Domov Mnenja 25. Januar 2018.

Slovenija nima prijateljev

Petra Kovič
© Voranc Vogel
»Nihče nas ne mara …« Nikomur ne privoščim okoliščin, ki bi ga privedle do te črne misli. Želim si, da ne bi nikdar nikogar prešinila takšna misel. Ni spodbudna. In je odbijajoča za ves zunanji svet, ki bi morda za takšne nesrečnike premogel nekaj ljubezni. Ob zadnjih aktualnih dogodkih se ne morem znebiti občutka, da smo kot družba zabredli tako globoko, da lahko (upravičeno) pristno začutimo to zloveščo misel in pojamramo: »Pa saj nas res nihče ne mara.«

Pomislite, je sploh kdo iz športne druščine članic Evropske unije dvignil glas »za Slovenijo!«, ko je slovenski rokomet na evropskem rokometnem prvenstvu v Zagrebu doživel enega največjih udarcev vseh športnih časov?! Ne! Zdi se, kot da bi evropska športna in tudi gospodarska srenja, ki s finančnimi injekcijami podpira športna tekmovanja, menili tako kot zdaj že gotovo v zgodovino zapisana sodnika iz Litve, češ da »je Nemčija pač velesila, ki ne pozna in ne prizna poraza«.

In naključje je hotelo, da se je takšna drama zgodila prav v državi, s katero se ravno Slovenija nikakor ne more dogovoriti o vprašanju implementacije arbitražne razsodbe. Zato postavljam enako vprašanje: je sploh kdo iz evropske druščine v vsem času tega nerešenega vprašanja dvignil glas »za Slovenijo!«? Ne, in to čeprav je arbitražna razsodba nekako zaveza evropskemu pravu in po besedah našega premiera »civilizacijsko izročilo EU«! Ergo, Slovenije res nihče ne mara. Nikomur ni mar. Slovenija je brez prijateljev.

To je zelo neprijetno. Če ne celo strašljivo. Morda še toliko bolj zato, ker pri tem ne moremo kriviti drugih. Krivda tiči v nas samih. Zato se moramo poglobiti vase in se resno vprašati, kaj počnemo narobe. To je morda težje kot iskati krivdo v drugih, saj je za to prvi pogoj složnost nas samih. V domovini. Toda, kako to doseči, ko znamo drug drugemu bolj nasprotovati kot skupaj graditi? V resnici pri nas poteka za vsakim vogalom en sam boj za prevlado. Samo prisluhnite diskurzu in pro et contra argumentom ene in druge strani ob napovedi največje stavke v času po osamosvojitvi Slovenije. Ste v vseh dialogih zaznali, da je morda sita vrana vsaj za hip verjela lačni, da je res lačna? Ne! Pa je to samo en problem iz bazena tisočerih problemov. Zatorej, tako notranje razklana družba ne more vlivati najboljših občutkov svetovni druščini in računati, da jo bo ta podprla.

Bojim se, da se bomo tudi v prihodnje raje vedli kot užaloščen pubertetnik, ki lažje živi tako, kot poje raper Nipke, »sam v svojem svetu, čist' na X planetu, noben me ni pošteku …«, kot da bi nekaj naredili za boljše vzdušje v državi. A da ne bi zvenelo preveč črnogledo: kaj pa vem, morda pa se bomo kmalu spet znali dogovoriti in (kot že velikokrat v zgodovini) svetu pokazati, da majhnost ni ovira za samozavest, za moč za dviganje z dna, za zmago! Hm, kaj pa če nas morda zaradi tega ne marajo?!


Petra Kovič, urednica poslovnega časnika Svet kapitala

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.