Domov Mnenja 13. Februar 2018.

Rusko-ukrajinski konflikt in energetski trg v Evropi

© Reuters
Napetosti med dvema največjima naslednicama Sovjetske zveze − Rusko federacijo in Ukrajino – so se začele že kmalu po razpadu skupne države decembra 1991.

Napetosti in spori so nastajali zaradi varnostnih in vojaških razmer ter na več področjih gospodarskega sodelovanja, vključno z določanjem cen plina, dobavljenega iz Ruske federacije za potrebe Ukrajine, cen skladiščenja in tranzita plina na Zahod ter z lastništvom na plinovodnem omrežju v Ukrajini.

Sovjetska zveza je zgradila svoje plinovodno omrežje, večinoma s francoskimi krediti in z namenom, da bi v Zahodno Evropo izvažala plin, predvsem čez ozemlje Ukrajine. Ob razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je Ukrajina prevzela mrežo plinovodov na svojem ozemlju, z njo povezane naprave in velika skladišča z zmogljivostjo do 30 milijard kubičnih metrov (bcm). Zemljepisni položaj Ukrajine in zgrajene plinovodne povezave s končnimi odjemalci v vzhodni, osrednji in zahodni Evropi so Ukrajini zagotovili pomemben položaj tranzitne države. Ta položaj ji je omogočal, da je izvajala pritisk tako na ruskega dobavitelja kot na druge evropske porabnike.

Ruska politika subvencioniranja dobav energentov Ukrajini kot sredstvo političnega vplivanja se je nazadnje izkazalo za popolnoma zgrešeno.

Po razpadu Sovjetske zveze je nekoč zvezno državno podjetje Gazprom postalo največji, 74-odstotni proizvajalec ruskega plina. Po sedanjem zakonu je Gazprom dolžan preskrbovati domači trg z najmanj 70 odstotki svoje proizvodnje. Gazprom je do decembra 2013 obdržal tudi državni monopol na izvoz plina. Največ plina izvaža v druge evropske države. Izvoz poteka po treh plinovodih – ukrajinskem, beloruskem in baltskem. Največjo zmogljivost ima še vedno plinovod skozi Ukrajino. Iz prejšnjega, sovjetskega obdobja je Gazprom podedoval tudi zelo politično motiviran diferenciran sistem dobav in cen za posamezne porabnike. Za takratne »zahodne« odjemalce, večinoma članice Evropske gospodarske skupnosti in Turčijo, so veljale in še zdaj veljajo tržne cene. Države naslednice Sovjetske zveze pa so uživale in Belorusija še uživa različne ravni beneficiranih cen. Ruski monopolist je odjemalcem na Zahodu po tržnih cenah, naravnanih na cene nafte na svetovnem trgu, tudi v najhujših časih »hladne vojne« zagotavljal visoko točnost in zanesljivost dobav ne glede na nihanja v političnih meddržavnih odnosih.

 | Author: Reuters Reuters

Gazprom obtožil kraje plina

Drugače pa je bilo v primeru Ukrajine, ki se je upirala postopnemu zmanjševanju ruskih subvencij in približevanju tržnim cenam. Kot sredstvo za pritisk na Gazprom in tako za izsiljevanje Rusije so ukrajinske vlade uporabljale tudi zavlačevanje pri podaljševanju dobave ter poskušale vplivati na ceno in druge pogoje za najem območja velike pomorske postojanke ruskega črnomorskega ladjevja v Sevastopolu in z njo povezanih naprav na polotoku Krim. Zadnji sporazum med dvema državama je vključeval podaljšanje najema do leta 2045, najemnino 530 milijonov dolarjev na leto in rabat sto dolarjev za tisoč kubičnih metrov plina. Ob pogajanjih za vstop Ruske federacije v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) je EU svoje soglasje pogojevala z obveznostjo Ruske federacije, da bo njen izvoz plina potekal po normalnih tržnih cenah, določenih na podlagi cene proizvodnje in dobička.

Odvisnost EU od energentov bo Ruski federaciji zagotovila ohranitev pomembnega geopolitičnega položaja v Evropi.

Od vstopa v WTO avgusta leta 2012 to določilo obvezuje Rusko federacijo tudi v odnosih z Ukrajino. Prav temu so ves čas nasprotovale ukrajinske vlade. Ob vzdrževanju beneficiranih cen ruskega plina je več ukrajinskih vlad želelo voditi popolnoma neodvisno mednarodno politiko, tudi v odnosih z ZDA in Evropsko unijo, ne oziraje se na interese Ruske federacije. Poleg tega je ukrajinski državni monopolist Naftogaz redno zamujal z dogovorjenimi plačili za dobavljeni plin ter preprodajal uvoženi plin po višji ceni naslednjim odjemalcem v verigi. Poleg tega je Gazprom obtoževal ukrajinskega uvoznika tudi kraje plina. Zadnji spor med dvema monopolistoma je bil leta 2017 rešen pred arbitražnim sodiščem v Stockholmu. To je Naftogazu naložilo plačilo več kot dve milijardi evrov za neplačane dobave Gazpromu in ga obvezalo k nadaljnjemu kupovanju 5 bcm na leto pri Gazpromu.

