Domov Trendi 25. December 2017.

NA KOSILU: Ana Lukner, podjetnica, inspiracijska predavateljica in humanitarka

ana lukner
© Mavric Pivk
V Ljubljani smo jo ujeli nekaj dni pred poroko z znanim slovenskim podjetnikom Dejanom Roljičem, direktorjem pospeševalnika ABC Accelerator. »Ko veš, preprosto veš. To se mi je pri njem zgodilo prvič. Še preden sva bila uradno par, sva vedela, da se bova poročila.« Luknerjeva polovico leta preživi v San Joseju, v Silicijevi dolini, kjer vodi podružnico ABC Acceleratorja.

Njena filozofija je združevanje, pomoč, spoštovanje. Ana je pristna in iskrena. Filozofijo je poimenovala Truhoma. »Ne imej pričakovanj do drugih, le do sebe.« Njej se zahvaljuje za uspešen spopad s padci v življenju. Ni jih bilo malo in bili so kar globoki, hkrati pa so bili preizkušnje, iz katerih se je ogromno naučila.

Že kot otrok je bila precej drugačna od vrstnikov. Pridna in izstopajoča na vseh področjih, pri ocenah, športu, klavirju. Pri štirih letih in pol je začela igrati tenis in plesati in to počela do enajstega leta, ko se je posvetila le tenisu. Že v drugem in tretjem letniku srednje šole je živela pol leta v Nemčiji, kjer je igrala tenis v nemški ligi, pri 18 je dobila polno štipendijo in šla v ZDA študirat. Lahko bi zapisali, da je bila programirana, da ji bo uspelo. A ji ni. Vsaj ne takoj. Padla je, in padec je bil globok.

Dekle, ki ji je vse šlo tako odlično od rok, si na začetku ni znalo razložiti, zakaj ji stvari ne uspevajo. Najprej je tragično umrl njen prvi fant, tudi njen prvi posel se ni končal, kot si je želela. Prvo službo po magisteriju iz mednarodne ekonomije v Sloveniji je dobila v Leku, na oddelku za mednarodni marketing. Po dveh letih je dala odpoved in se dogovorila s tujim podjetjem, da bo pri nas odprla njihovo hčerinsko družbo in zgradila tovarno solarnih panelov, največjo v Evropi. Velike sanje. V načrt je vpletla veliko drugih podjetij, nato pa od krovne družbe ni prejela denarja, nenadoma so se odločili, da projekta v Sloveniji ne bodo izpeljali. Lahko bi šla v stečaj, a ni šla. Vzela je posojilo, da je poplačala vse vpletene, in to posojilo ji je dodobra spremenilo začetno pot.

»To je bila ena boljših izkušenj. Veliko se naučiš o ljudeh, vendar kljub temu ohraniš vero v dobro v človeku.«

ana lukner | Author: dean dubokovič dean dubokovič

Ko je bila finančno v najslabšem položaju, je ustanovila Anino zvezdico. »Spomnim se, da sem imela na zadnji dan starega leta približno dvajset evrov v žepu, a sem natočila bencin in peljala cel prtljažnik hrane na Jesenice družini, ki jo je potrebovala bolj kot jaz. To je življenje. V tistem trenutku se ne zavedaš svojega altruizma, ampak samo delaš. Vodi te sila, za katero veš, da je tvoja in prava.«

Anina zvezdica deluje nemoteno ves čas, januarja bo praznovala osmo leto. Vključenih je več kot 150 aktivnih prostovoljcev. Deluje brez finančnega toka, nakazila niso mogoča. »Že štiri leta bi lahko dobivali sredstva od evropskega sklada, a jih nočem, saj smo dokazali, da lahko pomagamo popolnoma brez denarja, hkrati pa ostanemo neodvisni in transparentni.«

Anina zvezdica od vseh organizacij v Sloveniji zbere največ hrane. »Pravzaprav nikoli nisem pisala nobenemu podjetju za podporo, pridružijo se sami od sebe, saj enostavno začutijo, da si želijo biti del gibanja, ki smo ga sprožili. Tako z Anino zvezdico zdaj začenjam tudi v ZDA. Dajati pomeni zares živeti.«

Iz prve roke lahko pove, da je kljub gospodarski rasti ogromno družin in otrok, ki živijo na robu. »Priznam, zelo težko mi je vsa ta leta občutiti vse zgodbe. Dobro se zavedam, da je Anina zvezdica, enako kot podobne organizacije, potuha državi, a hkrati je, žal, zelo potrebna, saj pomagamo mnogim. V vseh letih smo pomagali več kot 110.000 družinam in zbrali več kot 2,6 milijona kilogramov hrane. Vse to je zame še dodatna motivacija, da se skupaj s somišljeniki, ki jih je vsak dan več, ves čas zavzemam, da delamo spremembe v Sloveniji ter ustvarjamo veliko bolj zdravo okolje, temelječe na pravih vrednotah. Vsekakor pa je moj končni cilj, da tovrstna pomoč sploh ne bi bila potrebna in bi vsi lahko zaslužili za dostojno življenje.«

