Domov Mnenja 02. September 2017.

Dr. Matevž Rašković: »Pravi mentor oziroma mentorica te zaznamuje za vse življenje«

Mentorstvo
© Blaž Samec
Devetnajstega avgusta je praznovala častitljiv in okrogli osebni praznik gospa, ki si pri uporabi besede »Mentorica« zasluži veliko črko »M«! Brez nje ne bi bil to, kar sem, ne bi dosegel, kar sem, in ne bi tako rad počel to, kar počnem.

Brez nje najbrž nikoli ne bi dobil priložnosti študirati v ZDA na Harvardu ter z združevanjem ekonomije in sociologije začel na svet gledati drugače kot drugi. Moja akademska pot je zavila v povsem drugo smer, ko sem jo spoznal. Začel sem si postavljati drugačna vprašanja, iskati nanje drugačne odgovore. Nikoli ne bom pozabil, ko sem se leta 2010 prvič pred odhodom v ZDA kot nadobudni doktorski študent oglasil v njeni pisarni. Rekla mi je: »Greste na vrhunsko univerzo, zato to kar najbolje izkoristite. Imejte odprte oči in ušesa.«

Ko sva pred nekaj leti spet čisto po naključju sedela ob tednu univerze na podelitvi najvišjih univerzitetnih priznanj Univerze v Ljubljani – ona za svoje pomembne dosežke v bogati akademski karieri ob prejemu zlate plakete, jaz pa kot mlad visokošolski učitelj za dosežke na začetku svoje kariere – me je presunil začetek njenega zahvalnega govora. Če ga parafraziram, je šel nekako takole: Smo poklic, kjer smo nenehno ocenjevani in se moramo nenehno dokazovati. Nekako lahko dobimo občutek, da nikoli nismo dovolj dobri, vedno bi lahko bili še boljši. Ocenjujejo nas študenti, ocenjujejo nas kolegi, ocenjujejo nas recenzorji, ocenjujejo nas habilitacijski postopki, ocenjujejo nas različne javnosti. A zame je to najlepši in najplemenitejši poklic na svetu. Takrat sem šele spoznal, da je biti profesor v osnovi poslanstvo, ne poklic.

Na kateri strani zgodovine bomo leta 2017? | Author:

V obširni raziskavi o vlogi mentorjev v profesionalnih storitvenih podjetjih je harvardski profesor Thomas DeLong s kolegi ugotovil, da je velika večina ljudi, starih nad 40 let, v proučevanih podjetjih navedla ime svojega mentorja, kot bi iz topa ustrelili. Lahko so povedali ime nekoga, od katerega so se učili ter ki je bil v njihovem profesionalnem življenju ključen. Nekoga, ki je pustil trajno sled v njihovem življenju in jih za vedno zaznamoval. Nekoga, ki jim je omogočil doseči njihov potencial in najti smisel v njihovem delu. Nekoga, zaradi katerega so lahko postali najboljša mogoča različica samih sebe, kot pravi Anthony Tjan, soavtor prodajne uspešnice Srce, pamet, občutek in sreča (»Heart, Smarts, Guts and Luck«) založbe Harvard Business School Press, ki govori o ključni vlogi mentorjev v organizacijah.

Ista raziskava je po drugi strani pokazala, da mlajše generacije zaposlenih v teh podjetjih, predvsem ljudje moje generacije v zgodnjih in srednjih 30. letih, ki že imajo okoli deset let delovne dobe, niso mogli navesti svojih mentorjev oziroma mentoric. DeLong je s kolegi ugotovil, da so vse večji konkurenčni pritiski, vse večja fluktuacija zaposlenih v profesionalnih storitvenih podjetjih ter vse večja pomembnost doseganja finančnih rezultatov za vsako ceno spremenili »pravila igre«. Če so pred desetletjem ali dvema mentorji aktivno iskali svoje varovance, jih vzeli pod svoje okrilje ter jih aktivno razvijali v najboljše različice samih sebe, je zdaj pogosto na zaposlenih samih, da bedijo nad svojim razvojem in aktivno iščejo dobrega mentorja ali mentorico. Dobrih mentorjev in vzornikov je vse manj, so kot vrsta, ki počasi izumira. Jaz si nje sicer nisem poiskal sam, saj je zame zastavila dobro besedo moja »druga mama«, kjer delam, in je v mojem življenju prav tako odigrala ključno vlogo. A bil sem tisti, ki je šel potrkat na njena vrata in se je moral dokazati, da sem vreden njenega časa in pozornosti.

Dober mentor je tisti, ki nam mladim ne vzbuja občutka neizkušenosti. Obravnava nas kot enakovredne ter nas opolnomoči, da nam zalet in zagon.

V svoji uspešnici o vlogi mentorjev v organizacijah in njihovih značilnostih Tjan poudarja štiri ključne značilnosti dobrega mentorja oziroma mentorice, ki se razlikujejo od dobrih vodij. Dober mentor je nekdo, ki postavlja odnos pred funkcijo mentorstva. V pravem mentorskem odnosu vlada nekakšna čarobna »kemija« med mentorjem in mentorirancem, ki presega standardni hierarhični odnos nadrejeni – podrejeni, v katerem vodja skrbi za razvoj podrejenega. Dober mentor je nekdo, ki se osredotoči na značaj, ne na kompetence. Preveč nadrejenih v organizacijah razume razvoj svojih podrejenih z vidika spodbujanja ali gojenja določenega nabora kompetenc, veščin in znanj, ki naj bi bile pomembne za njihovo delovanje, zaposljivost in razvoj. A pravi mentorji se usmerjajo prek tega v razvoj značajev svojih mentorirancev.

Njihovi mentoriranci niso samo opolnomočeni, ampak imajo tudi visoko stopnjo samozavedanja, empatije, močne vrednote, osebno etiko in visoko stopnjo spoštovanja. Dober mentor ali mentorica nam omogoči, da zrastemo v najboljšo mogočo različico samih sebe. Prav te »mehke« značajske lastnosti so skupaj z vztrajnostjo ključne za uspeh v življenju in dolgoročno pomenijo več od določenih veščin in znanj. Dober mentor je nekdo, ki spodbuja in goji optimizem ter kroti cinizem in pesimizem. Mladi s(m)o lahko pogosto preveč optimistični, idealistični, zaletavi, impulzivni. A dober mentor je tisti, ki ne uporablja svojih izkušenj in staža, da nam vzbuja občutek neizkušenosti in nas postavi na svoje mesto. Obravnava nas kot enakovredne ter nas opolnomoči, nam da zalet in zagon ter zna usmerjati naš zanos in optimizem v iskanje rešitev. Kot pravi Tjan, ima svet, v katerem živimo, na žalost raje konvencionalne neuspehe kot nekonvencionalne rešitve. In dober mentor je tisti, ki zna preseči institucionalne meje ter zna z vidika zvestobe in blaginje postaviti mentoriranca pred organizacijo.

In vse te značilnosti pooseblja gospa, zaradi katere sem danes to, kar sem. Kot mentorica mi še danes pomaga, da se trudim biti najboljša različica samega sebe in akademik, ki razume svoje delo kot poslanstvo, ne zgolj poklic. Kot vzornica je nekdo, zaradi katerega se zavedam odgovornosti in naloge, ki jo počasi prevzemam tudi sam. Zakaj? Ker za nami prihaja že nova generacija mlajših kolegov in naša naloga je, da jim pomagamo, da nas nekako presežejo. Draga »Mentorica«, vse najboljše in hvala za vse!


Dr. Matevž Rašković, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, gostujoči profesor na Šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo (SUIBE)     

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.