Domov Mnenja 16. April 2018.

Vsi hočejo biti Steve Jobs, a bodo le kot on enkrat mrtvi

miha mazzini
© Leon Vidic
Miha Mazzini je največkrat nagrajeni in eden bolje prodajanih slovenskih pisateljev. Njegova vsebinsko pestra dela so prevedena v deset jezikov. Podiplomski študij scenaristike je končal na Univerzi Sheffield v Angliji, napisal je več scenarijev in se preizkusil tudi v žiriji.

Poleg tega je avtor strokovne računalniške literature, kruh pa si poleg pisanja kolumn služi kot strokovnjak za uporabniško izkušnjo v Telekomu. Doktoriral je iz antropologije vsakdanjega življenja na ISH.

Danes veliko govorimo o ustvarjalnosti. To naj bi bila ena najbolj zaželenih veščin v 21. stoletju. Je lahko vsakdo ustvarjalen?

Ne bi rekel. Ustvarjalnost je med prebivalci razporejena po Gaussovi krivulji tako kot vse druge naravne stvari. Vrhunsko ustvarjalnih je lahko le od dva do tri odstotke populacije. Vsak pa je lahko ustvarjalen v mejah svoje naravne danosti. Delavec za tekočim trakom, ki vsako uro nanaša drugo barvo, se lahko počuti ustvarjalnega. In to upravičeno. Kar samo pomeni, da je ustvarjalnost širok pojem, ki ga lepimo vsevprek.

Psiholog Mihaly Csikszentmihaly v svoji knjigi o ustvarjalnosti (Creativity, op. a.) opisuje preizkus, v katerem so ljudi, ki niso bili izraziti ustvarjalci, torej ne spadajo v tistih par odstotkov populacije, prosili, da ustvarijo nekaj kreativnega. Ustvarili so zgolj bizarnosti. To se, recimo, lepo kaže pri slovenskih krožiščih.

Zadnji primer je verjetno kranjsko bitcoin križišče.

Bitcoin je pri nas izjemno zanimiv fenomen, pa ne zgolj zaradi tega krožišča. Kot vidim po objavljenih kolumnah, bes sprožijo tri teme. Podivjajo v komentarjih, pošiljajo mi elektronsko pošto. Prva je slovenska mama, jasno, druga belogardisti in partizani, tudi razumljivo, tretja pa je bitcoin. Ne poskušajte kaj reči čezenj. Koliko čustev in frustracij se je nabralo okoli njega. Do kriptovalut imamo pravi fanatično verski odnos.

Zanimivo, velja namreč, da smo priden, delaven narod, ki veliko in marljivo dela, po drugi strani pa smo tako nori na kriptovalute, torej na veliko denarja za malo vloženega dela.

Ne bi si mislil, da bodo kriptovalute postale tako slovenske in bo narod v njih videl odrešitev za vse svoje tegobe. To je tipična krščanska tradicija, ki se od kalvinistične razlikuje v tem, da temelji na čudežu. Dal bom sto evrov, dobil milijon in vse bo dobro. Kalvinisti na drugi strani razumejo, da je treba za rezultat nekaj narediti. Pa v primeru kripovalut sploh ne gre za upanje tistih z minimalnimi dohodki, ker tisti jih sploh ne znajo uporabljati. Torej v čudež verjamejo tisti, ki imajo osnovne potrebe zagotovljene.

miha mazzini | Author: Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik

Po drugi strani pa imamo na splošno zelo slabo percepcijo o kapitalu.

Zaradi nam tako ljube egalitarnosti. Če pogledamo miselnost na Švedskem in v Sloveniji v 19. stoletju, vidimo, da sta si bili zelo podobni. Toda kaj se je zgodilo Švedom, da so doživeli takšno prosperiteto? Dojeli so, da so surovine sicer omejene, ampak ne toliko, da ne bi enakosti lahko malo zmanjšali in tako omogočili nadpovprečnim doseči nekaj več. Hkrati pa je tistemu, ki je na Švedskem uspešen, jasno, zakaj mu je uspelo. Ker to razume, nima težav s plačevanjem višjih davkov, saj ve, da davkoplačevalci omogočajo njegovo šolstvo in zdravstvo, in ne čudež. Švedi imajo tako še vedno precej enako družbo, ampak na višjem nivoju, ker jo tisti nadpovprečneži dvigajo na višji nivo. K davkom pa gre seveda tudi ostra kontrola nad tem, kako jih oblastniki porabijo. Če pri vsakem večjem projektu izgine kaka milijarda ali dve, potem ni nič narobe z davki, pač pa je vse narobe z represivnimi organi, ki se bojijo vtakniti nos v največji smrad.

