Domov Mnenja 11. Marec 2018.

»Mount Tenure« in sindrom puščajoče cevi akademske kariere

ženske
© Reuters
Razlike med spoloma na področju visokega šolstva se začnejo že ob vznožju gore »Mount Tenure«, na poti navzgor pa se razkorak povečuje. To, da se je delež žensk v doktorskem izobraževanju na mednarodni ravni približal polovici že na prelomu tisočletja, je gotovo dosežek, še zdaj pa imajo vodilne evropske poslovne šole z lestvice Financial Timesa med redno zaposlenimi učitelji le tretjino žensk.

Delež tistih z najvišjimi akademskimi nazivi je seveda še manjši! In zakaj ta cevovod navzgor pušča? Gotovo ne zato, ker se ta problem zanemarja ali ne prepozna. Prav tako tudi ne, ker bi bile ženske manj sposobne ali motivirane. Morda zato, ker imamo ženske napačne prioritete in dajemo poučevanju in drugim aktivnostim v službi večjo vlogo kot raziskovanju? Jaz bi glede sebe priznala, da je nekaj od tega res in da malo pragmatizma na račun idealizma včasih ne bi škodilo. Ali pač? Raziskava iz leta 2016 evropskega združenja EFMD, ki podpira razvoj poslovnega izobraževanja, kaže, da se večina mojih stanovskih kolegov in kolegic iz vodilnih evropskih šol vsaj pri tem zadnjem vprašanju z mano ne strinja povsem in poudarja, da razlika med spoloma ne nastaja zaradi razlik v ambicijah in zavezi raziskovalnemu delu.

Kaj pa ta ista raziskava razkriva o razlikah med regijami? Ali cev pušča povsod enako? Tokrat se zdi, da Skandinavija in nemško govoreči deli Evrope izgubljajo tekmo. Omenjena raziskava namreč kaže, da je v teh delih Evrope na področju poslovnega izobraževanja vertikalna segregacija med spoloma največja, da pa je delež žensk (več kot 40 odstotkov) na najvišjih akademskih položajih največji v Vzhodni Evropi in Rusiji. In moja rodna Slovenija? Človek bi moral včasih stopiti nekaj korakov stran od velikega platna, da bi doumel umetnikovo sporočilo. Jaz sem takšno »razsvetljenje« doživela, ko sem vodila projekt mednarodne akreditacije naše poslovne šole in je mednarodna komisija, ki so jo sestavljali izkušeni dekani uveljavljenih tujih šol, po treh dneh brskanja po našem drobovju kot pozitivno poudarila ne samo delež žensk med visokošolskimi učitelji, ampak tudi delež žensk na vodilnih položajih, med katere sodijo mesta dekana, prodekanov, vodij ključnih strateških projektov in podobno. Meni se je takrat to zdelo popolnoma samoumevno, ponosna pa sem še zdaj, čeprav … Drage moje kolegice, ni vprašanje, ali to lahko ohranimo in postanemo še boljši zgled za druge visokošolske organizacije po svetu, ampak ali smo za to pripravljene plačati ceno.

Drage moje kolegice, ni vprašanje, ali delež žensk na vodilnih položajih lahko ohranimo in postanemo še boljši zgled za druge visokošolske organizacije po svetu, ampak ali smo za to pripravljene plačati ceno.

Moji prijatelji in družina, ki večinoma ne poznajo življenja univerzitetnega profesorja niti od blizu niti od daleč, mi pogosto zavidajo, da nimam fiksnega osemurnega delovnika, da si lahko preložim predavanja, če mi zboli otrok, in da seveda menda učim precej manj kot učitelji v osnovni ali srednji šoli. Ob osnovnošolskih počitnicah me sprašujejo, kakšni so moji načrti, in me začudeno pogledajo, ko jim povem, da se na fakultetah pravkar začenja nov semester in bom ostala kar v Ljubljani. Potem me hitro poskušajo potolažiti z ugotovitvijo, da bom zamujeno nadomestila poleti, ko smo vsi na univerzah prosti kot ptički na veji! Zdaj premorem že dovolj smisla za humor, da se ob tem nasmehnem. Malo mi ga pa včasih zmanjka, ko dobim, na primer, vabilo na delavnico o doseganju ravnovesja med poklicnim in zasebnim življenjem. Ravnovesje med delom, družino, prijatelji … in lastnimi potrebami!? Mogoče si pa tole samo popolnoma napačno predstavljam. Vsak dan osem ur za službo da povprečno osem ur na dan za službo. Tudi nekaj dni odsotnosti od doma, nato dan ali dva z otroki, potem delo do večera, ker so predavanja tudi popoldne in celo ob sobotah, pa spet dan ali dva z družino in spet službena pot v tujino zaradi raziskovalnega projekta in tako dalje bi morda tudi lahko naneslo povprečno osem ur na dan za službo. Je pa občutek daleč od ravnovesnega! Je bolj nekakšen večni boj med slabo vestjo, ker ne zmorem (čeprav tudi nočem) vsak dan sistematično pregledati vseh osnovnošolskih zvezkov in skuhati kosila, občutkom dolžnosti, da sem opora svojim doktorskim študentom, in svojo novoletno obljubo, da bom končala učbenik o ekonomiki zdravstva, ter navsezadnje spoznanjem, da mi kljub nedavni izvolitvi v naziv izrednega profesorja za ovratnik že diha ponovna izvolitev v naziv in ponovna (na vsakih pet let) presoja moje pedagoške in strokovne usposobljenosti.

računalnik ženska posel služba | Author: Pexels Pexels

V coni udobja res nisem! Je pa res, da brez vsega tega ne bi bila tu, kjer sem. Prav je, da privilegij biti raziskovalec in visokošolski učitelj od mene zahteva trdo delo in veliko odrekanj. Čeprav je ta poklic žal izgubil veljavo, sem prepričana, da smo ravno mi tisti, ki bomo lahko in moramo zaustaviti trend lažnih in površnih novic, presoje brez trdnih argumentov, odločanja brez zgodovinskega spomina in napredovanja brez upoštevanja dejanskega znanja in sposobnosti. Včasih mi je težko, ker delo učitelja ne da takojšnjih konkretnih rezultatov in si zato kdaj pa kdaj težko opravičim vsa odrekanja. Študenti prihajajo in odhajajo iz predavalnice. Svetovalni projekti se vsaj pri meni končajo s poročilom na knjižni polici. Strokovno predavanje je pospremljeno z aplavzom in vročo razpravo. Raziskovalni članek po mesecih in letih dela končno izide v znanstveni reviji in vsaj z vidika napredovanja je doseženo eno ključnih meril. Odkljukano! Res? Kot pravi meni ljubi izrek: Povprečni učitelj pove, dober učitelj pojasni, še boljši pokaže, pravi učitelj pa da navdih! Kot ženska si upam trditi, da sem glede tega v prednosti! In morda bo tudi moj prispevek vsaj malo okrepil mesto in vlogo ženk v visokošolskem izobraževanju.


Petra Došenović Bonča, izredna profesorica na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.