Domov Trendi 29. Julij 2016.

Globalizacija ogroža Surferski paradiž

Globalizacija ogroža Surferski paradiž
© Unsplash
Avstralija – Mistična »dežela tam spodaj«, ki nam vzbuja številne asociacije.

Sydney in operna hiša, kenguruji in koale, aborigini in didgeridoo, Outback in rdeči osamelec Uluru. A nobena predstava o Avstraliji ni popolna brez neskočnih peščenih plaž, čudovitega sinjega morja in trume deskarjev v iskanju popolnega peaka. Ena najbolj ikoničnih destinacij je brez dvoma v avstralski zvezni državi Queensland, kjer se ob vzhodni obali na 50 kilometrih razprostirajo plaže deskarske meke Gold Coast (Zlata obala) z legendarnim središčem Surfers Paradise (Surferski paradiž). Deskanje je poleg ragbija, kriketa, avstralskega nogometa (Aussie Rules) in motošporta (V8 Supercars) pravcati nacionalni šport, saj se z njim rekreativno ukvarja že vsak deseti od 24,1 milijona Avstralcev, država pa je »izvozila« tudi številne deskarske legende in svetovne prvake.

Na svetu je 40 milijonov deskarjev

Takšen kultni status je pravzaprav razumljiv, saj si Avstralija s Havaji in Kalifornijo deli laskavi naslov zibelke deskanja na valovih. V 50. letih prejšnjega stoletja je namreč ta adrenalinski šport prav iz avstralskih obalnih mest začel osvajati svet, ob tem pa poskrbel tudi za odlično promocijo celotne države in njenega lagodnega življenjskega sloga. To je privedlo do izjemne priljubljenosti deskanja tudi na globalni ravni, saj se število deskarjev v svetovnem merilu po grobih ocenah giblje med 35 in 40 milijoni.

In ker je šport seveda velik biznis, to pomeni tudi krepko rast industrije, ki po nekaterih ocenah na leto ustvari že za več kot 12 milijard evrov prometa, za kar so zaslužni predvsem »veliki trije« (avstralska Billabong in Rip Curl ter ameriški Quiksilver). Spodbudne so tudi napovedi, saj naj bi panoga po nekaj letih stagnacije, ko je globalna finančna kriza močno prizadela kupno moč ciljnih potrošnikov in posledično dobičkonosnost proizvajalcev, po ocenah analitikov do leta 2020 dosegla že več kot 15 milijard evrov prometa na leto.

Skorajšnji »wipe-out«

Vseeno pa se pod bleščečo površino skriva tudi prenekatera smrtonosna čer. Najodmevnejša zgodba zadnjih let je agonija Billabonga, ki je po večletni vrtoglavi rasti, spodbujeni predvsem z agresivno širitvijo in prevzemi, strmoglavil na trdna tla zaradi finančnega zloma leta 2008. V naslednjih letih je prezadolžena družba kot posledica slabih tržnih razmer in močnega upada prihodkov vse globlje zrla v dolžniško brezno, na začetku leta 2012 pa le dočakala rešilno bilko v obliki prevzemne ponudbe sklada zasebnega kapitala TPG Capital. A to je pomenilo šele začetek prave prevzemne sage, saj se je za prevzem kmalu začel potegovati še sklad Bain Capital, leta 2013 pa so sledili še Altamont, Sycamore, Centerbridge ter Oaktree in dogajanje je kmalu ušlo z vajeti. Vztrajno zavračanje prevzemnih ponudb, medsebojno obtoževanje in umazana medijska vojna so pustili posledice tako na poslovnih izidih kot na morali zaposlenih. Vseeno pa sta na začetku leta 2014 iz bitke kot zmagovalca izšla sklada Oaktree Capital in Centerbridge Partners, ki sta v zameno za 40,8-odstotni lastniški delež refinancirala celotni Billabongov dolg. Od takrat je družba izvedla tudi temeljito prestrukturiranje, v katerem je prodala več blagovnih znamk, zaprla več kot 150 trgovin in odpustila skoraj 500 zaposlenih. Prvi učinki so se pokazali že leta 2015, ko je družba prvič po letu 2011 spet dosegla pozitiven poslovni izid.

Podobna usoda, le v manjšem obsegu, je doletela tudi konkurenčno družbo Quiksilver, ki jo je bonitetna agencija Moody's že leta 2009 uvrstila na svoj seznam podjetij v težavah, za katere zaradi visoke zadolženosti obstaja velika verjetnost skorajšnje plačilne nesposobnosti. Tudi Quiksilver je nato postal tarča prevzema sklada Oaktree Capital, s katerim je izvedel obsežno prestrukturiranje in nižanje stroškov, tudi z močno zmanjšanim obsegom fizične prodaje.

Bledenje kultnega statusa

Tudi na mikroravni se srečujemo z zgodbami, ki se najprej zdijo kot male težave lokalnih navdušencev, temeljitejši pogled pa razkriva trend, ki vse bolj kaže pravo sliko te nekoč cvetoče panoge. Kot je za zanesenjaške športe v navadi, je namreč tudi avstralska deskarska industrija porodila malo morje miniaturnih proizvajalcev desk in opreme, ki v domači garaži izdelujejo unikatne modele in jih nato prodajajo tudi za 700 evrov ali več. In ko se nato na tržišču pojavijo s Kitajske uvožene deske po ceni okrog 200 evrov, je nezadovoljstvo in ogorčenje teh ljubiteljskih rokodelcev, skoraj umetnikov, razumljivo. A ekonomska logika in neusmiljeni prosti trg imata pač svoje zakonitosti, ki butične izdelovalce vse od Brisbana pa do Manly Beacha postavljajo pred izbiro: ali dejavnost zapreti ali pa lokalno znanje, dizajn in blagovno znamko uporabiti na cenejših proizvodih, uvoženih iz Azije.

V Avstraliji uradnih statistik o velikosti deskarske industrije sicer ni, a nesporno dejstvo je, da vse več proizvajalcev desk zapira svoja vrata. Večji in bolj uveljavljeni igralci so se sicer na trgu tako uveljavili, da prodajo tudi po več 10.000 desk na leto, vključno z znamkami, izdelanimi na Kitajskem, Tajskem, Novi Zelandiji in Tajvanu. A tu bi težko še naprej govorili o hobiju, temveč o resnem poslu, pri čemer lokalni proizvajalci žal vse bolj izgubljajo čar in mistiko, ki sta jih krasila v preteklosti.

Neenakomerna gospodarska tranzicija

Stanje v deskarski industriji torej zgolj odslikuje stanje celotnega avstralskega gospodarstva, ki je vse očitneje v tranzicijski fazi. Med najbolj prizadetimi industrijami te tranzicije pa je torej tudi deskarska panoga, ki ji celo proizvajalci sami (vsaj tisti bolj črnogledi) v prihodnjem desetletju napovedujejo veliko krčenje. Že sedaj se pojavlja vse več primerov, ko so si izdelovalci desk v iskanju dodatnega zaslužka primorani poiskati dodatno delo v cvetoči rudarski industriji. A tudi za strastne deskarje še ni vse izgubljeno, česar se zavedajo vsaj bolj optimistični proizvajalci. Tako si Avstralsko združenje deskarskih proizvajalcev prizadeva za zakonsko določeno označevanje države izvora in s tem ločevanje domačih proizvodov od uvoženih, kar naj bi pripomoglo k zaščiti avstralske blagovne znamke na globalnem trgu. Pri tem pa ostajajo odločni, da se bodo uspešno prilagodili novi ekonomski realnosti in se bodo dolgoročno vrnili še močnejši.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.