Domov Trendi 08. Januar 2018.

Bi šli tudi vi na Mount Everest?

mount everest gora zima narava sneg gor
© Reuters
Želja mnogih je biti na vrhu sveta. Vse več je takih, ki to željo razumejo dobesedno – stati na najvišji točki sveta, doseči vrh Everesta. Je postal pri uresničevanju tega cilja odločilen denar? Ga lahko doseže že vsakdo, ki si to lahko privošči? Bi šli tudi vi?

O spremenjeni poti do vrha velikokrat govori morda najslavnejši alpinist vseh časov, Reinhold Messner, nemško govoreči Italijan iz Južne Tirolske, ki je s Petrom Habelerjem kot prvi stopil na Mount Everest brez uporabe dodatnega kisika, dve leti pozneje pa še prvi, ki mu je vzpon na vrh uspelo opraviti kot povsem solo podvig.

Namesto divjine – avtocesta

Stopiti na vrh sveta leta 1980 ali danes je po njegovih besedah kot dan in noč. »Plačate agenciji, ki vam vse uredi, priletite v Katmandu in se lotite poti, na kateri je že vse pripravljeno za vas,« pravi. »Šerpe in drugi pomočniki so že postavili tabore, na poti je postavljenih že cel kup lestev in vrvi, predvsem pa se proti vrhu podate po že uhojeni poti.«

Reinhold Messner: »To ni več gora, to ni več hrib. To je avtocesta. In posel.«

»Ko sem šel sam na Everest, je bila tam divjina. Tudi če bi bilo vremensko najprimerneje, da bi se iz tabora podal opolnoči, to ni bilo mogoče. V temi ti tudi naglavna svetilka ne bi veliko pomagala – vse naokrog je bila le belina, led in sneg in brez vidnih oddaljenih točk za orientacijo ni bilo mogoče hoditi, ker bi se takoj znašel v prepadu ali pa bi vsaj zavil v popolnoma napačno smer. Danes imate zaradi množice odprav uhojeno pot in iz tabora se lahko napotite v trdi temi – le slediti morate poti pred sabo. To ni več gora, to ni več hrib. To je avtocesta. In posel.«

In to kakšen posel. Na 8848 metrov visoki Mount Everest (višina je merjena skupaj s snežno kapo, ki gori doda kar nekaj metrov) se zdaj vsako leto odpravi več sto ljudi. Ti se ne zanašajo več toliko zgolj na lastno organizacijo in pridobivanje informacij kot na delo agencij, ki plezalcem pripravijo in organizirajo vse potrebno. In bolj ali manj mastno zaračunajo. Vsako leto bolj.

Kako drag je vzpon?

mount eve | Author:

Koliko vas bo stalo, če bi se na vrh radi povzpeli prihodnje leto? Načelno ste za prihodnje leto že prepozni, saj je pri večini agencij treba že pred začetkom decembra vplačati polog za poskus v prihodnjem letu.

Najprej je treba vedeti, da za vzpon na vrh potrebujete dovoljenje, ki vam ga odobri nepalski urad za turizem. In že za to ste porabili zajetno vsoto, saj za dovoljenje za vzpon na najvišjo goro (ki se še zvišuje, saj se indijska litosferska plošča še vedno nariva na evrazijsko in tako vsako leto Himalaji dodaja nove milimetre) odštejete 10.000 evrov. Morda bo za prihodnje odprave dovoljenje še dražje; krožijo informacije, da naj bi se cena od leta 2019 zvišala za vsaj nekaj tisoč evrov, toda vprašanje je, koliko je v tem resnice, koliko pa je to le poskus privabiti ambiciozne plezalce, da bi se tega izziva lotili čim prej.

