Težki časi razkrivajo človekov značaj

Težki časi so kot nalašč za to, da razkrijejo človekov pravi značaj. V obdobju, ko je vse super, ko gospodarstvo raste, ko ni nobenih naravnih katastrof, vojn, epidemij, ko potrošništvo cveti, je lahko biti »pameten«. Ko pa nastopijo zahtevni časi, kot so nastopili zdaj, v obdobju pandemije, pa postane »naravna značajska selekcija« vidna že od daleč.

Tisti, ki imajo močan značaj, postanejo v krizi še močnejši, zberejo se, svoj intelekt izostrijo, svoje srce pa še razširijo. Po drugi strani slabiči pokažejo vse najslabše, kar nosijo v sebi. Postanejo še bolj leni, še bolj hudobni, še bolj maščevalni, še bolj nori.

Tiha večina so tisti, ki so nekje vmes. Ne morejo se pohvaliti ravno s kakšnimi posebej plemenitimi, altruističnimi ravnanji, po drugi strani pa ne postanejo ravno posebej zlobni ali destruktivni. Ta večina se prilagodi družbeni situaciji oziroma posameznim družbenim strujam. Nekateri začnejo podpirati borce in glasnike zdravega razuma, drugi se raje pridružijo negativcem, razdiralcem in opravljivcem, propagandistom »kolektivne norosti«.

A ob tem se je treba vprašati, kaj pravzaprav želijo ti propagandisti norih idej sploh doseči? Kaj je njihov motiv? Kakšni miselni procesi se dogajajo v glavi človeka, ki - ne da bi sploh poznal biokemijo cepljenja, oziroma ki nima z njim nobenih slabih izkušenj - po družbenih omrežjih brez zadržkov širi sovraštvo zoper zdravnike in znanstvenike in razširja teorije zarote? Kakšni miselni procesi se dogajajo v glavi človeka, ki grozi ljudem, ki se po svojih najboljših močeh borijo zoper zdravstveno krizo s fizičnim obračunom ali celo s smrtjo? Kakšni miselni procesi se dogajajo v glavah posameznikov, ki jim je njihovo lastno udobje pomembnejše od javnega dobrega oziroma javnega zdravja?

Njihov motiv zanesljivo ni finančni, to je že jasno. Prav tako – razen redkih izjem – ne moremo trditi, da se v ozadju njihovih negativističnih kampanj skrivajo kakšni politični interesi. Prej bi lahko rekli, da gre za ljudi, ki so bili v zadnjih nekaj desetletjih potisnjeni na družbeni rob, ki so postali družbeni poraženci. Za ljudi, na katere sta družba in politika pozabila. Ki jim nista omogočila nakupa lastnega stanovanja po zmerni ceni, ki sta jih naredila kreditno nesposobne, ki sta jih pustila »na suhem«, ko so ostali brez zaposlitve.

V teh ljudeh se je posledično nabralo veliko frustracij, veliko nezadovoljstva, veliko negativne energije, ki je tlela v ozadju, in s pojavom prve resnejše družbene krize (pandemije) izbruhnila v vsej svoji silovitosti. Ljudem, ki so bili že v kolikor toliko normalnih časih potisnjeni na družbeno obrobje, je postalo vseeno. Izgubili so kakršnokoli željo, da bi v družbi ravnali konstruktivno, pozitivno, odgovorno. Jezni so bili na vse, kar se je dogajalo okrog njih, in na vsakogar. Njihovo nezadovoljstvo in mržnja sta postala neselektivna, univerzalna. In tako je nastala kolektivna norost.

Število predstavnikov te kolektivne norosti ni majhno, a še vedno ni večinsko. Takole čez palec bi rekel, da jih je tam nekje okrog 10-20 odstotkov. Ne glede na to je njihov vpliv na pandemično dogajanje še vedno velik. Njihovo orožje so anonimna družbena omrežja. Če ne drugega, so dosegli to, da je Slovenija ena izmed najslabše precepljenih držav v Evropi. Dosegli so tudi to, da se v državi omejitveni ukrepi zadnje čase le še povečujejo. Družba je zaradi njihovih destruktivnih dejanj čedalje bolj paralizirana.

Kako se temu zoperstaviti? Na potezi so predvsem tisti, ki sem jih zgoraj označil za tiho večino. Gre za skupino, ki se večinoma obrača po vetru in ki nima ravno lastnega mnenja o pandemični problematiki. Enkrat se prilagaja tej, drugič pa drugi družbeni struji; enkrat »pozitivcem«, »konstruktivcem«, drugič »kolektivnim norcem«. Ta tiha večina bi morala čim prej dojeti, da predstavniki kolektivne norosti ne škodijo le družbi kot celoti, ampak da še zlasti škodijo njihovim osebnim interesom.

Zaradi širjenja bedastih, paranoičnih, zarotniških, nasilniških in drugih idej, tiha večina ne more niti na WC na bencinski črpalki, ne da bi pokazala potrdila, da izpolnjuje pogoje PCT. Zaradi kolektivnih norcev morajo njihovi otroci v šolah vsak drugi mesec v karanteno. Zaradi kolektivnih norcev jim niti bolniška postelja v primeru resnejših zdravstvenih težav (ki niso povezane s covidom-19) ni več zagotovljena. Ogroženo je torej njihovo normalno življenje, celo njihovo zdravje.

Levji delež krivde za pojav kolektivne norosti pa vsekakor nosi tudi aktualna vlada, ki se v odnosu do drugače mislečih obnaša nerazumevajoče, arogantno, ponižujoče. Brez nujno potrebnega človeškega, simpatičnega, razumevajočega pristopa.

Zato naj bodo letošnje volitve prva priložnost, da končno obrnemo vse te padajoče trende ponovno navzgor. Čeprav volilna ponudba ni idealna, pa izberimo tiste, ki namesto razdora obljubljajo povezovanje. Predvolilnih obljub morda ne bodo v celoti izpolnili, jih pa bodo vsaj do določene mere.

Začeti je treba z majhnim in upati na veliko.

*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.