Odnos do sebe kot prvi steber osebne prožnosti

Samemu sebi smo najpomembnejša oseba v življenju. Le-ta pozna vse naše moči, vse bolečine in slabosti. Ne moremo ji ubežati, vseskozi je z nami. In do sebe smo največkrat tudi najbolj strogi in neprizanesljivi, čeprav smo lahko v odnosu z drugimi zelo sočutni in prijazni.
 

Bodimo bolj prijazni do sebe

Naš notranji »interni sodnik« je do nas velikokrat zelo strog. Kadar ne zadostimo njegovim kriterijem, nas lahko označi s precej hudimi besedami. V psihoanalizi mu pravimo superego, v transakciji analizi pa kritičen starš. Namen te kritike je v tudi v motiviranju, da se spravimo k določeni akciji. Ključen problem je to, ker se naša notranja kritika največkrat ne nanaša na naše vedenje, ampak na nas kot osebo: »nisi ok, nisi vreden, ne zaslužiš si, neumen si…«

Delo na sebi mehča našo strogost do samega sebe, postajamo bolj prizanesljivi in se v različnih situacijah manj sabotiramo. Večje sprejemanje samega sebe vodi k globlji pomiritvi, ki predstavlja jedro naše prožnosti in prilagoditve v stresnih situacijah in spremembah v življenju ali pri delu. Ostale komponente dobrega odnosa do sebe so:

• sočutnost,
• izražanje podpore,
• dobra skrb zase,
• krepitev občutkov, da si zaslužiš,
• odpuščanje napak,
• sprejemanje komplimentov (emocionalno negovanje) in
• postavljanje zdravih meja v odnosih.

Bolj ko te komponente spuščamo v svoje življenje, pozitivnejši odnos imamo s samim seboj, manj smo kritični in nezadovoljni s seboj.
 

Jeza je ok, a na ustrezen način

 
Vsak izmed nas se kdaj sooči z jezo. Nekateri si je ne upajo izraziti, saj menijo, da ni ustrezno čustvo oz. bi s tem, ko bi si jo priznali, pokazali svojo ranljivost in nemoč. Kadar naredimo napako, lahko z lastno jezo postopamo na naslednji konstruktiven način:

• jezo lahko izrazimo do sebe, vendar pazimo: naša jeza naj se osredotoča na vedenje, kjer smo storili napako. Nikakor jeze ne smemo usmerjati nase, da »se tlačimo dol«, smo samo-nasilni, si »lepimo« grde oznake, ki se lahko trajno zapišejo v možganski zapis
• določimo si čas, ko izražamo jezo, nastavimo si uro in pazimo, da je ta čas odmerjen ustrezno glede na težo napake
• razmisli, kaj te je napaka oz. ta izkušnja naučila. Če iz tega potegnemo učno lekcijo, tej izkušnji podelimo vrednost, jo lažje sprejmemo in gremo lahkotneje dalje. Napake nikakor ne nosimo okoli, kar moti našo polno prisotnost in v nas vzbuja občutke manjše vrednosti. Sebi pokažimo ljubezen in sočutje.

Z opisanim načinom soočanja z jezo brišemo naše stare vzorce, ki so bili naši avtomatski odzivi. Kreiramo nove možganske poti, jih ojačujemo. To je stalen proces učenja.
 

V sebi ne ustvarjajmo vojne

 
Ko nam nekaj ne uspeva, do sebe velikokrat postopamo žaljivo, si povzročamo rane in se žalimo. Naš samogovor je naravnan negativno, z obilno kritike. Sami sebi povzročamo čustveno bolečino, se ponižujemo in demotiviramo. Nič od naštetega ne doprinaša potrebni radosti, energiji in pristnemu zavedanju. Vse, kar bomo počeli v prihodnje, bomo opravljali z več težave, z več stresa. Pojavi se tudi tesnoba, ali bo kdo odkril naše pomanjkljivosti. Veliko ljudi doživlja nepotreben stres, ker ne znajo reči NE, zaradi strahu pred zavrnitvijo, ali da bi prejeli jezo ali razočaranje s strani drugih.

Kakšna so naša  bazična prepričanja?

Naša osnovna prepričanja se nanašajo na to, kaj mislimo o sebi, kaj mislimo o drugih ljudeh in kaj mislimo o svetu, ki nas obkroža. Oblikujejo se v otroštvu, so odraz naših izkušenj in znanj.  Veliko prepričanj nam je v otroštvu dobro služila in njihov prvenstven namen je bil, da nas obvarujejo, da se ne poškodujemo oz. da preživimo. V odrasli dobi pa jih moramo modificirati, saj nam v takšni obliko kot nekoč ne služijo več oz. nam celo škodijo. Če zase menimo, da smo rojeni pod nesrečno zvezdo, da nam drugi želijo le škodovati in da je na svetu potrebno trdo garati, potem smo na strani rigidnosti in nas bo vsaka sprememba »vrgla iz tirnice« in naše življenje bo naporneje in zanj bomo potrebovali veliko življenjske energije. V kolikor pa imamo pozitivnejša bazična prepričanja kot so, da se z vsakim dnem naučimo kaj novega in postaja boljši, da nam drugi okoli nas želijo pomagati in da je življenje polno priložnosti, nas morebitne nove spremembe ne bodo ovire ampak nas bodo spodbujate k odkrivanju vseh novih priložnosti. To velja tako za naše delo kot za življenje nasploh.
 

Ali se bojimo uspeha?

Najpomembnejši del odnosa samim s seboj se nanaša na naše sprejemanje samega sebe, kako se cenimo in v kolikšne meri sprejemamo svoj uspeh. Veliko ljudi spodkopava svoj delovni uspeh z izjavami kot so: to je bila le sreča, tudi drugemu bi lahko uspelo, bil sem ob pravem času na pravem mestu, to ni nič takega ipd. Strah jih je, da če bi svoj delovni uspeh odkrito sprejeli in ga ponotranjili, bi postali prevzetni in arogantni.
 
Za zaključek: Predlagam, da izvedete kratko vajo samorefleksije oz. preverite svoj odnos, ki ga imate do samega sebe:

• Kakšne misli in občutke imam o sebi?
• Kako skrbim zase na področju prehrane, gibanja, počitka, odnosov z drugimi?
• Kako sprejemam pohvali in kako grajo?
• Na kaj večkrat pomislim, na svoje pretekle napake ali dosežke?

Mateja Videčnik je magistra psihologije in certificirana coachinja.

Predava in vodi delavnice v podjetjih na teme mentalne prožnosti, upravljanja s časom, spreminjanja navad, transformiranja miselnih vzorcev, soočanja s stresom ter mentalnega well-beinga.

Strokovno podpira, usmerja in motivira posameznike, ki želijo svoje življenjske in delovne cilje doseči hitreje, učinkoviteje in lahkotneje. Pripravlja različne online tečaje in programe za zadovoljno življenje in uspešno delo.

Sodeluje z največjimi raziskovalnimi hišami v Sloveniji kot moderator in svetovalka pri poglobljenih raziskavah kupcev, storitev, novih produktov, uporabniških izkušenj, trga in trendov.

Njena razmišljanja in uporabne psihološke vsebine za delo in življenje lahko prebirate tudi na njenih kanalih na LinkedInu in Facebooku.