Domov Mnenja 15. Julij 2017.

Dr. Matevž Rašković: Jež ali lisica?

jež
© Pixabay
Vsi najbrž poznamo Ezopovo basen o zajcu in želvi, v kateri počasnejša želva z vztrajnostjo v tekmi hitrosti na koncu premaga domišljavega zajca. Že v antiki so največji filozofi in modreci v naravi iskali odgovore na številne družbene izzive svojega časa. Smo tisočletja kasneje pozabili, kaj vse nas lahko nauči narava? Navsezadnje, globalno segrevanje naj bi bilo po mnenju voditelja svobodnega sveta le velika »lažna novica«.

In če se kot potrošniki usmerjamo (spet) nazaj k naravi in se kot družba počasi začenjamo zavedati pomena tako imenovane krožne ekonomije, korporativni svet in poslovno-ekonomsko visokošolsko izobraževanje še naprej več kot očitno zasledujeta stare neoklasične maksime: boljše, hitrejše, cenejše, več za manj, bolj specializirano, bolj optimizirano! Se res nis(m)o naučili ničesar? Ko sta ogrožena obstoj planeta in trajnostnega razvoja, se finančni trgi očitno z veseljem postavijo na stran tistih, ki si raje zatiskajo oči in tiščijo glavo v pesek, kot pa na stran argumentov, iskanja rešitev in zdravega razuma. Za koliko točk so narasli borzni trgi od zadnjih ameriških predsedniških volitev?

Tudi v poslovno-ekonomskem visokošolskem izobraževanju se velike starešine raje ukvarjajo s tem, kakšne »bogate izkušnje iz ministrskih časov 90. let« lahko posredujejo mladim študentom, kot pa da bi se vprašale, v kakšnem svetu živijo in bodo hodili v službo ti študenti. Lahko profesor, ki ne ve, kaj je facebook, in ne uporablja snapchata ali tinderja, sploh uči trženje? Lahko nekdo, čigar »gospodarske izkušnje« so omejene le na sedenje v nadzornih odborih paradržavnih podjetij ali pa na svetovanje tem, govori študentom, da ima bogate gospodarske izkušnje? Prevečkrat žal slišim od svojih starejših kolegov, ki naj bi mi bili za zgled, da ne vedo, kako bodo preživeli s 1700 evri mesečne pokojnine. Ja, s 1700 evri! Če lahko jaz preživim s takšno plačo in pri tem odplačujem še svoj 30-letni kredit v švicarskih frankih, ki je po desetletju višji kot na začetku, se bodo najbrž lahko znašli tudi oni.

V življenju ne zmagajo vedno najpametnejši, najmočnejši ali najbolj pridni. Vselej bodo zmagali tisti, ki se znajo prilagoditi okolju.

V visokošolskem izobraževanju se je zares spremenilo oziroma se spreminja precej malo. Programi se ohranjajo, preoblikujejo in odpirajo tako, da je v ospredju vprašanje zaposljivosti obstoječih visokošolskih kadrov, ne pa kompetenc, ki jih potrebuje trg, in zaposljivost diplomantov. Ni malo kateder v družboslovju, kjer je število profesorjev in asistentov enako ali celo večje od števila študentov na njihovih programih. A takšni programi naj bi bili »nacionalnega pomena« in posebej »kakovostni«.

Stara fordistična proizvodna logika še vedno prevlada nad zdravo pametjo in tržno naravnanostjo. Visokošolsko izobraževanje v veliki meri (p)ostaja socialni transfer: za kadre, ki so v njem zaposleni, za študente, ki v njem vidijo predvsem neusahljiv vir socialnih pravic – od bonov do možnosti študentskega dela in možnosti trikrat zamenjati študij. In po študiju, ki je trajal pet, šest ali celo sedem let, je pogosto cilj ponoven vpis v srednjo kozmetično šolo, da se ohrani študentski status. Tisti najboljši in najperspektivejšni raje pobegnejo v tujino, ker ne želijo delati prek espeja za 900 evrov na mesec, medtem ko se njihovi več generacij starejši kolegi bojijo preživeti s 1700 evri mesečne pokojnine. Včasih se mi res zdi, da živimo v vzporednih svetovih, kjer se za nekatere generacije socializem še ni povsem končal.

