Domov Mnenja 12. April 2018.

Dr. Rašković: Avtsajderji

avtsajder
© arhiv podjetja
V življenju so me že nekajkrat odpisali. Prvič, ko sem šel leta 2010 kot nadobudni doktorski študent v ZDA. »Mislim, da te ne bo več nazaj,« so takrat bili komentarji.

Drugič so me odpisali lani, ko sem se kot Fulbrightov štipendist ponovno vrnil v ZDA. »Ostal boš tam, kdo pa ne bi ostal na Harvardu. Nor si, če se boš vrnil nazaj,« so govorili. Tretjič so me odpisali letos, ko sem sprejel zaposlitev na Novi Zelandiji. »Uspelo ti je pobegniti, hitro boš pozabil na nas,« so tokrat bili komentarji. Še preden sem odšel, sem že imel občutek, da sem odpisan, čeprav sem se skrbno posvetil končanju obveznosti in predaji poslov.

Živimo v zelo lepi državi z zavidljivo kakovostjo življenja. Dejansko nam ni nič hudega, a takoj ko se nekomu ponudi priložnost v tujini, se do njega vedemo, kot da je »izdajalec« ali pa mu je »uspelo pobegniti«. Zakaj? Mar ne vidimo novih priložnosti ter možnosti za učenje in napredek?

Zapustiti rodno grudo ni nikoli lahko, zlasti če se človek preseli dobesedno na »rob sveta«, kot temu šaljivo radi rečejo Novozelandci. Prav zaradi tega je treba ohraniti občutek povezanosti s koreninami in okoljem, iz katerega si izšel. Ne samo kot občasni turist, ampak kot aktivni član tega okolja. Ne gre le za povezanost z vidika družine in prijateljev, ampak tudi z vidika delovnega okolja, ki te je v veliki meri sooblikovalo in zaznamovalo. V tem okolju si se veliko naučil, dobil priložnost razviti svoje potenciale in se dokazati. To je del tvoje identitete.

V procesu selitve na Novo Zelandijo in vključitve v novo delovno okolje sem doživel vrsto pozitivnih izkušenj. Od uporabniku izredno prijaznega emigracijskega procesa do neverjetno sistematičnega in premišljenega »onboardinga« novega tujega zaposlenega v delovno okolje.

avtsajder | Author: arhiv podjetja arhiv podjetja

Nova Zelandija je dežela velike medkulturne raznolikosti, h kateri veliko prispevajo emigranti z vseh koncev sveta, zlasti t. i. visokokvalificirani emigranti, ki neko družbo naredijo bolj konkurenčno in napredno. To je tudi izredno pragmatično administrativno in birokratsko okolje, v katerem se mešata britanska pragmatična administrativna tradicija ter skandinavska kultura zaupanja, etike in transparentnosti. Na primer, medtem ko ima službeno plačilno kartico v večini slovenskih organizacij samo vodja računovodstva ter mogoče določen del vodstva, jo na Novi Zelandiji dobi vsak, ki jo potrebuje. Imaš zaupanje delodajalca, dokler ga ne zlorabiš. Zakaj bi komplicirali ali zahtevali od zaposlenih, naj zalagajo svoj denar za službene namene.

Po mojem bi se v Sloveniji lahko veliko naučili prav od Nove Zelandije, pa ne v smislu »tuje je vedno boljše«. Državi sta si presenetljivo podobni, o čemer sem že veliko pisal. A ko sem hotel biti del prenosa novih dobrih praks in tovrstnega »institucionalnega učenja«, sem hitro trčil ob neki nevidni zid. »Najlepša hvala za tvojo skrb, a verjamem, da imaš veliko dela in izzivov v novem okolju, zato ti ni treba skrbeti še za nas.« Hitro so me postavili na hladno, naj se enostavno brigam zase, saj nisem več del neke zgodbe.

V knjigi »Osamelci« (Outliers) Malcom Gladwell zanimivo in pronicljivo prikazuje, kako pogosto napačno gledamo na uspeh in uspešnost ljudi. Preveč poveličujemo na primer njihove psihofizične in značajske lastnosti, podcenjujemo pa okolja, iz katerih izhajajo – npr. njihovo nacionalno kulturo, družino in način vzgoje, prijatelje in vrste odnosov ter njihovo delovno okolje. Premalo nas zanimajo njihove izkušnje, skozi katere so se izoblikovali v to, kar danes so, kot so npr. odraščanje, šolanje ali selitev in delo v tujini.

