraševanja bo v prihodnjih letih tudi po projektnih vodjih, saj bodo novi načini dela potekali tako, da bo imelo podjetje določen del strokovnjakov v podjetju, zelo veliko pa bo tudi partnerstev, torej sodelovanja z različnimi podjetji pri projektih. Zaradi usklajevanja bo potreben dober projektni vodja, znanja za vodenje pa ne dobiš v srednji šoli in na fakulteti. V tem trenutku sem skeptična, kakšna znanja dobivajo mladi po šolah. Vidim težave, ko pridejo k nam na razgovore in žal niso kompetentni za delo. Lani smo se zelo trudili, da bi zaposlili nekaj Slovencev, a je le eden prišel skozi proces izbora.

Kje se jim je najpogosteje zataknilo?

Na intervjujih. Nimajo veščin, kako se strukturirano lotiti neke situacije, problema in ga rešiti od začetka do konca. Ne znajo določiti, kaj je problem, s katerimi hipotezami bi ga testirali in katere podatke bi potrebovali. V državah Skandinavije te v prvem letniku fakultete učijo, kako poteka intervju in kaj moraš v naslednjih petih letih narediti, da bo tvoj življenjepis atraktiven za delodajalca.

Tega pri nas ni. Upam, da bomo v nekem trenutku ugotovili, da nam strategije o Sloveniji ne bodo pomagale, če ne bomo imeli kadrov, ki bi jih izvajale. Potem bodo sem prišli delat ljudje iz Singapurja. Vprašajmo se, kakšna je potem logika strategije, da bomo postali nova Silicijeva dolina. Mislim, da je posodobitev šolskega kurikuluma glede na trende po svetu nujna. Podpiram razmišljanje sedanje šolske ministrice, upam le, da sistem na drugi strani ne bo zgolj izpljunil njenih idej. Če se danes implementirajo spremembe, bodo učinki vidni šele čez precej let, verjetno šele čez dve generaciji. Zadnji čas je, da to naredimo.

Kako bi se moral spremeniti šolski sistem?

Lahko je pametovati od zunaj. Lagala bi, če bi rekla, da dobro poznam študijske programe vseh ključnih šol. Lahko pa še enkrat rečem, da če imamo razvito strategijo za državo, bi jo morali imeti tudi za šolski sistem, ki bi podpiral to strategijo. To ne pomeni, da če želimo biti glede na strategijo še bolj prepoznavni po IT in turizmu, da bi ukinili vse druge šole. Pravično pa bi bilo, da mladi razumejo, kaj je dolgoročna vizija države, in se sami pri sebi odločijo, ali bodo šli v njeni smeri ali ne. Potem bi tisti, ki bi res rad delal nekaj, za kar v Sloveniji ni potrebe, vedel, da bo moral iti v tujino, tisti, ki mu več pomeni domače okolje, pa bi si izbral drugo šolo.

Nikoli ne bom pozabila, ko je na eni od konferenc o človeških virih kolega predstavil številke o izobraženih frizerkah v Sloveniji. Potem je povedal, koliko teh frizerk je brez službe in prejema socialno nadomestilo, zatem pa še, kako velike so potrebe po frizerkah na Hrvaškem, a jih ne dobijo. To sta sosednji državi, in človek bi rekel, da bi bilo najpametneje, da gredo slovenske frizerke delat na Hrvaško. Ampak to se seveda nikakor ni dalo narediti.

Bi pa dodala še to, da absolutno nasprotujem temu, da bi ljudi zadrževali v Sloveniji. Tujina ljudi intelektualno in emotivno bogati in kot taki imajo veliko več znanja in sposobnosti.

Se zavedate, da marsikatero podjetje v Sloveniji od svojih zaposlenih še vedno pričakuje dokazovanje prisotnosti na delovnem mestu? Nepojmljivo. Tega v tujini ni nikjer več.

Toda Slovenija vlaga v njih, koristi pa imajo potem drugi.

