Domov Mnenja 18. Januar 2017.

Kaj pa vaša digitalna zapuščina?

Ines Najvirt
© osebni arhiv
Benjamin Franklin, eden od ustanovnih očetov ZDA, je pred davnimi leti zapisal, da sta dve stvari za slehernika gotovi: davki in smrt. Ne enemu ne drugemu ne moremo ubežati.

Kar seveda ne pomeni, da smo se vdali brez boja in da nismo pri tem skrajno inovativni. In če imamo pri davkih še kdaj pa kdaj (lažni) občutek, da zadeva ni brezupna, to za smrt (zaenkrat) zagotovo ne velja. Pri tem se je v zadnjih letih, z naraščajočo digitalizacijo našega življenja, nenadoma pojavilo vprašanje, kaj se zgodi z vsem e-premoženjem, ki smo ga v času življenja ustvarili. Sedanje generacije so tako močno povezane z vzporednim virtualnim svetom, da se je zanje že pojavila besedna zveza digital natives, torej ljudje, katerih materni jezik je digitalni.

Rodijo se s prvim klikom na miško, s prvim potegom čez tablico, nato pa preživijo življenje tako, da uporabljajo, delijo in ustvarjajo vedno nove in nove informacije, podatke in premoženje v svetovnem spletu. Učijo se, ustvarjajo nova prijateljstva, delajo, služijo in porabljajo denar – vse digitalno. Pa vendar, tudi ti digitalčki enkrat umrejo, zares, v stvarnem svetu. Kaj se tedaj zgodi z vzporednim svetom, ki so ga leta in leta gradili in ki očitno obstaja še naprej?

Ne gre le za glasbo, filme, knjige, ki smo jih (legalno ali ne) prenesli na »svoje« nosilce podatkov, za fotografije in filmčke z vseh naših potovanj, praznovanj in drugih trenutkov, ki smo jih želeli shraniti za kasnejše čase. Stvar postane precej bolj resna, ko se zavemo, da so na spletu tudi naši računi, gesla, da prek spleta kupujemo ali na njem celo hranimo svoje premoženje (npr. bitcoini kot izključno virtualna valuta).

Podatki, ki nimajo zgolj sentimentalne vrednosti, pač pa omogočajo številne zlorabe in kraje identitete, ob smrti posameznika ostanejo »v oblaku«, prepuščeni bolj ali manj srečnim naključjem.

Ogromna količina podatkov, ki še zdaleč nimajo zgolj sentimentalne vrednosti, pač pa omogočajo tudi številne zlorabe in kraje identitete, tako ob smrti posameznika ostane »v oblaku«, prepuščena bolj ali manj srečnim naključjem. Ljudje za vsako sliko, zbirko starih vinilk, albume, sredstva na računih itd. običajno zelo natančno določijo, komu naj gredo, potem ko bo pač prišel njihov čas (in po možnosti s tem za dolga leta sprejo med sabo vse bližnje in daljne sorodnike). Na digitalno zapuščino pa večinoma preprosto pozabijo.

Če nas je večina v navalu nostalgije še lahko vzela v roke zaprašeno škatlo, polno starih fotografij, je očitno, da prihajajoče generacije tega privilegija ne bodo več imele. Razlog je preprost: vedno več nas vse spomine shranjuje v različne datoteke, na takšne in drugačne nosilce, ne da bi pri tem zares pomislili, kdo bo do njih lahko dostopal in kako, ko nas kot imetnika računa in vseh možnih gesel ne bo več. Ni nepomembno, da »naši« nosilci podatkov običajno niso na naših napravah, temveč na neznani strojni opremi, dostopni le prek spleta.

računalnik | Author: Pexels Pexels

Slovenski zakonodajalec se urejanja tega področja še ni lotil. Morda v opravičilo kaže navesti, da so tudi sicer šele leta 2012 pojem digitalne zapuščine počasi začele priznavati posamezne ameriške zvezne države, pri čemer so nekatere že sprejele, druge pa še pripravljajo zakone, po katerih so računi družabnih omrežij in druge e-vsebine del posameznikove zapuščine. Prav tako je to področje zaenkrat neurejeno na nivoju Evropske unije.

