»Sladke« težave ameriških potrošnikov

A za navidezno neskončno izbiro se skriva velik skupni imenovalec: sladkor. Hiter pregled dvajsetih blagovnih znamk jogurtov na polici ameriškega bio-eko supertrgovca Wholefoods pokaže, da se povprečen delež sladkorja v jogurtu giblje od 14 pa vse do 27 gramov na 100 gramov izdelka. Da, do 27 gramov sladkorja – človek bi skoraj lahko rekel, da jé sladkor z jogurtom, ne pa obratno.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča do 50 gramov sladkorja na dan. Toda povprečen Američan ga zaužije kar 126 gramov ali 2,5-krat več od priporočenih smernic. Na dan zaužije približno osemkrat več sladkorja kot povprečen Kitajec (16 gramov) in skoraj 25-krat več kot povprečen Indijec (5,1 grama). V Sloveniji je povprečna dnevna poraba malo pod 70 gramov, v Nemčiji pa 103 grame. Ko človek nekaj časa živi v ZDA, hitro ugotovi, da je sladkorju težko ubežati in da so alternativa le še različna umetna sladila, ki so menda za zdravje še veliko bolj škodljiva. Presenetljivo, čeprav naj bi bil potrošnik kralj, je v ZDA zelo močan sladkorni lobi. Toda ameriški »sladki okus« ni samo kulturno pogojen, temveč se za njim skriva kruta ekonomika, ki vzbuja pomisleke o svobodi izbire in prostem delovanju trga, kjer naj bi se srečala ponudba in povpraševanje. Je v ZDA potrošnik res kralj?

Zaradi visokih cen sladkorja naj bi vsako ohranjeno delovno mesto v pridelavi sladkorja spodkopalo tri v proizvodnji bombonov.

Sladkorna industrija je v ZDA večmilijardni posel z močnimi političnimi povezavami na demokratski, še posebno pa na republikanski strani. Zaposluje več kot 142.000 ljudi v 22 zveznih državah, največ na Floridi. V letih 2015 in 2016 so tako imenovani sladkorni baroni v ZDA s pridelavo surovega sladkorja iz sladkorne pese zaslužili slabe 3 milijarde dolarjev in iz sladkornega trsa dobro milijardo. Celoten multiplikativni učinek sladkorne industrije pa naj bi samo lani znašal več kot 20 milijard dolarjev. Hkrati je to eno najbolj reguliranih področij v živilskopredelovalni industriji, ki uživa močno zunanjetrgovinsko protekcionistično zaščito, s posebnimi kompleksnimi oblikami odkupovanja in financiranja na zvezni ravni ter dodatnimi subvencijami v posameznih zveznih državah, na primer na Floridi, v Louisiani in Teksasu.

Reuters

Reguliranje uvoza sladkorja se je začelo skoraj hkrati z ustanovitvijo Združenih držav Amerike, saj ga je zvezna vlada omejila že leta 1798. Današnja protekcionistična ureditev, s katero je uvoz sladkorja s posebno kvoto omejen na 15 odstotkov, je bila uvedena v 30. letih prejšnjega stoletja. Kasneje je bila znotraj 15-odstotne omejitve dodana še prednostna obravnava sladkorja, uvoženega iz Dominikanske republike, Mehike, drugih članic Nafte in ostalih karibskih držav. Preostalih 85 odstotkov sladkorja mora biti tako pridelanega doma, pri čemer proizvodnjo regulirata še bolj zapleten mehanizem za trženje in prodajo domačega sladkorja ter poseben način vnaprejšnjega financiranja proizvajalcev z zagotovljenim odkupom. Posledica je dvakrat do trikrat višja cena sladkorja za ameriškega potrošnika glede na cene na svetovnem trgu, kar prinaša ogromne zaslužke, zaradi katerih ima sladkorni lobi močno motivacijo prodati čim več. Tako ne preseneča, da se v ZDA težko izognemo sladkorju celo pri kupovanju navadnega kruha.

Zaradi visokih cen sladkorja naj bi tako vsako ohranjeno delovno mesto v pridelavi sladkorja v ZDA spodkopalo tri v proizvodnji bombonov, predvsem zaradi višjih cen. Letni strošek ohranitve enega delovnega mesta v proizvodnji sladkorja naj bi bil vrtoglavih 800.000 dolarjev, ki jih mora pokriti ameriški potrošnik oziroma davkoplačevalec. Po ocenah strokovnjakov naj bi bilo ameriško gospodarstvo vsako leto oškodovano za 3,5 do 4,5 milijarde dolarjev zaradi protekcionističnih ukrepov in številnih subvencij.

V igri velikih denarnih vložkov in večmilijardnih zaslužkov zato ne preseneča sožitje gospodarskih interesov in politike. Lep primer je Florida, ki velja za največjo proizvajalko sladkorja v ZDA. Med letoma 1994 in 2016 je sladkorni lobi v tej zvezni državi na primer za različne vrste volitev na zvezni ali lokalni ravni namenil skoraj 60 milijonov dolarjev »podpore« floridski politiki. Med sladkornimi baroni je še posebej močna družina Fanjul, vodita jo brata milijarderja, ki sta pred 50 leti prišla iz Dominikanske republike. Tam ima družina še danes polovico od 400.000 hektarov nasadov sladkornega trsa. Sožitje s floridsko politiko – Florida je z 29 elektorskimi glasovi na ameriških predsedniških volitvah tretja najmočnejša zvezna država, za Kalifornijo in Teksasom – ji je omogočilo, da ima uvoz sladkorja prav iz Dominikanske republike posebno kvoto znotraj 15-odstotne uvozne omejitve. Naključje ali ne, Donald Trump je najbrž že vedel, zakaj je prav na Floridi postavil svoj Mar-a-Lago, ki mu danes Američani že pravijo »zimska Bela hiša« in kjer mu je od prevzema predsedniške funkcije uspelo že 18-krat igrati golf v manj kot stotih dneh predsedovanja. 

Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Fulbrightov štipendist na Univerzi Harvard, FAS Sociologija, ZDA