Ruska politika subvencioniranja dobav energentov Ukrajini kot sredstvo za politično vplivanje se je nazadnje izkazalo za popolnoma zgrešeno. Po izjavi predsednika ruske vlade Dmitrija Medvedjeva leta 2014 je seštevek ruskih energetskih subvencij Ukrajini od leta 1991 znašal okoli 85 milijard dolarjev. Politična protivrednost tega vložka pa je bila po konfliktu leta 2014 v celoti izničena. Še več, subvencije so zelo pripomogle k širjenju korupcije v Ukrajini in upočasnile modernizacijo ukrajinskega gospodarstva. Ameriški vložek okoli pet milijard dolarjev v financiranje tudi prozahodno usmerjenih ter protiruskih političnih skupin in nevladnih organizacij se je izkazal za politično precej učinkovitejšega.

rusija moskva | Author: Pexels Pexels

Čeprav ima omejene pristojnosti, poskuša evropska komisija pomagati državam članicam pri zagotavljanju vzdržne in varne ter po cenah sprejemljive energije. Varnost dobav obravnava evropska komisija, in sicer tudi kot zmanjšanje odvisnosti držav – članic od uvoza ruskih energentov. Od tod izvira njena politika oviranja gradnje novih plinovodov iz Ruske federacije. Pomembno vlogo pri tem s političnim pritiskom na Nemčijo in druge države že dalj časa povsem odkrito igrajo ZDA. Ameriško uradništvo si več let aktivno prizadeva ovirati izvoz ruskega plina v osrednjo in zahodno Evropo ter razvoj gospodarskega in tehnološkega sodelovanja Ruske federacije z Nemčijo in drugimi članicami Evropske unije. Na pobudo in pod pritiskom ZDA so se njihove zahodnoevropske zaveznice v Natu še med »hladno vojno« dogovorile, da ne bodo presegle tridesetodstotnega deleža Sovjetske zveze pri uvozu zemeljskega plina. Najpomembnejši ameriški argument proti dobavi je bil geostrateški, češ da bo Sovjetska zveza lahko zlorabila energetsko odvisnost Zahodne Evrope za politično izsiljevanje. Kljub vojaškim in političnim napetostim med Natom in Varšavskim paktom so se sovjetske dobave odjemalcem v Zahodni Evropi med »hladno vojno« izkazale za stabilne in zanesljive. Tudi zato je po razpadu Sovjetske zveze povprečni delež plina, uvoženega po polni ceni v zahodnoevropske države iz in skozi Rusko federacijo, ostal pri 34 odstotkih.

EU nekritično sledila ZDA

Ameriška diplomacija še vedno uporablja zgoraj navedeni geostrateški argument v odnosu do uvoza energentov iz Ruske federacije v EU. Oviranju tega uvoza je namenjen tudi velik del sankcij ZDA proti Ruski federaciji po izbruhu ukrajinske krize leta 2014. Le-ta prepoveduje ameriške dobave in vlaganja v najsodobnejše tehnologije v ruskem energetskem sektorju. Da pa so za tem tudi lastni gospodarski interesi ZDA, kažejo ponudbe za ameriški utekočinjeni plin evropskim državam in besedilo julija lani sprejetega zakona o sankcijah ZDA proti Ruski federaciji. Nadaljevanje omenjenih prepovedi sicer škoduje raziskavam in torej morebitni prihodnji proizvodnji na Arktiki in iz drugih globokomorskih nahajališč, toda to ne vpliva na sedanjo rusko proizvodnjo in izvoz energentov. Evropska unija je nekritično sledila sankcijam ZDA, čeprav ima večina njenih članic energetske in širše gospodarske interese, ki so precej drugačni od interesov ZDA. Sankcije EU omejujejo dostop petih največjih ruskih bank v večinski državni lasti in trem največjim proizvajalcem energentov do trgov kapitala v EU ter do nekaterih tehnologij za raziskovanje proizvodnje energentov. Senat ZDA je julija 2017 sprejel zakon o okrepljenih ameriških sankcijah proti Iranu in Ruski federaciji, s katerim bi lahko kaznovali tuje družbe za sodelovanje v skupnih investicijskih projektih, v katerih delež ruskih družb presega eno tretjino. Vključitev teh določil pa je naletela na ostre proteste visokih predstavnikov Nemčije, Avstrije in evropske komisije.

