Domov Trendi 21. Marec 2018.

Ozadje ultimativnih človeških dejanj

joga šport ljudje mir narava
© Reuters
Kaj loči olimpijske prvake od tistih, ki pristanejo na četrtem mestu? Vsi so vrhunski športniki, imajo za seboj veliko ur treninga, dostop do enake opreme in delovnega okolja. Ne znajo pa vsi, ko je treba, preiti v stanje toka.

Partnerstvo za veščine 21. stoletja, v katero je vključenih 250 raziskovalcev iz 60 institucij, je konec lanskega leta izdalo publikacijo z veščinami, ki naj bi jih člani družbe usvojili, da bi bili kos izzivom tega stoletja. Na prvem mestu je kreativnost. To ni presenetljivo, saj se pojavlja tudi na drugih tovrstnih seznamih. Toda, ali se s kreativnostjo rodimo ali se je da priučiti, jo vaditi in uporabljati na različnih področjih, od ekstremnih športov do voditeljstva?

Zdi se, da se je lahko priučimo, toda razvoj jasnih praks je še vedno v povojih. V zadnjih treh desetletjih je napredek znanosti na področju­ nevrologije in nevrobiologije razrešil marsikatero nepojasnjeno človeško sposobnost, ki so jo včasih pripisovali naključju, pomoči boga ali nadnaravnim sposobnostim. Znanost odkrivanja ultimativnega človeškega performansa in občutka sreče se močno dotika procesa toka (flow). Največje kreativne rešitve se namreč porodijo prav takrat, ko smo v njegovem objemu.

Kaj je tok?

Nevrologi stanje toka v človeških možganih opisujejo z zmanjšano­ aktivnostjo prefrontalnega korteksa.

Tok se pojavi, ko napnemo svoje sposobnosti do meja zmožnosti. Zahteva cilj. V resnici se pojavi zgolj, ko sami sebe potiskamo višje in višje.

Prefrontalna skorja je del možganov, ki je odgovoren za višje kognitivne funkcije, kot so samoreflektivna zavest, spomin, čas in delovni pomnilnik. Ta del je odgovoren za našo zavestno in eksplicitno stanje duha. Ko smo v stanju toka, se ta del začasno ustavi; proces se imenuje prehodna hipofrontalnost. Ta začasna ustavitev prefrontalnega korteksa lahko sproži občutek izkrivljenega časa, izgubo samozavedanja in umik notranje kritike. Poleg tega zaviranje prefrontalnega režnja omogoči pojav implicitnega stanja uma, zaradi česar se več možganskih delov prosto sporazumeva in vključi v ustvarjalni proces. Steven Kotler, novinar, avtor knjig o toku, soustanovitelj projekta Flow genome, ki raziskuje načine mentalnega usposabljanja za ultimativna dejanja, opisuje tok kot optimalno stanje zavesti, ko se počutimo pri najboljših močeh in se tako tudi vedemo. »To je posebno stanje zavesti. Koncentracija je tako lasersko izostrena, da vse drugo izgine. Akcija in samozavedanje se spojita. Naš občutek zase in naše samozavedanje izgineta, čas teče počasneje ali hitreje, pet ur mine, kot bi trenil. Vsa naša dejanja so neverjetno izboljšana – tudi kreativna,« predstavi tehnično definicijo toka v knjigi The Rise of Superman: Decoding the Science of Ultimate Human Performance.

joga šport ljudje mir narava | Author: Reuters Reuters

Zakaj bi ga potrebovali?

V stanju toka športniki osvajajo zlate medalje, podirajo rekorde, podjetniki najdejo rešitve za nerešljive situacije, znanstveniki patentirajo presenetljive izume, pisatelji napišejo najboljše romane, vojaki vzdržijo nečloveške razmere. Avstralski raziskovalci so testirali učinke toka na kreativno reševanje problemov. Testni skupini so dali v reševanje kompleksno uganko. Nihče je ni rešil, ko pa so v njih umetno sprožili stanje toka, je rešitev našlo 40 odstotkov članov skupine.

Študija svetovalne hiše McKinsey med izvršnimi direktorji in člani upravnih odborov, ki je trajala deset let, je pokazala, da so v stanju toka petkrat produktivnejši, kar pomeni, navaja Kotler, da bi lahko tedensko delo opravili v ponedeljek. Nešteto študij, izvedenih v učnem okolju, je pokazalo pomembno in nedvomno izboljšanje procesa pomnjenja in razumevanja snovi, ko so subjekti v stanju toka. V ZDA metodo že dolgo uporabljajo za urjenje specialnih obrambnih sil. Recimo agencija za napredne obrambne analize (Darpa) je dokazala, da ostrostrelci v stanju toka, ki ga umetno sprožijo s transkranialno magnetno stimulacijo (TMS), izboljšajo zadetke v tarče za 230 odstotkov. Druga študija je pokazala, da se čas urjenja ostrostrelcev v stanju toka skrajša za polovico.