Ni od nekdaj tako prepričana vase in močna. Po prvih grenkih preizkušnjah je veliko delala na sebi. »Morala sem biti močna, si razjasniti vizijo svojega življenja ter ponotranjiti besede staršev, ki so mi vedno govorili, da se lahko zaneseš zgolj sam nase.«

Odprla je marketinško agencijo, ki deluje še danes, čeprav se sama popolnoma posveča ABC pospeševalniku. »Če si priden in delaven, splavaš iz vsake težave.«

Že v drugem in tretjem letniku srednje šole je živela pol leta v Nemčiji, ker je igrala tenis v nemški ligi, pri 18 je s polno štipendijo šla študirat v ZDA. Lahko bi zapisali, da je bila programirana, da ji bo uspelo. A ji ni. Vsaj ne takoj. Padla je, in padec je bil globok.

Slovenija je po njenem najboljša država na tem svetu. »Le povezovanja nam manjka. Namesto da bi si odpirati vrata, si jih zaloputnemo pred nosom. Mladi bomo izkoreninili stare vzorce in popeljalo Slovenijo na pravo pot.«

Prizna, da jo je že večkrat doletela izgorelost. »Ampak zdaj si znam vzeti čas zase, ko začutim, da se moram izklopiti. Drugače me ustavi migrena.«

Načrtov ji ne manjka. »Počasi se kalijo v meni, in ko bo čas zanje, jih bom uresničila,« je skrivnostna. Je organizirana, urnike si piše na roke. Ne mara dolgih sestankov, čas izkorišča učinkovito. Morda je premalo stroga, pravijo drugi. Z možem sta najraje v naravi, tam, kjer ni ljudi. Veliko se pogovarjata, bereta in gledata filme. Največjo težavo slovenskih podjetnikov vidi v tem, da se ne upajo obkrožiti s pametnejšimi od sebe in se obremenjujejo s tem, če so sodelavci boljši od njih. Še vedno, pravi, delo pri nas ni vrednota, kar jo žalosti. »V ZDA so negovalke zelo spoštovane, pri nas, kot zdaj opazujem, ko imam mamo v domu, pa niti približno.«

Ker je diplomirala v ZDA, iz mednarodnega poslovanja in nemščine, in magistrirala v Sloveniji, lahko reče, da dobro pozna oba šolska sistema. »V ZDA iščejo znanje, v Sloveniji žal velikokrat neznanje.« Magistrirala je z odliko. »Preveč se učimo teorije, premalo prakse. V ZDA se ne spomnim, da bi se kdaj morala učiti na pamet, urila sem se le v kritičnem razmišljanju in argumentaciji ter iskanju rešitev.« »Pred kratkim so me povabili na neko ljubljansko osnovno šolo. Ko sem otroke vprašala, kaj si želijo postati, ko odrastejo, so bili tako navdušeni, kot da jih še nikoli ni nihče tega vprašal. Spomnim se punčke, ki je rekla, da bo najboljša gimnastičarka na svetu, razredničarka pa je posmehljivo pripomnila, češ kaj bo pa s tem počela. Nisem mogla verjeti. Se tako podpira individualnost, talente? Ni čudno, da gredo potem vsi na ekonomijo ali FDV, čeprav jih ta študij sploh ne zanima. Žal malokdo ve, kaj bi počel v življenju, kaj ga zares zanima in kakšen je njegov pravi talent. Tistim, ki so vrhunski na specifičnem področju, govorimo, naj se raje prekvalificirajo, nekam, kjer je več priložnosti za službo.«


San Martino

Šmartinska cesta 152, Ljubljana

Meni sta sestavila vodja restavracije Sašo Komazec in dolgoletni kuhar Mirko Račić.

VEGI: bučkin carpaccio na berivki z jagodami, vodno krešo in balzamično redukcijo, ješprenova rižota z lisičkami in popečenimi jurčki, češnjev zavitek - 11 €

MESNI: hišne suhe mesnine, izdelane in sušene v lastni sušilnici v Goriških brdih, pljučne rezine, nadevane z jurčki in mocarelo, na rukoli s krompirjem iz krušne peči, češnjev zavitek - 21 €

Skupaj: 32 €

 

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.