Vzrok je naša nekonkurenčnost, previsoki davki, ker jim ne ponudimo dobrih delovnih mest in se ne prilagodimo njihovim novim potrebam. Človek dela šolo v Londonu, potem ga tam zaposlijo, a bi se vseeno rad vrnil v Slovenijo. V Sloveniji mu ponudijo podobno delovno mesto, z enako bruto plačo, in ko vidi razliko med bruto in neto, pozabi na Slovenijo. Pred kratkim smo sodelavcu, ki želi iti v ZDA, ponudili, da ostane zaposlen pri nas in dela na daljavo v pisarni ZDA, pa me je vprašal, ali se hecam, da je njegova neto slovenska plača v ZDA na ravni plače čistilke. Tako je šel raje v ZDA, brez zagotovljene službe, jaz pa sem tukaj ostala brez dobrega sodelavca. Globalne firme se ne pogajajo o plačah na neto osnovi, ampak bruto, in imajo za ves svet enake plače, tvoj problem pa je, če živiš v nekonkurenčni državi. Tako se najboljši kadri selijo tja, kjer je za njih ugodneje, tam se potem odpirajo tudi tuja predstavništva in tja se investira denar.

In tisti, ki imajo možnosti, se ne bodo vračali. Hribi, morje in kava niso dovolj, marsikatera država ima dober življenjski standard. In če jim že ne moremo ponuditi boljših plač, ker imamo tako visoko obdavčitev, jim ponudimo vsaj boljše delovne razmere. Se zavedate, da marsikatero podjetje v Sloveniji od svojih zaposlenih še vedno pričakuje dokazovanje prisotnosti na delovnem mestu, »štemplanje«? Nepojmljivo. Tega v razvitih državah in podjetjih ni več skoraj nikjer. To se ne dela, v tujini dajo ljudje zaradi tega odpoved.

V raziskavi navajate, da je vedno več ljudi pripravljenih kupovati biološke izdelke, a podatki drugih raziskav kažejo, da jih v Sloveniji v resnici kupuje le odstotek.

Preden ste prišli, sem prosila naše analitike, da pogledajo cene po slovenskih trgovinah. Dokler bo paket bio jajc šestdeset odstotkov dražji od navadnih, dokler bo bio olje 50 odstotkov dražje, mleko 24 odstotkov dražje in špageti 60 odstotkov dražji, si jih marsikatera družina ne bo privoščila. Če pomnožite te cene s potrebami štiričlanske družine, to enostavno ne gre s prihodki, ki jih imajo. Trend ekološke ozaveščenosti in potrošnje bo še naprej prisoten, seveda bolj v razvitih državah, kjer razlika med cenami ni taka kot pri nas, posledično pa bo seveda prihajal trend tudi sem. Zaradi koncentracije globalnega kapitala se bo po mojem mnenju populacija razdelila na dva dela. En del, ki bo imel več denarja, si bo biološke izdelke lahko privoščil, lahko bo hodil k zasebnim zdravnikom, v zasebne šole, drugi del pa temu ne bo mogel slediti, saj bo razlika v kapitalu tako velika.

Pravite, da se bo neenakost povečevala. Menite, da se to da preprečiti?

Ne verjamem. To je preveč odvisno od geopolitičnega dogajanja. Danes ima en odstotek svetovnega prebivalstva 48 odstotkov svetovnega bogastva. Leta 2026 bo ta odstotek imel že 54 odstotkov vsega bogastva na svetu. V zgodovini še nikoli ni bilo tako, prihajajo pa ti bogataši čedalje bolj množično iz azijskih držav, kar je tudi unikum v zgodovini. Čez petdeset let se bo morda kaj spremenilo, a težko je napovedovati za tako oddaljeno prihodnost.

Menite, da bo življenjski standard Evropejca padel ali se bo kljub neenakosti še vedno zviševal?

Mislim, da bodo nekatere države še naprej uživale tako raven kakovosti življenja, kot jo imajo danes, in bo njihov standard celo naraščal. Nekatere pa bodo žal v negotovih geopolitičnih razmerah in z lastno nestabilnostjo izgubljale današnjo raven.

 

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.