A da dobite dovoljenje potrebujete še nekaj denarja – če se bo vaša pot začela z nepalske strani, morate dovoljenje pridobiti prek njihove lokalne agencije, kar vas stane vsaj dodatnih 2000 evrov (za celotno skupino; ker obstaja vrsta stroškov, pri katerih je seveda mogoče prihraniti, če se plezalci organizirajo v skupino, to večinoma tudi storijo in agencije organizirajo vzpon za skupino plezalcev, ne le za posameznike. Pri tem morate plačati skoraj 4000 evrov varščine za svoje smeti na gori (če ob vrnitvi uspešno pokažete, da ste večino smeti prinesli s seboj nazaj v dolino, se vam ta znesek vrne) ter odšteti še 3000 evrov za predstavnika lokalne oblasti (na ekipo), ki naj ni nadzirali ravnanje plezalcev. A kot je običajno v odročnejših krajih, je tudi pri tem najpomembneje, da omenjenega predstavnika plačate – njegovo delo pa je bolj negotovo. The Himalayan Times je za lani poročal, da naj bi organizacijo in potek vzpona nadziralo 33 lokalnih predstavnikov – vsi so oblastem oddali uradne dokumente, da so v baznem taboru bivali od enega do treh tednov in nadzorovali dogajanje. Poročila iz baznih taborov kažejo drugačno sliko – od 33 predstavnikov se jih 16 na gori sploh ni prikazalo, od preostalih 17 pa jih je le šest v baznem taboru živelo vsaj en teden. Šest se jih je iz baznega tabora vrnilo še isti dan, kot so prišli, ostali pa so tam preživeli še dodaten dan ali dva.

Če bi plezali kot posameznik, bi se torej že samo s tem približali 20.000 evrov, ki jih morate izkašljati vnaprej. Treba je poudariti, da je dovoljenje za vzpon prav to, kar vam pove ime – dovoljenje, da se lahko poskusite vzpeti na vrh. Samo dovoljenje ne pomeni nikakršnega zavarovanja in vam ne zagotavlja nikakršne pomoči v težavah, kar pomeni, da morate plačati še vsaj kakšno zavarovanje za primer, da boste potrebovali zdravstveno oskrbo in reševanje z gore.

mount everest gora zima narava sneg gor | Author: Reuters Reuters

Pot od doma

Papirologija je torej pod streho, kaj pa pot do tja? Ta načelno ni predraga. Iz osrednje Evrope boste našli različne cene letov v Nepal, kar vas bo stalo več sto evrov, ter še nekaj sto evrov za notranji let (ali drugačen način potovanja) do izhodiščne točke. Od tam vas čaka še kakšen teden trekinga do baznega tabora z vmesnimi prenočišči, ki so bila nekoč zastonj, saj bi zanje odšteli dobesedno le nekaj evrov, zdaj pa lahko tudi za to porabite nekaj stotakov (ter nekaj dodatnih stotakov še za to, da do tja spravite tudi vso vašo opremo – to lahko nese jak ali prepelje helikopter). Pot od doma do baznega tabora vas iz Evrope stane povprečno dobrih 2000 evrov, če vam je uspelo najti poceni letalsko vozovnico.

10.000 € vas stane že samo dovoljenje, da se sploh lahko podate na pot proti vrhu Mount Everesta.

Za pot do vrha potrebujete še kar nekaj opreme. Seveda ne preveč, a tista mora biti kakovostna. Za začetek potrebujete dodaten kisik (če niste res velik ekstremist), saj na vrhu iz zraka dobite le tretjino toliko kisika kot ob morju – ne zaradi drugačne sestave zraka, ampak zaradi manjšega pritiska, zaradi česar bi tudi voda na vrhu zavrela že pri okoli 66 stopinjah Celzija). Že samo zaloge dodatnega kisika stanejo okoli dva tisoč evrov, potem so na vrsti še šotor, primerna spalna vreča, prava obleka in obutev, kakovosten cepin, satelitski telefon … Če niste ravno Reinhold Messner, boste s seboj potrebovali tudi spremljevalno ekipo, da se delo lahko porazdeli. Pri izbiri opreme so cene hitro lahko tudi zelo visoke. Za vso opremo lahko porabite od nekaj tisočakov do nekaj deset tisočakov.

Omenili smo, da se nekateri stroški lahko porazdelijo na ekipo, zato je smiselno, da več plezalcev združi moči. In prav iz tega je zrasel ogromen posel. Namesto da za vse poskrbite sami, se lahko pridružite agenciji, ki organizira vzpone na Everest ter velik del papirologije in organizacije prepustite njim. Namesto da se ukvarjate s pridobivanjem dovoljenj in razmišljanjem, kdo in kaj bo skuhal na kateri višini, odštejete kupček evrov agenciji in ona poskrbi za vse. To je tudi izbira velike večine novodobnih osvajalcev vrha sveta.

