In vino veritas v pivu empatija

Potem ko sem se vrnila iz Kitajske in začela svoje drugo evropsko življenje, se je zdelo prijateljem nujno, da me znova vpeljejo v Zag­reb, in to z njegove najbolj pozitivne strani. Ena od znamenitosti, ki so mi jo predstavili s posebnim navdušenjem, je bila »plavuša« (plavolaska). Prvič sem jo pokusila v bistroju Botaničar in takoj pomislila, da bo z njo vse lažje.

To je bilo eno najboljših piv, ki sem jih kdaj pila, in po drugi steklenici sem se spremenila v Michaela Jacksona – ne rock zvezdnika, temveč tistega Britanca, ki so ga poimenovali lovec na pivo, za kar je bilo vsekakor več kot dovolj razlogov. Jackson je bil namreč eden najboljših poznavalcev piva vseh časov. O tej pijači je napisal več knjig, poleg tega je znal pojasniti kulturološko in ideološko ozadje vsake vrste piva. Seveda sem svetlobno leto daleč od njegovega znanja, a me je plavuša spodbudila k temu, da se odpravim na »lov«.

Za začetek sem hotela izvedeti, kdo jo vari.

In tako sem prišla do Ane Teskere in Maje Šepetavec, dveh 36-letnic, ki jima nasmeh, kot se zdi, nikoli ne izgine z obraza, v tej svoji mladostni vedrini pa negujeta predvsem velikansko ustvarjalno zvedavost in potrebo po dobrih stvareh. Tako je bilo tudi z dobrim pivom.
 

Pivo, pijača demokracije in empatije

Preden sta ustanovili pivovarno, ki sta jo poimenovali Brlog, sta pred petimi leti začeli pivo variti v Aninem stanovanju v Zadru. Nekoliko sta si pomagali z njenim znanjem, ki si ga je pridobila med študijem živilske tehnologije v Ljubljani, še veliko bolj pa s skupno potrebo, da bi sebi in svojim prijateljem odprli nov svet »nečesa finega«, kakor pravi Maja.

Ana je za svoje diplomsko delo raziskovala neko staro hrvaško trto in vino, ki ga iz nje izdelujejo, vendar je, kakor ugotavlja, »veliko odvisno od tega, s kom se srečate in povežete. In ko sva se z Majo povezali v tem hobiju, je bilo logično, da se bova lotili raziskovanja receptov za pivo.«

Maja, ki je doma iz Slavonije in je v Zadru študirala sociologijo in pedagogiko, sicer ponavlja, da jo je pivo »poslalo v čisto drugo smer«, meni pa se je v misli znova prikradel Michael Jackson, ki je čudovito analiziral sociološko ozadje piva kot pijače demokracije in empatije.

»Želite reči: in vino veritas, v pivu empatija?« se smeje Maja, ko ju vprašam, ali sta kdaj razmišljali o tem vidiku svojega izdelka. »Pri nas rečemo 'gremo na kavo', a v resnici nihče ne misli na kavo, temveč na to, da bomo nekje posedeli in se pogovarjali. Zvečer rečemo 'gremo na pivo', nihče pa nikoli ne reče 'gremo na vino',« dodaja Ana. »To 'gremo na pivo' je povezano z druženjem, to je povabilo 'greva, da ti povem, kaj vse se je zgodilo', poleg tega je pivo pijača z ne preveliko količino alkohola, tako da ima v sebi prav gotovo tudi delček empatije.«

Še več empatije je vgrajene v samo pivovarno, ki so jo poimenovali Brlog, mi pojasnjuje Maja, ker to ime pomeni »ustvarjalni kaos in prijetno okolje«.

»Ko sva leta 2016 začenjali, nisva imeli ničesar,« pripoveduje Ana. »V žepu sem imela točno 500 kun, to pomeni, da nisem imela nobenega premoženja in si tudi nisem mogla od nikogar nič izposoditi. Imela sem kolo. Podobno je bilo z Majo. In kaj sva hoteli, potem ko sva preizkusili okoli 40 receptov in končno ustvarili dobro pivo, sva si rekli – odpriva pivovarno. Najprej sva doma iz starega hladilnika naredili točilno napravo za pivo. Preluknjali sva vrata in vgradili pipo, znotraj je bil na hladnem pivski sod, midve pa sva nato namestili še jeklenko s CO2 in točili pivo. Vsi, ki so prihajali k nama, so se čudili, vav, kaj imata to? Midve sva točili, oni pa so padali v nezavest, saj niso mogli verjeti, da imava doma nekaj takega.«

Toda bistvo je bilo kljub vsemu v tem, da sta pivo, ki sta ga točili iz svoje naprave, tudi sami zvarili. To ni bilo običajno pivo in prijatelji so ju začeli prepričevati, naj se lotita resnega posla.