Ampak kot mi pravijo starejši kolegi, sem jaz tisti, ki je naiven in preveč idealističen. Premlad, da bi razumel. Vendar, mar ni idealizem to, da človek ne ve, kako preživeti s 1700 evri mesečne pokojnine, potem ko je 40 let učil ekonomijo?

A vrnimo se k naravi. Jež je na primer evolucijsko zelo zanimiva žival. Njegova »primerjalna prednost«, če se lahko izrazim ekonomsko, je, da je res odličen samo v eni stvari. Ima res odličen obrambni sistem. Ko se znajde v smrtni nevarnosti, se zvije v bodičast klopčič in počaka, da nevarnost mine. Večina podjetij in pretežni del slovenskega poslovno-ekonomskega visokošolskega izobraževalnega sistema (še vedno) temeljita na evolucijski logiki ježa – specializaciji. Kakšni? Specializaciji v kompetencah, najpogosteje v pridnosti.

Marsikatero slovensko podjetje je ujeto v vlogi dobavitelja drugega reda kakšnemu nemškemu podjetju ali koncernu in s pridom optimizira svoje stroške. Vsak dan malo več za malo manj denarja, da le ostane v igri. Dajmo biti res dobri v tem, da smo pridni. Če smo pridni, bomo premagali vse. Za pridne se vedno najde delo. Slovenci smo pridni, to je naša konkurenčna prednost. In tako že desetletja relativno gledano stagnira dodana vrednost našega gospodarstva. Smo kot avtomobil v nevtralni prestavi, kjer voznik pritiska na plin. Hitreje, smo bolj pridni, še hitreje, bomo še bolj pridni … pa se sploh kaj premika?

Takšno logiko precej spodbuja tudi pretežni del družboslovnega visokošolskega izobraževanja, zlasti na področju poslovno-ekonomskih ved. V zasledovanju fevdalističnega vrtičkarstva se ustvarjajo specializirani ježi, ki so v najboljšem primeru res dobri samo v eni stvari, pa še to, če študenti resno vzamejo študij. Imamo ekonomiste tržnike, ekonomiste finančnike, ekonomiste bančnike, mednarodne ekonomiste, ekonomiste podjetnike itd. itd. itd. Vsi so dobri predvsem v optimiziranju: več za manj. Zakaj se potem slovensko gospodarstvo tako počasi premika?

A tudi jež ima v naravi nekoga, ki je kos njegovi primerjalni prednosti. Lisica je edina žival, ki je kos ježevi obrambi. Kako? Pretkano z uriniranjem po ježu tega prelisiči, da dobi občutek, da se utaplja, in ko razpre svoj neprebojni oklep, je po njem. Če ne verjamete, si poglejte posnetke na youtubu. In nauk zgodbe? Ne glede na to, kaj je naša primerjalna prednost, če je edina, se vedno najde nekdo boljši in pametnejši. Za vsakega ježa se najde tudi lisica, ne glede na to, kako pridno je zvit v svoj neprebojni klopčič.

Če rahlo parafraziram Charlesa Darwina, v življenju ne zmagajo najpametnejši, najmočnejši ali najbolj pridni. Zmagali bodo vedno tisti, ki se znajo prilagoditi okolju. Zakaj tega ne znamo naučiti svojih študentov, zakaj se tega s težavo učijo slovenska podjetja?

Dokler se jež ne bo naučil, da topel curek najbrž ni dež, v katerem bo utonil, bo vedno zmagala lisica. In lisici se ne bo treba neprestano truditi, da ga prelisiči. Ekonomsko gledano je takšno okolje v popolnem ravnovesju, a narava dolgoročno zasleduje predvsem neko drugo evolucijsko ravnovesje, ki je veliko bolj dinamično. In kaj hitro se lahko zgodi, da ne bo preživel nobeden od njiju.


Dr. Matevž Raškovič, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Fulbrightov štipendist na Univerzi Harvard, FAS Sociologija, ZDA

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.