S strastjo in igro kot bližnjico do uspeha in neskončnih možnosti prenehamo dvomiti vase. S tem lahko izkoristimo svoj hedonistični impulz, s trenutki spontanega veselja pa skrajšamo pot do mojstrstva.

Ne gre le za večjo produktivnost in učinkovitost. Psiholog Mihaly Csik­szentmihalyi, vodilni znanstvenik na področju pozitivne psihologije, je z raziskavami človeških profilov, od atletov, ekstremnih športnikov, umetnikov, znanstvenikov, direktorjev, pisateljev, eden prvih utemeljiteljev znanosti toka ali zanosa, kot nekateri prevajajo angleški termin flow. Pojav je raziskoval tudi z vidika občutka sreče. S številnimi intervjuji je dokazal, da najboljši trenutki v življenju niso pasivni, ki se pojavijo v trenutkih sprostitve, ampak se običajno pojavijo, kadar posameznik prostovoljno napne telo ali misli do meja zmožnosti z željo doseči nekaj težkega oziroma pomembnega. To stanje, poenostavljeno, je tok, ki se pojavi ob posebnih trenutkih v specifičnih okoljih, na njegov pojav pa vplivajo tudi posameznikove individualne lastnosti.

joga šport ljudje mir narava | Author: Reuters Reuters

Iz pekla ustvariti nebesa

Philip George Zimbardo, nekdanji profesor na Yalu, zdaj zaslužni profesor na univerzi Stanford, nekdanji predsednik ameriške zveze psihologov, širši javnosti najbolj znan po stanfordskem zaporniškem eksperimentu, je leta 1939, ko je bil star pet let, zbolel za hudo obliko pljučnice. Njegova družina je bila revna, in ker si niso mogli privoščiti družinskega zdravnika, so ga poslali v humanitarno zdravstveno ustanovo za otroke z nevarnimi nalezljivimi boleznimi. To je bil čas pred antibiotiki, ko si za hujšimi oblikami kašlja in pljučnice v povprečju ni opomoglo 63 odstotkov obolelih otrok. Veliko Zimbardovih prijateljev je tam umrlo.

Kmalu je spoznal, da je edina stvar, ki ga odvrača od tega, da bi potonil v obup, domišljija. Predstavljal si je boljšo prihodnost. Ko si je opomogel in se spominjal tistih časov, je bil presenečen, ker jih je doživljal kot pozitivne. Pozneje je zapisal, kot navaja Kotler v knjigi, da se je takrat naučil, »da se preteklost lahko psihološko preoblikuje in iz pekla ustvari nebesa. Drugi ljudje se naučijo drugačne lekcije. Spominjajo se in skozi podoživljanje shranjujejo v možgane samo slabe trenutke. Grozote in grdi trenutki, ki so jih doživeli v preteklosti, postanejo filter, skozi katerega presojajo tudi dogodke v sedanjosti.«

Zimbardo je bil na univerzi Stanford leta 1970 kot nadzornik vključen tudi v eksperiment Marshmallow, ki ga je izvedel psiholog Walter Mischel. Z njim je dokazal, da so petletni otroci, ki so se znali zadržati in ne pojesti sladkarije v 15 minutah, da bi pozneje dobili dve, v življenju bili uspešnejši od tistih, ki se niso znali upreti skušnjavi in so sladkarijo pojedli takoj. Avtor eksperimenta je raziskoval samokontrolo, Zimbardo pa je v preizkusu opazil še nekaj povezanega z njegovo izkušnjo, ki jo je doživel kot otrok.

Časovna perspektiva, kot jo je poimenoval, je tehnični izraz za filter, s katerim je opisal svoje doživljanje časa v bolnišnici. Otroci v eksperimentu, ki so takoj pojedli sladkarijo, živijo za trenutek (trenutni hedonisti). Živijo za zdaj in ne za pozneje. Ne gre toliko za to, da se v zameno za nagrado ne znajo odpovedati užitku, ampak je to njihova prevladujoča življenjska strategija. Ima prednosti in slabosti.

