Domov Mnenja 08. Februar 2018.

Kaj je napredek?

italija rimljani filozof mislec kip
© Pixabay
Ljudje, in posledično družba, smo se v zadnjih dvesto tisoč letih korenito spremenili. Smo višji, živimo dlje, zgradili smo velemesta, udomačili živali in rastlinje, ustvarili in uničili ekosistem. Sočasno bliskovito hitro razvijamo tehnologijo. Ta spreminja način življenja in dela. kje smo, kam gremo? Smo kot civilizacija uspešni, in če smo, kako merimo ta uspeh?

To je le nekaj iztočnic, o katerih smo pokramljali s filozofom in psihoanalitikom Dušanom Rutarjem ter filozofom in pisateljem Mirtom Komelom. 

Kako sploh opredeliti napredek? Kdaj je ideologija napredka postala tako pomembna pri opisovanju družbenega razvoja?

Rutar: Ideologija napredka je postala pomembna zlasti z razvojem kapitalizma. V njem je napredek opredeljen kot brezmejno kopičenje blaga in kot nenehno spreminjanje vsega, kar bi bilo celo zelo dobro, če bi imeli od takega napredka koristi vsi ljudje, zlasti pa delavci, ki ustvarjajo vrednost. Napredek je v kapitalizmu omadeževan z empiričnimi dejstvi o razslojenosti družbe in neprekinjenem kopičenju kapitala v rokah majhnega števila ljudi, ki tvorijo elito. Večina nima dostopa do kapitala. Neideološki napredek pomeni napredek v etičnosti, solidarnosti in egalitarnosti.

Komel: Napredek je tipična razsvetljenska ideja, ki se rodi kot poganjek novoveške filozofije, s katero je evropska misel pometla s starim, srednjeveškim, sholastičnim praznoverjem. Namesto tega je ustvarila novo, prenovljeno, napredno praznoverje v nenehni linearni napredek človeštva, ki nas bo s pomočjo znanosti in še zlasti tehnologije ponesel na Luno in še kam, pri čemer ni takrat nihče pomislil, da bomo zaradi nje morda končali na dnu morja.

Kje vidite glavne družbene antagonizme, ki bi lahko ogrozili družbeni razvoj in prosperiteto, kot jo poznamo od zadnje svetovne vojne?

mirt komel | Author: Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik

Rutar: O prosperiteti ali razcvetu v zadnjih desetletjih težko govorimo, ker se razcveta zlasti življenje elit, ne pa tudi življenje delavcev, ki danes pogosto dokazano zaslužijo manj, kot so zaslužili njihovi starši. Glavni družbeni antagonizem vidim v strukturni nemožnosti, da bi imeli delavci dostop do kapitala in do vrednosti, ki jo sami ustvarjajo. Nezaslišano je, da z njihovo vrednostjo upravljajo lastniki kapitala. Seveda upravljajo tudi z delavci, ki so kapital. Družbeno življenje je zato še vedno zelo primitivno, ker je hierarhično in temelji na izkoriščanju velikega števila ljudi.

Komel: V skladu ne samo z marksističnim, pač pa vsesplošno sprejetim neoliberalnim stališčem, po katerem je edina vrednost, ki nekaj šteje, ekonomska vrednost, se kot poglavitni družbeni antagonizem kaže razkorak med bogatimi in revnimi, ki je večji kot kdaj prej. Poleg tega so tukaj še drugi konfliktoidni, geopolitično specifični razlogi, kot so nacionalizem v Evropi, rasizem v ZDA, nafta na Bližnjem vzhodu in jedrske konice na Korejskem polotoku.

Mladi vse več časa preživijo za zasloni, kar prinaša velike spremembe v njihovem načinu komunikacije in socializacije. Kakšen bo po vašem vpliv prihodnjih tehnologij navidezne in razširjene resničnosti na zavest in nezavedno naših potomcev?

Rutar: Življenje z umetno inteligenco utegne biti zelo zanimivo, ni pa verjetno, da bo samo od sebe povečevalo kakovost življenja vseh ljudi. Ključno je vprašanje, ali se bodo ljudje vnovič naučili kakovostnega skupnega življenja na temelju egalitarnosti, solidarnosti in empatije, ali pa bodo vse bolj živeli kot osamljeni atomi vsak v svojem s tehnologijami ustvarjenem in podprtem svetu, ki je sicer lahko fascinanten, toda zares fascinantni bi morali biti živi medsebojni odnosi.