Grozno se pritožujemo nad vsemi, ki imajo ali so kaj več od nas, ko pa se z njimi srečamo, jim kimamo, smo ponižni. Tlačani.

Na zahodu, predvsem v Veliki Britaniji in ZDA, se razslojevanje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja izrazito povečuje. Pri čemer je celo večji problem pri tistih na dnu, da se zapirajo možnosti spremembe, pri srednjem sloju pa je že jasno, da izginja, in se zato večajo vse možne psihofizične težave. Zanimivo pa je to, da se pri razslojevanju iz neznanega razloga število vseh bolezni in muk povečuje v enaki meri med bogatimi in revnimi. (knjiga The Spirit Level, Wilkinson in Pickett)

Če je razmerje dohodkov ena proti 20, potem tisti pri enki lahko upa, da bo nekoč pri dvajset. Danes pa je to razmerje tako visoko, da upanja ni več. Prekarni delavci garajo kot nori, v slepi veri, da bodo nekoč bogati kot Steve Jobs – v resnici pa bodo le tako mrtvi. Dejansko imate več možnosti, da zadenete na lotu. Vera drži trenutni sistem skupaj.

Kljub temu da smo ena bolj egalitarnih družb, se ves čas pritožujemo, zakaj?

To je povezano z visoko stopnjo narcisizma. Že pred dvajsetimi leti je osemdeset odstotkov ameriških študentov o sebi menilo, da so izjemni posamezniki. Izjemnih ljudi je le nekaj odstotkov. To ni zdrava samozavest. Psihično zdrav ambiciozen posameznik svoje zmožnosti precenjuje za 30 odstotkov. To mu pomaga, da se nečesa težkega loti, se za dosego cilja zelo potrudi in mu zato tudi uspe. Če pa se stoodstotno precenjuje, je svet za takšnega posameznika razočaranje. Se pritožuje, sovraži.

Prekarni delavci garajo kot nori, v slepi veri, da bodo nekoč bogati. Dejansko imajo več možnosti, da zadenejona lotu. Vera drži trenutni sistem skupaj.

Predvsem pa sovraži tistega, ki mu je uspelo. V Sloveniji zelo pogosto kritiziramo, se pritožujemo in zelo veliko tarnamo. Študentje so v terenski raziskavi na javnih prevozih ugotovili, da 90 odstotkov ljudi pri nas stike navezuje s tarnanjem. Govorijo čez vlado, državo, delodajalce, delo. Ko sem to slišal, sem se odpravil v mesto in namenoma prisluškoval ljudem za sosednjimi mizami. In res. Večina njihovih pogovorov se je dotikala delodajalcev in njihovih domnevno previsokih zahtev. Zanimivo, da v dopoldanskih urah lahko posedamo po lokalih in obenem tožimo nad tem, kako je šef trd do nas. S pritoževanjem pač navezujemo stik. Smešne so tudi zgodbe slovenskih turistov, ki pridejo v ZDA. Ko jih nekdo vpraša, how do you do (kako ti gre), začnejo razlagati o svojih težavah – ali da je bil let predolg ali da jih nekaj boli. Statistike pa sicer kažejo, da nam materialno nič ne manjka. Trgovine so polne, avtomobili dobri. Imamo zgolj veliko frustracij, kar se pokaže v veliki porabi antidepresivov. Kar kaže na to, da denar ni vse. Del frustracij izhaja tudi iz tega, da če človek končno najde delo, ki mu je všeč, ga osmišlja, tega ne sme povedati na glas.

Raziskave kažejo, da so napredna podjetja tista, ki jim v delovno okolje uspe vključiti komponento igrivosti. Produktivnost se v takšnem okolju izrazito poveča, prav tako zadovoljstvo ljudi.

Zato pa smo eden od najmanj produktivnih narodov. Če nekdo vidno uživa pri delu, bodo drugi menili, da ne dela dovolj resno in trdo. Poskusite v družbi, kjer se vsi pritožujejo, reči, odlično se počutim pri delu. Pogovor bo zamrl.