Steven Kotler, novinar, avtor knjig o toku, soustanovitelj projekta Flow genome: To je posebno stanje v zavesti. Koncentracija je tako lasersko izostrena, da vse drugo izgine. Akcija in samozavedanje se spojita, čas teče počasneje ali hitreje, pet ur mine, kot bi trenil. Vsa naša dejanja so neverjetno izboljšana – tudi kreativna.

Trenutni hedonisti so že po naravi kreativni, spontani, odprtega in športnega duha, lažje prevzamejo­ velika tveganja, brez težav sklepajo­ prijateljstva in se zaljubijo. Veliko­krat lahko, ker ne premislijo posledic, ki jih bodo imela njihova dejanja v prihodnosti, slabo končajo. Tisti, v katerih prevlada trenutni hedonist, so bolj nagnjeni k alkoholizmu, drugim odvisnostim, kriminalu in psihičnim težavam. Brez izrazite želje, da bi dosegli določen cilj, so trenutni hedonisti zelo oddaljeni od na primer 10.000 ur vaj, da bi postali vrhunski pianisti. Tisti, ki ne pojedo sladkarije takoj, so v prihodnost usmerjeni posamezniki. »'Prihodnjiki' prekašajo 'sedanjike' na skoraj vseh področjih; dobivajo boljše ocene, so bolj zdravi, optimistični, zadovoljni, imajo več denarja, se počutijo bolj varne, iz napak se veliko naučijo … Medtem ko se 'sedanjiki' izogibajo obilici dela, 'prihodnjiki' jemljejo delo kot vir užitka. Zanje so morebitne nagrade ali izgube gorivo, s katerim poganjajo sedanje odločitve in dejanja. Odlaganje užitka je zanje življenjska strategija. Zamenjali bodo ptiča v roki, da bi imeli jato. 'Sedanjiki' živijo v svojem telesu, 'prihodnjiki' živijo v mislih. Predstavljajo si sebe v različnih verzijah, možne scenarije, nagrade in uspehe,« je zapisal Zimbardo, ki je v eksperimentu našel dokaz za svojo preživetveno strategijo v bolnišnici. Tam si je predstavljal, kako lepo mu bo in kaj vse bo počel, ko bo odšel iz bolnišnice.

Toda tudi v prihodnost usmerjeni posamezniki imajo slabosti. So nagnjeni k izgorelosti, hitro postanejo deloholiki, pogosto so pod stresom, imajo težave s pritiskom in srcem, zanemarijo osebno življenje, intimo, zakoni jim razpadejo, otroci postanejo breme …

joga šport ljudje mir narava | Author: Reuters Reuters

Biti v sedanjosti in prihodnosti hkrati

S tri desetletja trajajočimi raziskavami je Zimbardo dokazal, da so najuspešnejši in najsrečnejši posamezniki, ki jim uspe kombinirati lastnosti v sedanjost usmerjenih ljudi s tistimi, usmerjenimi v prihodnost. Biti v trenutku in hkrati usmerjen v prihodnost in obratno je tudi eden izmed pogojev za dosego toka. »Tok se pojavi, ko napnemo svoje sposobnosti do meja zmogljivosti. Zahteva dovolj težek cilj. Droge, alkohol in drugi užitki nas na primer po svoje zadovoljijo, saj vplivajo na sprožilce podobno kot tok, ampak ta se v resnici pojavi zgolj, ko sami sebe potiskamo višje in višje,« piše Csikszentmihalyi.

Rob Schultheis, ekstremni športnik in pisatelj, je v knjigi Bone Games o toku, ki se je pri njem pojavil med gorskim kolesarjenjem, zapisal: »Oseba, kakršna sem postal, je najboljša verzija mene, takšen bi moral biti ves čas. Brez dvoma, brez obotavljanja. Nobenih napačnih potez. Zares sem verjel, da bi v tistem stanju lahko z iglo zadel komarja v oko. Ne bi zgrešil, ker v tistem stanju zgrešiti ne obstaja.«

Tok potisne posameznike, osredotočene zgolj na sedanjost, v prihodnost, »prihodnjike« pa blažilno osvobodi njihovega neskončnega prizadevanja, zaradi česar lahko eni in drugi dosežejo ultimativne rezultate na vseh področjih.

»S strastjo in igro kot bližnjico do uspeha in neskončnih možnosti prenehamo dvomiti vase. S tem lahko izkoristimo svoj hedonistični impulz, s trenutki spontanega veselja pa skrajšamo pot do mojstrstva,« o bistvu toka, za katerim se skriva mnogo več, kot je bilo opisano v tem članku, piše Steven Kotler.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.