Komel: Mislim, da je navidezna resničnost že tukaj in da že zdaj kroji in radikalno spreminja – pravzaprav uničuje – percepcijo realnosti, še zlasti ko gre za najbolj vsakdanje človeške zadeve, kjer ljudje skorajda ne znajo več ločiti med svojim avatarjem in tistim, ki ga »vozijo« po pločniku po dežju ali snegu. Medgeneracijski razkorak ne bi mogel biti večji in ni ga načina, ki bi premostil razliko med tistimi, ki so se domnevno pametne tehnologije priučili v poznih letih, in tistimi, ki jim je bila ta že položena v zibelko.

Verjamete znanstvenikom, ki napovedujejo, da bo umetna inteligenca v prihodnjih desetletjih v vseh pogledih presegala človeško? Če vzamemo, da teza drži, kaj bo v prihodnje sploh pomenilo biti človek?

Rutar: Umetna inteligenca je inteligentna po definiciji, zato se je veselim, kot se humanoidni robot Sophia veseli biti v družbi pametnih ljudi in uporabljati svojo inteligenco za izboljševanje življenja ljudi. Preseganje človeškega je čuden izraz, kajti prav inteligenca pomeni možnost preseganja doseženega. Obstajajo cela področja, na katerih je dobro presegati doseženo, ker preseganje narekuje prav inteligenca. In če bo zaradi umetne inteligence na tem svetu več družbene pravičnosti, manj izkoriščanja delavcev in manj vojn, se je veselim še bolj.

Komel: Če vzamemo tezo zares, potem vsekakor, ampak to je tako kot reči, da je avtomobil presegel hitrost človeških nog. V ugovor temu je treba reči vsaj dvoje: prvič, da pameti ne moremo meriti po hitrosti računanja, in drugič, da je umetna inteligenca veliko bolj in hkrati veliko manj in »umetna« in »inteligenca« – veliko bolj, ker gre za računalniški algoritem, ki temelji na postgalilejevskem razumevanju sveta, veliko manj, ker gre vendarle za človeški izum in kot tak lahko »presega« človeka samo toliko, kolikor je človeško pač človeka mogoče preseči.

Je v sodobni potrošniški družbi sploh mogoče ohranjati etično držo? Kako? Mnogi bogataši, če sklepamo po skrivanju premoženja, niso etični. Ali lahko našo bogato elito enačimo z elito v tujini? Sta si podobni?

dušan rutar | Author: Mavric Pivk Mavric Pivk

Rutar: Etičnost je zmožnost človeškega delovanja kjerkoli in kadarkoli. Pomeni neodvisnost človeškega bitja v naravnanosti do drugega bitja. V vsakem okolju in vselej delujejo ljudje, ki so nam zaradi etičnosti lahko vzor. Danes ni nič drugače in v prihodnosti bo enako. Vprašanje pa je, ali se etičnost lahko razširi na dovolj veliko število ljudi, da bi vplivali na družbeno nepravičnost ter povečevali modrost, sočutje in prijaznost. Ljudi je sicer možno programirati, kot pravi Sophia, toda vedno se kje zatakne. Kar pa zadeva bogastvo, v kapitalizmu z etiko tako ali tako nima veliko skupnega, izogibanje dolžnostim in skrivanje pa sploh nima nobene zveze z etičnostjo. Obstaja etična meja revščine, kot jo imenujemo, in ta je približno sedem dolarjev in pol na dan, kar pomeni, da živi na svetu 4,2 milijarde ljudi pod to mejo. V zadnjih desetletjih se je tako revščina, globalno vzeto, zelo povečala, zato mi je v tej luči bizarno razmišljati o morebitnih razlikah med temi in onimi bogataši oziroma ljudmi, ki imajo dostop do kapitala.

Komel: Etika in hrematistika, to so pač vedeli že stari Grki, ne gresta skupaj: prva je veda o dobrem življenju, druga pa veda o kopičenju bogastva. Kdor to dvoje izenačuje, v smislu, da je dobro življenje življenje, posvečeno bogatenju, pozablja, da je sestavni del dobrega življenja vsaj še dvoje: prvo je dobro same skupnosti, v kateri živiš, in nihče ne more živeti zunaj skupnosti, razen v zaporu ali na Kajmanskih otokih, drugo pa, glej ga zlomka, prav mišljenje, ki se mu tisti, ki se posvečajo bogatenju in trošenju, veselo odpovedujejo – sicer ne bi počeli nečesa tako neumnega, kot je polaganje svoje sreče v nekaj tako banalnega in minljivega, kot so navadne reči.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.