Kako bi lahko to spremenili?

Če se zavedamo svojega osnovnega programiranja, ga lahko spremenimo. Mladi podjetniki so pred približno tremi leti na nekem srečanju odgovarjali na anketo, kakšne plače bi morali imeti v Sloveniji. In večina mladih slovenskih podjetnikov je odgovorila: čim bolj enake. Nekdo gre garat v startup zato, da bo imel enako plačo kot drugi? To je laž – ampak pametna laž. Ker ve, da ga bo narod linčal, če bo rekel, da si želi imeti petkrat višjo plačo od drugih. Vendar pa bi morali to jasno in glasno povedati. Hočem zgraditi uspešno podjetje, da bom imel desetkrat višjo plačo in pika. Ob seveda samozavedanju, da je potem del treba vrniti nazaj državi prek davkov za šolstvo, zdravstvo in druge storitve, ki omogočajo ustvarjanje ljudi, ki z nadpovprečnimi uspehi prinesejo blaginjo celotni skupnosti.

Je glede na programiranje, ki ga je deležen vsak otrok, ki je vzgojen v določeni skupnosti, Slovenec sploh lahko dober vodja?

Lahko je, ampak običajno ni. Problem je povezan s tem, da nimamo dolge demokratične zgodovine, s tem pa nimamo svojih idolov, zgodovinskih voditeljev in kulture vodenja. Naša čutila vsako sekundo dobijo milijarde bitov informacij, razum pa lahko na sekundo obdela le 110 bitov, kar pomeni, da naši možgani za obdelavo dogajanja okoli nas iščejo bližnjice. Jung bi temu rekel arhetipi. Slovenski arhetip je fevdalski. Poznamo gospodarja in tlačana, ki se sovražita. Saj veste. Ves ta blazni odpor do podjetnikov in kapitalistov. Grozno se pritožujemo nad vsemi, ki imajo ali so kaj več od nas, ko pa se z njimi srečamo, jim kimamo, smo ponižni. Tlačani. Na drugi strani pa druga stran pogosto govori o tem, kako nas bo pritisnila, kako je treba z nami grobo ravnati. Če med vodjo in sledilci vladata sovraštvo in prezir, to ni dobro za posel.

Tudi za državo to ni dobro. V politiki ni nikogar, ki bi nas znal povezati in voditi.

Ker takšnega si ne želimo. Naša miselnost je tako naklonjena egalitarnosti, da vsakogar, ki bi nam rekel, da si želi biti naš vodja, križamo.

Kdo pa misli, da je! To radi rečemo tudi na delovnem mestu.

Ko sem pred leti analiziral ogromne količine slovenskih besedil, me je presenetilo, kako pogosto se pojavljajo ene in iste fraze. Ena najpogostejših je bila točno ta, »kdo pa ta misli, da je«. Vodji ne maramo, a si jih po drugi strani močno želimo. Ampak le takšnih, kot smo jih vajeni. To pa je tip Putin. Tam, nekje daleč. Iz lastnih vrst ga ne bi nikoli izbrali. To izhaja iz avstro-ogrske tradicije, ko je bil vodja na Dunaju.

Je tudi nizka plača v politiki vzrok za slabo politično ponudbo, ko na volitvah kandidirajo ljudje brez političnih izkušenj, vaški posebneži in igralci?

Ne, ne in ne. Ameriški ustanovni očetje države so imeli pred vstopom v politiko vsi izjemno dobre kariere. Amerika je imela takrat dva milijona prebivalcev, toliko kot danes Slovenija. Zakaj so oni lahko za politične funkcije izbrali najboljši možni kader? Zgolj zato, ker je bilo delovanje v politični sferi častno, bilo je to največ, kar si lahko dosegel. Po vsem zahodnem svetu, ne le pri nas, se je to obdobje končalo že z Reaganom, ki je bil igralec. Slovenija ima dodaten problem že s tem, ker ne maramo pravne države. Poglejte le, kakšen odnos imamo do javnega prometa, to vam veliko pove o narodu. Na Japonskem vlak pripelje do sekunde natančno, enako v Franciji, Nemčiji, ljudje ga vsakodnevno uporabljajo. V Sloveniji pa je javni promet, kaj naj rečem, bog mu pomagaj.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.