Domov Mnenja 27. Januar 2018.

Boštjan J. Turk: Snobizem kot porok nesreče

snob
© Shutterstock
Hypocrisy is the essence of snobbery, but all snobbery is about the problem of belonging, oziroma bistvo snobizma je hinavščina, vendar gre pri snobizmu predvsem za problem pripadnosti, je rekel Alexander Theroux, slavni ameriški pisatelj.

Nekaj najboljšega, kar se človeku lahko zgodi, je, da hodi po svetu z odprtimi očmi.

Šele intenzivna potovanja po svetu in predvsem poglobljeno, emocionalno in razumsko odprto spoznavanje različnih kultur, verstev, običajev ter socialnih in narodnostnih skupin namreč človeku ponudijo izostren vpogled v vrednote, ki so univerzalne in ki mu v končni posledici v resnici pokažejo tudi pot do trajnega občutka sreče.

Prvo spoznanje, ki me je resnično navdihnilo, je bilo, da je sreča povsem neodvisna od socialnega ali finančnega položaja posameznika. Največ srečnih ljudi sem srečal med povsem preprostimi pripadniki različnih plemen v Keniji, med ribiči ali poljedelci na samotnih indonezijskih otokih pa med budističnimi menihi na Šrilanki, po drugi strani pa so me, denimo, navdušili eden najslavnejših škotskih profesorjev prava, eden glavnih mož Londonske gospodarske zbornice, župan četrtega največjega francoskega mesta in eno največjih imen britanskega in svetovnega novinarstva.

Vsem tem ljudem je skupno to, da so popolnoma brez frustracij, pomirjeni sami s seboj in nezlagano samozavestni (s poudarkom na nezlagano!).

Pri resnično velikih posameznikih, ne pa pri nekih lokalnih »fahidiotih« s preveč akademskimi nazivi in premalo zdrave pameti, ne boste nikoli naleteli na dolgočasno poveličevanje samega sebe, na aroganten odnos do podrejenih, na težko prebavljiv snobizem.

Vsak, ki je imel podobno izkušnjo, kot sem jo imel sam, bo natančno vedel, o čem govorim. Pri resnično velikih posameznikih (tu govorim o izjemnih, globalno priznanih mednarodnih avtoritetah, ne pa o nekih lokalnih »fahidiotih« s preveč akademskimi nazivi in premalo zdrave pameti) ne boste nikoli naleteli na dolgočasno poveličevanje samega sebe, na aroganten odnos do podrejenih, na težko prebavljiv (politični, poslovni, akademski) snobizem, ampak vam bodo trenutek polepšali povsem preprosti, duhoviti in sproščeni posamezniki, ki se vam bodo z veseljem pridružili na pici ali hamburgerju v kakšnem neuglednem lokalnem pajzlu.

To so namreč ljudje, ki jim svoje veljave nikakor ni treba dokazovati z obiskom Michelinove restavracije, v katero bi vas odpeljali z vsaj 50.000 evrov vrednim vozilom, običajno kupljenim na lizing, čeprav bi si ga z lahkoto privoščili. Jasno je, da njihova samopodoba ni tako nizka, da bi se morali dokazovati s takšnimi plebejskimi statusnimi simboli.

Zdaj pa, prosim, za hip zamižite na obe očesi in si predstavljajte nekatere domače samooklicane veljake, ki zadnje čase redno skrbijo za svojo negativno medijsko podobo.

Opazite razliko? Seveda jo.

No, in kaj opazite?

Večinoma zagrenjene, nevzdržno arogantne »ksihte«, s katerih veje nebrzdan prezir do vsega, kar ni vsaj približno izenačeno z njihovimi akademskimi nazivi, z njihovim statusnim položajem v službi ali z njihovimi 50.000 evrov plus vrednimi vozili, ki so jih večinoma kupili na ime podjetja, ki sicer že nekaj let visi nad breznom stečaja, ki bo zanesljivo sledil, če bo tisti res pomembni kupec odpovedal pogodbo.

Ti »ksihti« poleg tega čutijo ogromen prezir do vseh podrejenih, ki jih imajo le za nepomemben plevel, v službi njihovega namišljenega visočanstva.