Prav takrat jima je eden od prijateljev povedal, da se v Zagrebu odpira akademija za množično financiranje. Bilo je prvič, da je na tem območju potekalo uradno izobraževanje na to temo. »Za naju je bilo nekaj neznanega, o tem nisva vedeli ničesar,« pravi Ana. »A sva šli na predavanja, dobili sva mentorje in ti so nama pomagali osmisliti kampanjo. Vse je zelo dobro steklo. Tako sva se financirali.«

Šlo je namreč za alternativno, a vse bolj priljubljeno obliko zbiranja sredstev od velikega števila ljudi, in to v glavnem prek interneta, kar je logično vodilo k ideji o zadrugi.


»Odločili sva se, da bo to zadruga, saj so bili ljudje, ki so prihajali k nama, navdušeni. Pravzaprav lahko rečem, da so se v to idejo zaljubili. In tako smo si rekli: dobro, začnimo skupaj, saj smo skupaj pametnejši. Nato smo vse skupaj izpeljali kot nekakšno družbeno stvar, kot zabavo, kot spodbudo pa tudi kot motivacijo za skupno učenje,« dodaja Ana.

Njihovo zadrugo opiše kot hibrid med podjet­jem in združbo, s tem da je način odločanja demokratičen kot v združbi, davčne in poslovne knjige pa se vodijo tako, kot se to počne v podjetjih.
 

Zakaj »plavuša«?

Zadružno pivovarno sta ustanovili leta 2016 po kampanji za množično financiranje na omrežju Indiegogo. Takrat jih je bilo 15. Skupaj so v kampanji zbrali 80.000 kun za odprtje pivovarne, poz­neje, ob koncu leta 2018, pa so prek face­booka sprožili novo kampanjo in spet odprli vrata za vstop v zadrugo. Takrat se jim je pridružilo 71 novih članov, tako da jih je zdaj skupno 86.

»Vse, ki jih je stvar zanimala, sva izprašali po nekakšnih najinih merilih, in tisti, ki se je vklapljal v ta načela, je lahko postal naš član.« Člani so vložili različne vsote denarja – od 1000 do 10.000 evrov – in tako skrajšali čas, ki bi ga pivovarna sicer potrebovala za zbiranje sredstev za opremo, ki je zelo draga. »Midve nisva naklonjeni posojilom, ki jih ponuja banka,« pravi Ana, »zato sva iskali druge poti financiranja.«

Prvo opremo sta izdelali sami, strokovnjake sta morali najeti le za dela, povezana z elektriko, varjenjem in drugim, kar zahteva specialno znanje. »Položili sva ploščice, postavili 500-litrsko posodo, gorilnike, cevi, namestili sva dimnik in spojili črpalke,« se spominja Ana. »Nato sva začeli … kako naj povem: tako kot sva doma kuhali marmelado, sva tukaj kuhali pivo, le da v večji posodi. Ob tem sva se tudi veliko naučili in še naprej razvijali recepturo, vse dokler nisva prišli do piva, ki nama je resnično ugajalo.«

Ko se je projekt razširil, ko so se začela njuna piva na veliko prodajati, sta zaposlili še tehnologa iz Poljske. Lucasz je postal član najožjega tima.

Zanimalo me je, zakaj ravno »plavuša«. Na etiketi pollitrske steklenice je naslikano dekle s kot morje modrimi lasmi, povezanimi v čop. »Pogumna je in odločna, stoji na rokah nekje na obali, krilo ji je zdrsnilo čez glavo, njej pa to ni mar,« pojasnjuje Ana. »Ima ženske atribute, ki rušijo določene stereotipe, in zdi se, kakor da ne dovoli, da bi se o plavolaskah govorilo kaj slabega.« Ne nazadnje gre za pivo vrste blonde ale, tako da je to nekakšna izzivalna zgodba o nečem, kar vsi poznajo, a je vendarle tako drugačno od vsake dosedanje izkušnje. »Hoteli sva ustvariti pivo, ki se vedno pije in ki si ga, potem ko popiješ eno, želiš še več. Nekaj kot najboljša prijateljica, brez katere ne moreš nikamor,« pravi Ana.

In plavuša je v resnici takšna. Čez nekaj časa sta Ana in Maja zvarili še »neubogljivo«, pivo vrste hoppy red ale, precej hmeljeno in … »nekako neubogljivo«, pravi Ana. »Z njo sva se resnično namučili, ker je zelo temperamentna, to je ta frajerka na etiketi, ki nekam gre, o kateri nihče točno ne ve, kaj počne, a se je nihče ne upa vprašati.«

Pozimi sta imeli še »špurijo«, temni stout, ki se poleti manj pije, čeprav ga imajo nekateri zelo radi. »Zdaj pripravljava nekaj novega, a je to še skrivnost,« pravi Maja. »Vse naše zmogljivosti so polno zasedene, zato je treba novosti uvajati nekoliko počasneje.« Ana pa dodaja, da ju vse skupaj izjemno zabava. »Prodaja se ti malo poveča, tako da ne moreš nikjer skuhati nekaj novega, nato prodaja pade, pride koronavirus … Ves čas se nekaj dogaja,« pravi. »A mi smo zelo načelni. Nismo se hoteli spustiti v varjenje piva india pale ale, dokler nimamo polnilnice pod tlakom, kajti brez te opreme bi bila v steklenici usedlina, kar pa za to vrsto piva ne bi bilo v redu. Za nas je pomembna kakovost, zato ne uvajamo novosti, dokler nismo nanje povsem pripravljeni.«

