Domov Mnenja 28. Januar 2018.

Privid ali resničnost

Petra Kovič
© Voranc Vogel
Optimistični smo. Prekipevamo od energije, veselja, vznesenosti. Po dvojni recesiji in več letih lažnih upanj zdaj vsi kazalniki kažejo, da smo sredi zlatega obdobja z nadpovprečno gospodarsko rastjo in relativno nizko inflacijo. Tako EC Economic Sentiment Indicitor kot tudi proizvodni indeks nabavnih menedžerjev sta na rekordnih vrednostih. Okoliščine v Evropi so tako rožnate, da prizemljene ljudi že nekoliko plašijo.

Tudi veljake na 48. Svetovnem ekonomskem forumu v švicarskem Davosu, ki se je končal v petek. Nestrpno so pogledovali na uro in upali, da bi ta vsaj v minulih dneh tekla malo hitreje. Čakali so poročilo o globalnih tveganjih, zavedajoč se, da se dolg cikel rasti nekoč vendarle mora končati. No, jasno je, da si tudi oni tako kot navadni smrtniki, ki si končno lahko brez težkih preračunavanj privoščijo nekoliko bolj sproščeno življenje, ne želijo, da bi se pravljica končala. Želijo biti le pripravljeni na njen konec – ki bo gotovo prišel, in to zbrana druščina v Davosu dobro ve. Kot tudi ve, da med belimi labodi nemalokrat plavajo tudi črni.

Prosto po avtorju Nassimu Nicholasu Talebu, na katerega v članku z naslovom Borzni zverinjak opozori kolega Klemen Košir, to pomeni, da svetovna elita nikdar ne podcenjuje tveganj oziroma dobro ve, da če še nismo videli črnega laboda, še ne pomeni, da ne obstaja. Blagor jim. Gotovo imajo prednost. Sploh pred tistimi, ki se ukvarjajo z računovodsko alkimijo in s svojimi čarovnijami (drzno) povečujejo razliko med realnostjo in fikcijo. Eden takšnih, ki se je z agresivnim računovodstvom sesul sam vase in se z neslavnim propadom zapisal v zgodovino bankrotirancev, je bil ameriški energetski velikan Enron. Njegovi milijardni prihodki in milijonski dobički so bili, kot zapiše Jan Bratanič, »en sam velik privid«. Zakaj?

Zaradi vodstva, ki ga zdaj zaradi oddaljene perspektive lažje presojamo in ugotavljamo, ali je bilo tako zelo lakomno ali samo utrujeno. Če bi bilo zadnje, bi jim že lahko pomagal človek, kakršen je genialni košarkarski trener Igor Kokoškov – eden redkih voditeljev, ki si je proti koncu tekme za evropskega prvaka upal umakniti najboljšega igralca, Gorana Dragića. Ker je videl, da je utrujen. Si to sploh lahko predstavljate?! Dobra lekcija za vse, ki na paradne konje svojih podjetij nalagajo, nalagajo, nalagajo in pri tem pozabljajo, kako izgubljajo ... No, seveda, v Enronu ni šlo za utrujenost. Bolj za utrujajočo požrešnost, a kljub temu toplo priporočam v branje članek na osmi strani. Dobre vibracije so vedno dobrodošle. Zaradi njih zmagujejo naši športni šampioni. Zakaj ne bi tudi vsi mi?!

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.