Po drugi strani pa po vojaški logiki izkazujejo nebrzdano občudovanje do vseh formalno nadrejenih, pri čemer jih seveda zanima zgolj in samo njihov formalni statusni položaj. Ta položaj je namreč njihov ultimativni fetiš. Če bi namreč občudovanci ostali brez tega položaja, bi jim vzburjenje v hipu pošlo, podobno, kot če bi fotografijo seksi mladenke zamenjala slika stare coprnice.

Uf, kako bi se tu zabaval Freud.

To so taki tipi, ki se vidno vzburijo, če jim kdo omeni, da prihaja k njim na obisk, denimo, profesor s Harvarda, ali pa profesor z Yala, ali pa predsednik Pariške gospodarske zbornice, ali pa predsednik uprave banke Barclays.

Če ste dober opazovalec, vam toplo priporočam, da pri teh ljudeh opazujete, kako se jim spreminja barva obraza ali kako se jim zaiskrijo oči ob omembi take »blagovne znamke«. Kot da bi bili hipnotizirani – vrhunsko smešno in nadvse zabavno!

No, in zdaj k bistvu. Že zgoraj sem omenil, da je vsem tem nebodigatreba (poslovnim, političnim, akademskim, športnim) snobom skupna nekakšna zagrenjenost, ki jo je mogoče opaziti »na sto kilometrov daleč«. Ti ljudje se enostavno ne znajo sproščeno smejati, očitno je tudi, da je njihova srčna kultura na obupno nizki ravni, panično pa se bojijo komunicirati z vsemi, ki jih imajo za nižje od sebe. Denimo s kakšnim natakarjem, vratarjem, šoferjem. Očitno je, da so globoko nesrečni, in zato veliki življenjski poraženci.

Morda bi vedeli še kaj več o tem povedati psihologi, a moje mnenje je, da so ti posamezniki verjetno žrtve svojih butasto preambicioznih staršev, ki so jim vcepili lažen (s poudarkom na lažen!) občutek večvrednosti, niso pa jim znali vcepiti recepta za srečno življenje. Od tod izvirajo tudi njihova zagrenjenost, konfliktnost, sovraštvo do manj izobraženih, sovraštvo do žensk, sovraštvo do moških, sovraštvo do staršev, sovraštvo do samega sebe ipd. To zadnje je verjetno vzrok njihovega kronično »tečnega ksihta«, ki je nekakšna komična mešanica jeze, vzvišenosti in cinizma.

Obenem se imajo za genije (večina!), ta svoj status pa utemeljujejo z nekimi nazivi in položaji, ki jih zasedajo, pri čemer seveda ne upoštevajo, da resnično pametnih ljudi njihovi položaji kratko malo ne zanimajo, ker imajo v življenju pač pomembnejša poslanstva.

Modri ljudje namreč na »karieriste zaradi kariere« vselej gledajo pomilovalno. Imajo jih za navadne »grebatorje« – za ljudi, ki uživajo nizek ugled.

Tako ne preseneča, da pri nas zaradi okrnjene konkurence številne izpostavljene položaje zasedajo povprečneži, ki so v svojem bistvu le nekoliko bolj šolani uradniki.

Če povem po športno: to je podobno, kot če bi zaradi številnih poškodb v prvi jakostni skupini slalomistov na svetovnem prvenstvu zmagal nekdo, ki je šele šestnajsti na jakostni lestvici, pa bi se potem hvalil, da je svetovni prvak. In se imel za smučarskega genija!

In ker zdaj že vemo, da je problem snobov pravzaprav povezan z njihovo krizo identitete, si ti zaradi tega, ker sploh ne vedo, kam spadajo, nadenejo masko genialnosti, to močno zavežejo in stisnejo, da bi bila povsem imuna za vplive iz zunanjega sveta, in tako ustvarijo svoj »fake« alter ego, privid, ki jim nekako pomaga krmariti skozi svoja zlagana življenja.

Kljub temu pa v sebi ostajajo globoko zagrenjeni, ker na ta »fake« način seveda ne morejo začutiti pristne sreče.

Ki je vedno in povsod le v iskrenih človeških odnosih, v širokosrčnosti, v dostojanstvenem odnosu do ranljivejših skupin in v dobrem humorju.

 

 

Boštjan J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.