mount everest gora zima narava sneg gor | Author: Reuters Reuters

Cenovne razlike med agencijami so seveda zelo velike, a glede na začetni opis cene dovoljenja za vzpon in najnujnejše opreme, si lahko predstavljate, da ceneje kot za 25.000 evrov ne bo šlo. Približno toliko znaša najnižja objavljena cena na seznamih, kjer objavljajo le cenike uveljavljenih agencij, ki svoje storitve ponujajo že nekaj let in imajo za sabo vsaj nekaj uspešnih vzponov na Mount Everest, in to je cena za vzpon s kitajske, manj priljubljene strani. Toda če izberete agencijo s tako nizko ceno, je možnost, da vam bo uspelo priti na vrh, manjša, kot če odštejete še več denarja. Letos je omenjena agencija z najcenejšo ponudbo poskušala na vrh pripeljati 23 plezalcev. Deset jih je tudi res doseglo vrh. Kar je sicer med agencijami z nizko ceno zelo solidno, ni pa tako dobro kot pri dražjih. Med tistimi z nizko ceno je na primer agencija nizozemskega alpinista Arnolda Costerja, ki je letos imela dve stranki, a nobeni ni uspelo priti na vrh. Prav tako tudi agencija Summit Climb ni imela ravno izvrstnega leta – z nepalske strani se je v njeni organizaciji na vrh podalo 16 plezalcev, vrh so dosegli le trije, eden, ameriški zdravnik Roland Yearwood, pa se v dolino ni vrnil, umrl je malo pod vrhom. In ni bil edina letošnja žrtev Everesta.

Koliko računajo agencije?

Med uspešnejšimi (in tudi dražjimi) agencijami letos so bile Furtenbach Adventures (na vrh je uspelo priti sedmim od njihovih osmih strank; njihove cene pa dosegajo od 60.000 do 100.000 evrov na stranko), International Mountain Guides (vrh je doseglo 20 od njihovih 29 strank, cene znašajo do 55.000 evrov), Kobler & Partner (na vrhu je stalo devet od njihovih enajstih strank; cena je več kot 50.000 evrov), 7 Summits Club (kar 11 od 12 strank je na vrhu zmagoslavno dvignilo roke; cene znašajo od 60.000 do 80.000 evrov), tudi nepalska družba Ascent Himalaya je na vrh pripeljala kar osem od svojih devetih strank. To je statistika, ki je številni kandidati za vzpon na vrh vestno pregledujejo, preden se odločijo, s kom bodo poskusili uresničiti svoje sanje (in koga si lahko privoščijo). Pomemben vpliv na ceno ima tudi izbira, ali želite imeti ob sebi vodiča z Zahoda, kar je popularna, a precej dražja izbira. Se pa v zadnjih letih počasi tudi domačini na obeh straneh, tako na nepalski kot tibetanski strani vse bolje organizirajo in svojih storitev ne ponujajo več tako poceni kot nekoč. Pri tem vse več svojih strank, ki so nekoč prihajale predvsem iz ZDA in Evrope, nabirajo v Aziji. Število Kitajcev in Indijcev, ki si želijo stopiti na vrh sveta, v zadnjih letih drastično raste. Če se torej odločite za vzpon na vrh z eno od uveljavljenih agencij, potem za manj kot 25.000 evrov ne bo šlo, od okoli 30.000 do 50.000 evrov pa je zelo realen strošek za takšno odpravo. Razen če ne želite biti le del skupine in bi radi imeli ves čas svojega vodnika in vzpon, prilagojen vam. To vam sicer daje najboljše možnosti za osvojitev vrha, a vam denarnico stanjša za 100.000 evrov ali celo za kakšnega več. Prav letos je po osemnajstih letih vrh Everesta spet osvojil Slovenec – tokrat je to bil Tomaž Rotar, sicer znani zobozdravnik. Na vrhu sveta je stal že kot osemnajsti Slovenec, v pogovoru za Sobotno prilogo pa je povedal, da je za svojo pot odštel 33.000 evrov. To seveda pomeni, da ni imel lastnega vodiča, ki bi skrbel samo zanj, pač pa je bil del skupine, v kateri so bili še trije plezalci, ki so si želeli na vrh, za skupino pa je skrbel en vodič, dve glavni šerpi ter še približno dvajset nosačev.

Kako velika je tam gneča?

