Domov Mnenja 21. April 2018.

Četrta dimenzija

morje plovba jadrnica navtika
© Pixabay
Plovba ni računalniška igrica. Si resničen, na resnični jadrnici, na resničnem morju. Čeprav se v resnici igraš. Moški (žensk po tej plati ne poznam) smo veliki otroci, ki tudi pred smrtjo ne odrastemo. Če vzameš, da je vse igra, je življenje lažje. Nekateri igrajo vojne, drugi sesutje bank, tretji je rad papež, četrti ni rad papež, peti se vozimo po morju, šesti zbirajo kaktuse, sedmi je klošar, ki se veseli počitnic.

Nič od tega pravzaprav ni poklic, čeprav ne vem, kaj je. Pač nekaj, kar sta ti na majhen ali velik oder naplavila življenje in usoda. Med plovbo na Lastovo brez postanka sem se počutil kot astronavt v vesoljski ladji, ki bo naredila krožnico okoli Marsa in se vrnila na Zemljo ali pa tudi ne. In tam na odprtem morju v bližini Zadra sem bil res med zvezdami, če odštejem slutnjo urbanega sija nad italijansko Ancono. Bila je noč brez meseca, zgoraj so bile zvezde v žametni črnini. Kot najvišji bog, razpet čez ves svet, bog z neštetimi, mežikajočimi očmi. Ali, kot je zapisal Argentinec Julio Cortazar, lahko sem gledal zvezde in hkrati videl konice svojih trepalnic. Zdelo se je, kot da nebes diha, trak Rimske ceste od obzorja do obzorja ni bil le preprosto vpet vanj, slutnja četrte dimenzije, prostor-časa, ki se za hipec ustavi, ko se čez temnino zapelje, jo razpara, zvezdni utrinek. Želja? Da bi bil tak trenutek večen.

Vsa Zemlja je vesoljska ladja, ki skupaj z osončjem s 600 kilometri na sekundo drvi po oceanih praznine iz enega galaktičnega kraka v naslednjega. Že nekaj milijard let. V krogu, po poti, ki je zaradi neznanskosti skoraj premica brez vrnitve. Blagoslov in prekletstvo gibanja. Čeprav tudi puščavnik v votlini potuje. Molitev in premišljanje sta veliki potovanji.

Na barki gre včasih tudi kaj zares, vendar so to samo drobne črke iz pogodbe, ki jo je mornar podpisal z Neptunom, ki je najbrž samo hudič, preoblečen v potapljaško obleko. A na morju za nevihto vedno posije sonce. Če ne, je to del predstave, mornar se ne smili sam sebi. Tisto Lastovo sem dosegel v 36 urah, večinoma pod jadri. »Muško,« so kimali domačini. Nazaj je bilo po etapah. Tri dni. Dve jutri na sidru. Ko se prebudiš, je to dinamika niča. Nič vetra, nič valov, nič glasov, nič civilizacije, z užitkom sam zlezeš v morje, vse, kar imaš in si, pride pogledat le jata ribic, kakšna bolj predrzna te uščipne, morda se barki in tebi čudi tudi morska vetrnica v belem pesku. Samorazglašene krone stvarstva skoraj ničesar ne vemo o teh božjih bitjih.

Na barki gre včasih tudi kaj zares, vendar so to samo drobne črke iz pogodbe, ki jo je mornar podpisal z Neptunom, ki je najbrž samo hudič, preoblečen v potapljaško obleko. A na morju 
za nevihto vedno posije sonce.

Tam izza skladov na obali se iz kamnitega hlevčka oglasi osel, ki mu najbrž tudi ni hudega. Oslova ustvarjalnost je trma, je nekakšen živalski štrukelj, sam svoj sindikalist, še nikoli nisem nikogar slišal reči, da gara kot osel. Za vola velikokrat. Potem se jutro razbije s kodranjem valčkov, škržati napolnijo spodaj in zgoraj modro filharmonijo, na sosednji barki se že prebujajo Nemci, »urlaubistzertojer«, Italijani pa se ne dajo motiti v svojem »far niente«, delati nič. Razšli se bomo kot rakova deca. Povezal, če sploh, nas je večerni postanek v zalivu, naključno tovarištvo po notah morja.

Rad imam podobe, slike. Moja najljubša ima naslov »Otroštvo«, namalal jo je Silvester Plotajs Sicoe, na platnu je otrok, deklica, ki kot jadra razpira roke, morda želi koga objeti in pred njo je še vse življenje. V samoti morja se zazdi, da je kljub vsemu vredno biti, obstajati. So trenutki, ko je vse nič, ti pa si prispel do samega sebe.

––––––––––––

*Avtor je upokojeni dolgoletni novinar in urednik.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.