In medtem ko Maja veselo dodaja, da je polnilnica na poti, zato pričakujeta, da se bosta jeseni lahko lotili proizvodnje nečesa novega, obe o obdobju pandemije govorita kot o izzivu, ki je le še okrepil njun entuziazem. Da, morali sta ustaviti proizvodnjo, ko so se začele širiti okužbe, in to zaradi karantene, o kateri nista vedeli, kako dolgo bo trajala. »So piva, katerih rok trajanja je tri mesece, karantena pa lahko traja dlje časa, tako da je vprašanje, kaj storiti,« pravi Ana. A potem se je pokazala prednost zadruge, ki jo opisuje kot »skupino kreativnih ljudi, ki so zelo entuziastični in odprti za dobre ideje«.

Sicer pa je tudi na spletni strani pivovarne Brlog zapisan na­slednji stavek: »Lažje je biti pogumen, če si optimist.«
»Mi smo skupnost možganov, tako da smo pametnejši, pa ne samo to. Več kot 80 nas je, tako da imamo skupaj tudi več denarja, poleg tega 80 ljudi lažje proda pivo, lažje vloži sredstva, hitreje sproži delovno akcijo, poišče partnerje in morda zažene nov posel,« razmišlja Ana.

Povem jima, da sem o Brlogu brala kot o podjetju s poudarjeno družbeno odgovornostjo, in takoj mi pojasnita, zakaj jih v medijih pogosto omenjajo kot nadvse dober zgled. »Imamo skupščino in skupaj sprejemamo odločitve,« poudarja Ana. »Poglejte naš pristop k poslovanju – v vseh segmentih sta za nas izredno pomembna transparentnost in fair-play. Glede tega smo načelni in to cenijo vsi naši sodelavci. Do sodelavcev v tem poslu se vedemo pošteno in s popolnim zaupanjem.«

Evropska zadružna zveza je Brlog leta 2018 nagradila kot najboljšo evropsko zadrugo, ki promovira spolno enakopravnost, in moji sogovornici družno prikimata, da so »pozitiven primer tega, da je mogoče nekaj narediti, ne da bi bilo povezano s sorodstvom ali spolom«.
 

Michael Jackson – lovec na pivo

Kot del družbene odgovornosti poudarjata tudi svojo željo, da bi postali proizvajalec »zero-waste« (brez odpadkov), kar je, priznavata, zelo težko, morda celo nemogoče, a je zanju kljub vsemu vodilna ideja. »Prizadevava si čim bolj zmanjšati negativen okoljski vpliv,« pravi Ana. »Želimo ustvarjati čim manj odpadkov.«

Prav v času, ko sta onidve začenjali svojo poslovno pustolovščino, so znanstveniki Univerzitetne klinike v Baslu testirali 60 zdravih ljudi, med katerimi je bilo enako število moških in žensk, ki so jim dali piti alkoholno in brezalkoholno pivo. Pri tistih, ki so pili alkoholno pivo, se je povečala želja, da bi bili skupaj z drugimi ljudmi, še zlasti pri tistih z nižjo ravnjo empatije pa so zaznali »poudarjeno čustveno odprtost in sočutje do drugih«.

​
»No,« pravi Maja, ko jima to povem, »še en razlog več, da se pivu nameni več pozornosti. Sama bi rekla, da je pri nas, in to zlasti v Dalmaciji, kultura pridelave vina na visoki ravni, medtem ko je varjenje piva precej nepoznano. Je pa na Hrvaškem zdaj že več kot 80 malih pivovarn, a si bo treba v prihodnje vsekakor še bolj prizadevati za ozaveščanje ljudi, saj se pivo izvrstno ujema s hrano, tako da bi moralo biti v restavracijah oziroma v gastronomiji zastopano v enaki meri kot vino.«

Malce nenavadno je, da se ni pivo že prej bolj uveljavilo, dodaja Ana, kajti »mi na Balkanu imamo radi vse svoje – ozimnico, vino in nasploh vse«. Je pa res, da je mlajša generacija, stara od 20 do 50 let, že bolj naklonjena pivu, medtem ko se starejši še vedno raje odločijo za vino.

Ko jima znova govorim o Michaelu Jacksonu – ne rock zvezd­niku, temveč lovcu na pivo –, me Ana in Maja poslušata, kakor da jima govorim o nečem, kar že vesta. Seveda vesta. »Jaz sem z Brlogom doživela osebni preporod,« pritrdi Maja. »Kako že rečemo – kot bi se iz gosenice razvil metulj … ali tako nekako. Ob pivu sem spoznala Ano in tako sem dobila prijateljico, partnerko, vse. Zadruga je po svoje skupina prijateljev in prek teh čudovitih odnosov sem spoznala srečo, zadovoljstvo in prijateljstvo. Mar obstaja kaj lepšega!?«