Domov Mnenja 05. December 2017.

Sreča in frustracija

Petra Kovič
© Voranc Vogel
Od nekdaj so se mi zdele izjemno zanimive zgodbe, ki so jih pripovedovali uspešni ljudje. Bile so barvite, vsaka zase svoj svet, a vselej s skupnim imenovalcem. Uspeh in usodo večine uspešnih ljudi sta običajno zapisali dve dragoceni in tudi diametralno nasprotni življenjski začimbi, frustracija in sreča. Skoraj brez izjeme.

Spomnim se pripovedi Dušana Olaja iz podjetja Duol, ki mi je na intervjuju pred leti priznal, da je banalen dogodek sprožil eno najbolj dobičkonosnih idej njegove kariere. Bilo je na letališču v Istanbulu, kjer je opazoval vzlete in pristanke letal. Iz enega izmed njih, ki je pristalo na tleh dežele, vremensko neugodne za gojenje povrtnin, je zgrmelo na stotine škatel, iz katerih je popadala sveža zelena solata. Uvažali so jo. No, vsaj do postavitve Olajevih balonov. Sreča, mar ne? Ja, sreča za človeka, ki pa je pred tem pri svojih nadrejenih okušal tisto drugo začimbo, ki je dišala po kariernem zapostavljanju, kar mu je seveda sprožilo frustracije.

Sama se do intervjuja z enim najbogatejših Slovencev, Damianom Merlakom, že kar nekaj časa nisem več spraševala, ali sploh obstaja uspeh brez prvotne bolečine, brez »dna«, kot je točko preloma opisal moj prijatelj, ki bo v prihodnjem letu pognal inovacijo, ki bo zamajala marsikatero tradicionalno industrijo. Bolečina, frustracija, slaba izkušnja so se mi zdele nekakšen predpogoj, odličen motor za pogum, premikanje meja, za tveganje, za stavo na vse ali nič …

Za dva dolarja milijonar!

A ta fant ... hmm ... ta fant ruši vse, kar je bilo do zdaj ustoličenega. Pri rosnih petindvajsetih letih je iz žepa potegnil nekaj sto dolarjev in kupil nekaj, kar je še danes za marsikoga čisto neuporabna neznanka. Za en bitcoin je dal dva dolarja, ob pivu s kolegom Nejcem Kodričem naredil eno malo kalkulacijo in obogatel. Glavnino razvoja, kot zapišeta moja kolega Jan Bratanič in Roni Kordiš, ima v Sloveniji, a ker se uspeh vendarle meri tudi z enoto, ki ji rečemo internacionalizacija, je lovke svojega podjetja razširil do Luksemburga, Londona in kakopak do New Yorka. S Kodričem imata v žepu vsak preko 100 milijonov evrov. To pomeni, da sta čez palec v zadnjih petih letih zaslužila povprečno 20 milijonov evrov na leto (1,6 milijona na mesec). Zavistneži se bodo ob branju zagotovo tolažili »easy come, easy go«.* A slutim, da v zgodbi mladega Damiana in njegovega kolega ne bo tako. Menim, da nista le mlada bogataša, temveč vizionarja, predstavnika generacije y, ki postavljata nove trende in nova pravila. Zagotovo pa sta (upam!) začetnika vožnje po poti uspeha, ki se jo da prevoziti z motorjem, ki ga ne poganja črno in težko olje bolečin in frustracij ...

--------------------

* Kakor pride, tako tudi gre.

 

Petra Kovič, urednica poslovnega časnika Svet kapitala

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.