Medtem ko Gladwell za oris izjemnih ljudi in njihovih zgodb uporablja izraz »osamelci«, Slovenci pogosto gledamo na te ljudi v »statističnem smislu«. Če si predstavljamo neko družbeno okolje oz. kulturo kot statistično porazdelitev, so osamelci nekaj, kar ni samo daleč od navideznega povprečja, temveč je tudi nekaj, kar ni »del zgodbe«. Tovrstna negativna optika gleda na osamelce kot na avtsajderje, kar je velika škoda. S tem veliko izgubljamo z vidika učenja in prenosa novih znanj in izkušenj ter možnosti za napredek.

Pogosto napačno gledamo na uspeh in uspešnost ljudi. Preveč poveličujemo na primer njihove psihofizične in značajske lastnosti, podcenjujemo pa okolja, iz katerih izhajajo.

Slovenija in Nova Zelandija sta družbi, ki temeljita na različnih krivuljah. Slovenska krivulja je krivulja t. i. »normalne porazdelitve«, kjer je večina stvari postavljenih okoli navidezne zlate sredine. Odmik za en ali dva standardna odklona od te sredine je dojet kot izdaja, kot nekakšna mutacija oz. »avtsajderstvo«, ki nista več del te zgodbe.

Da ne bo pomote, to ni značilno samo za Slovenijo, ampak tudi za veliko drugih, zlasti »majhnih« držav, tudi npr. za Skandinavijo. V tovrstnih kulturah gre za veliko več kot samo zavist ali pomanjkanje konkurence, ki je značilna npr. za milijardno državo, kot je Kitajska, ali pa tekmovalne ZDA. Gre za drugačno logiko družbene krivulje ter drug odnos do osamelcev in avtsajderstva.

V nordijskem kulturnem okolju, na primer, obstaja t. i. Jantejev zakon (ang. Law of Jante), ki se je uveljavil v romanu Begunec zakrije svoje sledi dansko-norveškega pisatelja Aksla Sandemoseja iz leta 1933. Jantejev zakon označuje način vedenja skupine do posameznika, ki negativno dojema individualne dosežke ter kritizira posameznikov uspeh. Skozi lasten uspeh in njegovo izpostavljanje naj bi posameznik kazal, da misli, da je boljši od skupine in svoje okolice. S podcenjevanjem posameznikovih prizadevanj in njegovih dosežkov ter poveličevanjem vloge skupine spodbuja družbeno učenje in oblikovanje »pravilnih« vedenjskih vzorcev, ki v spodbujanju homogenosti in enakosti spodkopavajo družbeni napredek.

Večji del življenja sem bil nekakšen avtsajder. Bodisi kot otrok neporočene mame samohranilke, bodisi kot nekaj med čefurjem in Slovencem (zaradi izrazito slovenskega imena in izrazito srbskega priimka), bodisi zaradi spolne usmerjenosti ali »mednarodnosti«. Ta občutek me spremlja tudi zdaj, na robu sveta, 18.000 kilometrov od rodne grude, pa ne zaradi zelo gostoljubnih Novozelandcev, ­ampak zaradi Slovencev.

Najbolj citirani znanstvenik s področja družboslovja, Mark Granovetter, je kot strokovnjak za omrežja dokazal veliko večjo vrednost t. i. »šibkih vezi« v družbenih okoljih kot t. i. »močnih vezi«. Šibke vezi so pogosto vezi na obrobju omrežij oz. družb. Po naravi njihovega nastanka in ohranjanja pogosto povezujejo določene dele homogenih skupin z osamelci, ki predstavljajo »mejnike« med posameznimi svetovi. Tovrstne vezi so ključne za nenehen napredek prek dostopa do drugačnih informacij, znanja in praks. Za nenehen napredek niso dovolj samo nove informacije ter znanje. Veliko bolj uporabno in dolgoročno vzdržno je, če so to tudi drugačne stvari. Navsezadnje, kolikokrat smo sedeli v pisarni, brez energije in z glavobolom, dokler ni vpadel nekdo in nam rekel, da imamo v pisarni slab zrak ter naj jo malo prezračimo.

 

 

Dr. Matevž Rašković, Univerza Victoria v Wellingtonu, Šola za trženje in mednarodno poslovanje, Nova Zelandija

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.