Težave v meddržavnih odnosih Ruske federacije z Ukrajino in Poljsko ter posledično nezanesljivost dobav in tranzita plina skozi Ukrajino si Gazprom prizadeva premagati z gradnjo alternativnih plinovodov in skladiščnih zmogljivosti. Aprila 2010 se je v sodelovanju z glavnima nemškima operatorjema Ruhrgas in Wintershall ter z BASF in nizozemskim Gasuniejem začela gradnja dvocevnega podvodnega plinovoda v Baltiku, imenovanega Severni tok, z letno zmogljivostjo 55 milijard kubičnih metrov. Z njim so obšli Poljsko in neposredno Rusko federacijo povezali z Nemčijo ter prek nje z drugimi zahodnoevropskimi odjemalci ruskega plina. Ni pa se izšel poskus, da bi obšli Ukrajino s plinovodom Južni tok, ki bi potekal iz Novorosijska po dnu Črnega morja skozi jugovzhodno Evropo in tudi Slovenijo do Avstrije. Izvedbo tega projekta je preprečila evropska komisija, tudi z grožnjami Bolgariji.

Kljub strahu pa nadaljevanje rusko-ukrajinskega konflikta ni prizadelo izvoza naravnega plina iz Ruske federacije v druge evropske države, tudi v članice Evropske unije. Leta 2017 se je ruski izvoz povečal za 8,1 odstotka v primerjavi z letom 2016 in za 15 odstotkov v primerjavi z letom 2015. Leta 2017 je ta izvoz obsegal 193,9 bcm, od tega je bilo 80 odstotkov namenjenega v zahodno Evropo in Turčijo, 20 odstotkov pa v vzhodno Evropo. Največji posamezni uvozniki so bili Nemčija (53,4 bcm), Turčija, Italija, Velika Britanija in Francija. Odvisnost držav članic EU od uvoza iz Ruske federacije ter od tranzitnega plina iz Srednje Azije se je nekoliko povečala. Odvisnost posameznih evropskih držav porabnic niha med 37-odstotno (Hrvaška) in stoodstotno (Bolgarija, Estonija, Finska, Latvija). Med tema skrajnostma so Češka (80-odstotno), Turčija (70-odstotno), Slovaška (63-odstotno), Slovenija (57-odstotno), Grčija (54-odstotno), Belgija (43-odstotno) in tako dalje. Količinsko največji uvoznik Nemčija je od tega vira odvisna približno 40-odstotno.

Poraba plina se bo povečala

Rusko-ukrajinski meddržavni konflikt je pospešil priprave na gradnjo nekaj alternativnih plinovodov. Aktivno se pripravlja gradnja Severnega toka II z udeležbo nemških, francoskih, nizozemskih in britanskih plinskih velikanov. To se dogaja kljub okrepljenim ameriškim pritiskom julija lani in protestom skupine vzhodnoevropskih članic EU. Kazalniki za pridobitev dovoljenja evropske komisije na več kot podvojitev zmogljivosti Severnega toka I do 120 bcm naj bi bili dobri tudi zaradi velikega izpada proizvodnje plina na Nizozemskem. Z uresničitvijo projektov Severni tok II, Turški tok in projekta TAP bi se zelo zmanjšal izvoz plina iz Ruske federacije skozi Ukrajino. To pa bi negativno prizadelo tako vlogo Ukrajine kot tranzitne države kakor tudi njen visoki dohodek iz tega vira.

Noben alternativni projekt EU, tudi če in ko bi bil uresničen, ne bi bistveno prizadel vloge Ruske federacije kot zelo pomembnega dobavitelja energije na svetovnem in evropskem trgu. Poleg svojega plina Ruska federacija že več let izvaža tudi okoli 30 bcm tranzitnega plina iz osrednje Azije, od tega okoli 9,9 bcm iz Turkmenistana, četrtega največjega svetovnega posestnika zalog zemeljskega plina. Kot izvoznica po plinovodih ima Ruska federacija več prednosti tudi pred tretjim največjim svetovnim posestnikom zalog plina, Katarjem. Povečana proizvodnja nafte in plina iz skrilavcev v ZDA in Kanadi predvidoma ne bo občutno vplivala na evropski trg zaradi višje cene proizvodnje in višjih stroškov prenosa oziroma prevoza energentov do evropskih odjemalcev v primerjavi z rusko ceno dobav tudi po že amortiziranih plinovodih.

Poraba plina v celotni Evropi se bo predvidoma nekoliko povečala s 495 bcm (leta 2015) na 502 bcm (leta 2040), v EU pa se bo zmanjšala s 435 bcm (leta 2015) na 402 bcm (leta 2030) in 364 bcm (leta 2040). Najprej je predviden padec cene plina na 200 dolarjev (leta 2020) in nato porast na 280 dolarjev (leta 2030) in 300 dolarjev (leta 2040). V prihodnjih 25 letih se bo po napovedih odvisnost Evrope in EU od uvoza plina povečala zaradi manjše lastne proizvodnje in se bo znižala od uvoza premoga. Odvisnost EU od energentov iz uvoza leta 2040 naj bi ostala še vedno visoka, približno 50-odstotna, od uvoza plina pa še višja, dvetretjinska. Vse to bo Ruski federaciji zagotovilo ohranitev pomembnega geopolitičnega položaja v Evropi in njene vloge na evropskem energetskem trgu.


Dr. Anton Bebler, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.