Kratka statistika letošnjega leta pove, da je na vrhu stalo 648 uspešnih plezalcev, od tega jih je 411 prišlo po tradicionalno bolj priljubljeni južni nepalski strani. To sicer ni rekordna številka, je pa blizu, največ jih je na vrhu stalo leta 2013, ko je se je podvig posrečil kar 665 plezalcem. Ker se skoraj vsi ti na vrh podajo maja (dve slovenski odpravi sta bili oktobra, in sicer leta 1990 in 2000, vse druge so vrh prav tako dosegle maja), saj je takrat vremensko najbolj primerno, predvsem zaradi manjše vetrovnosti, to pomeni, da na nekaterih delih nastanejo ozka grla (19. maja leta 2012 naj bi vrh osvojilo kar 234 plezalcev) in morajo plezalci čakati v gneči, še posebno na delih, kjer je srečanje težavno in lahko gredo le v eno smer naenkrat. Nekateri plezalci so morali na določenih delih čakati tudi do dve uri, da so lahko nadaljevali pot. Pot na Everest je torej v času sezone polna plezalcev, na vrhu je stalo že skoraj 5000 ljudi (odkar sta leta 1953 kot prva na Everestu stala Edmund Hillary in Šerpa Tenzing Norgay je bilo zabeleženih že 8486 osvojitev vrha, a nekateri so na vrhu stali že večkrat – Apa Šerpa je bil vrhu že kar enajstkrat). Na vrhu je stal že 13-letni fant in 80-letni moški, moški brez obeh rok, moški brez obeh nog pa slep moški …

Lahko pride na vrh že vsak?

Bi torej iz tega lahko sklepali, da gre na vrh res lahko že vsak, ki si to lahko finančno privošči, kot je dejal Reinhold Messner?

Od leta 1969 do danes beležimo le eno leto, 1977, ko Everest ni zahteval smrtnih žrtev.

Za takšnega starega mačka je novodobni Everest res avtocesta, ki bolj kot na divjino spominja na McDonald's, toda ni mogoče pozabiti, da na Mount Everestu še vedno vlada neobvladljiva narava in nevarnost preži na vsakem koraku (čeprav se zdaj noga kdaj na poti lahko opre na lestev, roka pa prime za navezano vrv). Šest letošnjih drznih plezalcev se ni vrnilo k domačim. Da ne omenjamo številnih izgubljenih prstov in ozeblin ter trajnih poškodb, ki so ostale drznim pustolovcem v spomin. Leta 2014 jih je 16 umrlo zaradi plazu na Everestu, leto pozneje 22 zaradi potresa. Znanih je vsaj 288 žrtev Everesta in različne statistike kažejo, da se od 1 % do 3,5 % plezalcev ne vrne z Everesta. Od leta 1969 do zdaj je zabeleženo le eno leto – 1977 – ko Everest ni zahteval nobene smrtne žrtve. V območju smrti ob predolgi izpostavljenosti še vedno umrete od mraza, višinska bolezen uniči marsikoga in razmere so kljub večjemu obisku in bolj utrjeni poti popolnoma drugačne od evropskega visokogorja. Gotovo je nekaterim današnjim plezalcem lažje doseči vrh, kot je bilo pionirjem, ki so prvi stopali na to pot, a tisti, ki cele popoldneve posedajo na domačem kavču in si mislijo, da je danes vzpon na Everest podoben njihovemu edinemu izletu na Triglav, le da je bolj mraz, bolj strmo in da je treba hoditi, se vendarle močno motijo. Razmere na Everestu so vse prej kot prijazne. Temperature lahko segajo do šestdeset stopinj Celzija pod ničlo, vetrovi pa lahko pihajo več kot 300 kilometrov na uro. Vsak korak je lahko usoden, na trepalnicah se vam nabira sneg in led, večine telesa ne čutite, vse drugo vas boli. Možgani zaradi strogo odmerjenega kisika na teh višinah delujejo ohromljeno, vsaka misel je napor, spremljata vas nenehen glavobol in težko dihanje. To, da je Everest postal morda najdostopnejši osemtisočak, še zdaleč ne pomeni, da je pot tja varna in enostavna.


Od kod ime Everest?

Ime Mount Everest je gori dal Britanec Andrew Waugh, ki je deloval kot generalni geometer Indije in je nadaljeval Veliko trigonometrično meritev Indije, projekt, ki ga je začel njegov predhodnik, valižanski geograf in geodet George Everest. Ko je Waugh izmeril najvišjo goro, se je odločil, da jo poimenuje po svojem predhodniku Everestu. Ta je poimenovanju sicer nasprotoval, a se je vseeno zgodilo. Za uporabo lokalnega imena se Waugh ni odločil, ker je bilo preveč lokalnih poimenovanj. Gora je v Nepalu znana pod imenom Sagarmatha (»čelo neba«), v Tibetu pa kot Čomolungma (»mati vesolja«). Pred poimenovanjem Everest so Zahodnjaki uporabljali preprosto poimenovanje Peak XV (Vrh XV).

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.