Domov Mnenja 01. Maj 2018.

Nova pravila o prepovedi geografskega blokiranja

nizozemska amsterdam narava
© Shutterstock
Spadate med potrošnike, ki poskušajo večjo izbiro in ugodnejše cene najti z nakupovanjem po internetu ali pa s tem prihraniti nekaj časa?

Obstaja precejšnja verjetnost, da ste, potem ko ste pri tujem trgovcu končno našli želeni izdelek po ugodni ceni, že kdaj naleteli na neprijetno presenečenje: prodajalec blaga ne dobavlja v Slovenijo oziroma blaga ne morete plačati, ker je vaša plačilna kartica izdana v Sloveniji.

Zakaj, se vprašamo, ali ne obstaja enotni evropski trg? Težava je ta, da ne gre za neposredne administrativne ovire, temveč za različne prepreke, ki jih postavljajo trgovci sami. Trgovci, ki delujejo v določeni državi članici, blokirajo ali omejujejo dostop do svojih spletnih strani strankam iz drugih držav članic ali pa za stranke iz drugih držav članic uporabljajo drugačne splošne pogoje. Takšna ravnanja so del tako imenovanega geografskega blokiranja.

Po podatkih evropskega parlamenta je v letu 2017 57 odstotkov državljanov držav članic EU kupilo nekaj po spletu. Odstotek se poveča, če upoštevamo samo uporabnike spleta; v letu 2017 je 68 odstotkov uporabnikov spleta opravilo nakup po spletu. Kar tretjino spletnih nakupov so kupci opravili pri prodajalcu iz druge države EU. V letu 2015 je raziskava, ki jo je opravila evropska komisija, pokazala, da zgolj 37 odstotkov spletnih strani dejansko omogoča čezmejnim kupcem, da pridejo do končnega koraka nakupa (še preden vtipkajo podatke o plačilu). Za slovenske kupce je frustracija še večja; če trgovci postavljajo omejitve za kupce iz drugih držav EU, so prav slovenski kupci – morda zaradi majhnosti in s tem manjše zanimivosti trga – v veliki večini primerov med tistimi, ki so deležni omejitev.

Uredba prepoveduje diskriminacijo kupcev na podlagi državljanstva, kraja prebivališča ali sedeža v gornjih situacijah.

Konec februarja sta evropski parlament in svet EU sprejela uredbo (Uredba (EU) 2018/302), katere namen je preprečiti neupravičeno geografsko blokiranje in diskriminacijo na podlagi državljanstva, kraja prebivališča ali kraja sedeža strank v EU. Uredba bo začela veljati 3. decembra 2018, ravno v začetku največje nakupovalne mrzlice v letu.

Uredba vsekakor prinaša dobre novice za potrošnike, a vendarle ne tako dobrih, kot se zdi na prvi pogled. Uredba namreč ne prepoveduje geografskega blokiranja na splošno, saj upošteva, da imajo trgovci lahko utemeljen razlog, da nočejo prodajati v druge države. V državah članicah EU še vedno obstajajo različni predpisi, še zlasti na primer s področja varstva potrošnikov, zahtev glede jezika, označevanja proizvodov in podobno. Zato je zagotavljanje skladnosti poslovanja v vseh 28 državah članicah EU zapleten in drag proces, ki ga trgovcem ni mogoče kar preprosto naprtiti.

Uredba je opredelila določene situacije, pri katerih ni utemeljenega razloga za različno obravnavanje kupcev iz različnih držav članic EU. Uredba tako prepoveduje geografsko blokiranje v treh določenih primerih, in sicer ko želi stranka:

- kupiti blago. Pri tem pa velja pomembna omejitev, da trgovec ni dolžan dostaviti blaga v državo kupčevega prebivališča ali sedeža, če sicer v to državo blaga ne dostavlja. To pomeni, da kupec blago sicer lahko kupi, mora pa sam organizirati prevoz do želene lokacije, torej za nakup blaga še vedno obstaja prejšnja dejanska ovira. Kupci si pri tem lahko pomagajo z uporabo storitev katerega od ponudnikov, ki v imenu kupca prevzamejo blago v eni državi in ga pošljejo kupcu v drugo državo.

- kupiti elektronsko opravljene storitve (na primer storitve v oblaku). Izjema so storitve, ki omogočajo dostop do vsebin, ki so zaščitene z avtorskimi pravicami, ali do drugih zaščitenih vsebin. Prepoved geografskega blokiranja tako ne bo veljala na primer za ponujanje storitev Netflix, Prime Video in podobne, pa tudi ne za prenose športnih prireditev. Izključene so tudi nekatere druge storitve, na primer finančne storitve, igre na srečo in druge.

- kupiti storitve, ki niso elektronsko opravljene, se pa zagotovijo na fizični lokaciji v državi članici, v kateri trgovec deluje (na primer hotelske storitve ali najem vozil).

Omenjene prepovedi geografskega blokiranja bodo veljale tako za potrošnike kot tudi za podjetja, ki bodo kupovala blago in storitve za svojo lastno uporabo (zadnje bodo trgovci lahko kontrolirali zlasti na podlagi količin ali ponavljajočih se nakupov). Uredba ne nalaga obveznosti trgovcem, da prodajo blago ali storitve, in ne omejuje možnosti diferenciacije cen za različne skupine kupcev ali za različna območja. Prepoveduje pa diskriminacijo kupcev na podlagi državljanstva, kraja prebivališča ali sedeža v gornjih situacijah.

Uredba trgovcem prepoveduje tudi blokiranje in omejevanje strankinega dostopa do svojega spletnega mesta iz razlogov, povezanih z njenim državljanstvom, krajem prebivališča ali sedeža, ter preusmerjanje na druge različice svojega spletnega mesta, razen če stranka s tem soglaša. To pomeni, da bodo trgovci lahko ohranili več različic spletnega mesta, namenjenih strankam iz različnih držav, stranke pa bodo za opravo spletnega nakupa imele pravico izbrati katero koli od teh različic.

K omejevanju geografskega blokiranja bo pomembno prispevalo tudi določilo uredbe, ki prepoveduje diskriminacijo v zvezi s plačili. Trgovec se bo lahko sam odločil, katera plačilna sredstva bo sprejel, na primer ali bo sprejel kartico določene znamke in kategorije. Ko pa bo takšno odločitev sprejel, plačila ne bo smel pogojevati na primer s tem, da je takšno plačilno sredstvo izdano v določeni državi članici.

Določila uredbe po drugi strani seveda pomenijo, da bodo tudi slovenski trgovci morali nekoliko bolj na široko odpreti svoja spletna vrata in upoštevati prepovedi in omejitve, ki jih določa uredba v zvezi s čezmejnimi nakupi. Uredba pa ne bo veljala za tiste primere, ki so v celoti notranje narave in v katerih so vsi elementi transakcije usmerjeni na eno samo državo članico.

Uredba torej ne odpravlja geografskega blokiranja na splošno, predstavlja pa pomemben korak v to smer. Evropski zakonodajalec se omejitev uredbe zaveda, zato je z uredbo predvideno tudi, da bo evropska komisija periodično spremljala njene učinke in po potrebi predlagala spremembe. Že pri prvem ocenjevanju v letu 2020 namerava posebej pretehtati, ali bi se morala uredba uporabljati tudi za elektronske storitve za dostop do avtorskopravno varovanih del ali drugih zaščitenih vsebin.

 

Aleksandra Jemc Merc, partnerica v Odvetniški pisarni Jadek & Pensa

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.