Tiste redke nacionalne zakonodaje, ki so se tega problema že zavedele, poskušajo z uporabo splošnih načel civilnega prava vsaj na načelni ravni preprečiti popoln kaos in stihijo. V ospredje se postavljajo ustavno zagotovljene pravice posameznika do zasebne lastnine in dedovanja, varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic, varstvo osebnih podatkov, varstvo lastnine in svobodne gospodarske pobude.

Povedano drugače, bolj ali manj je prepuščeno posamezniku, da ustrezno poskrbi za to, da bodo njegovi oporočni in zakoniti dediči imeli dostop do vsebin, ki jih je shranjeval v e-obliki, oziroma da ti do vsebin, za katere tega izrecno ne želi, pač ne bodo imeli dostopa. Res je sicer, da vedno več upravljavcev spletnih portalov v okviru splošnih pravil in pogojev določa, kaj se zgodi s profili in računi uporabnikov, ko ti umrejo. Za kakršnekoli spremembe oziroma zaprtje računa pokojnika je vselej kot dokazilo treba priložiti mrliški list. Če pogledamo samo največja družabna omrežja: Facebook, Twitter in Google. Facebook je morda na tem področju oral ledino, ko se je že leta 2005 srečal z zahtevkom matere v nesreči umrlega sina, ki je na vsak način želela ohraniti sinov profil, ni pa imela dostopa do njegovega računa.

 | Author: Pexels Pexels

Od leta 2009 je možno, da se profil posameznika spremeni v tako imenovano spominsko knjigo, pri čemer se njegov račun zaklene, njegovi prijatelji pa lahko še vedno objavljajo na njegovem zidu. Lahko pa se na zahtevo izvršitelja oporoke ali ožjih družinskih članov račun odstrani. Twitter na zahtevo izvršitelja oporoke ali ožjega družinskega člana na podlagi kopije mrliškega lista deaktivira račun. Google je vpeljal digitalno oporoko oziroma »upravljanje neaktivnih računov« (inactive account manager), pri čemer lahko uporabniki storitev izberejo, kaj naj se zgodi z njihovimi podatki, ko umrejo (ali tudi v primeru, da teh storitev več mesecev ne uporabljajo več).

Apple po drugi strani še ne omogoča, da bi se pokojnikov račun izbrisal, tako da je mogoče ime računa spremeniti samo pod pogojem, da razpolagate z uporabniškim imenom in geslom pokojnega, s tem pa pridobite dostop do vseh vsebin, ki jih je pokojni naložil. Kar nekaj je tudi že aplikacij, ki omogočajo vse, od shranjevanja vseh gesel, uporabniških imen in drugih osebnih podatkov (npr. Passwordbox, Securesafe), do spletnih oporok (Dead Switch), zadnjih besed in sporočil, ki naj bodo vidni šele po smrti (DeadSocial).

Bistveno je torej, da se problema digitalne zapuščine zavemo, o njem razmislimo in temu primerno načrtujemo. Dokler prenosljivost digitalnih vsebin na zakonski ravni ne bo ustrezno urejena, je vsekakor nujno, ne le priporočljivo, da posameznik sestavi (in sproti ažurira) seznam vseh družabnih in drugih omrežij, ki jih uporablja, skupaj z uporabniškimi imeni in gesli. To je seveda treba shraniti na varnem, v oporoki pa naj bodo natančna navodila, kdo lahko s pokojnikovimi računi in drugimi e-vsebinami v primeru njegove smrti ravna in kako. Sicer bodo te zelo verjetno za vedno izgubljene ali, še slabše, zlorabljene.

mag. Ines Najvirt, odvetnica, Odvetniška družba Čeferin in partnerji, gospodarski oddelek 

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.