Domov Mnenja 28. September 2017.

Boštjan J. Turk: Denar in duševno zdravje

luksuz
© Pixabay
Health can make money, but money cannot make health, je izjavila Maria Edgeworth, britansko-irska pisateljica. - Z zdravjem lahko pridemo do denarja, z denarjem pa ne do zdravja.

Ko sem pred leti s svojo partnerico potoval po Keniji, so me prijatelji po vrnitvi vprašali, kaj se mi je v tej čudoviti, a hkrati zapleteni deželi najbolj vtisnilo v spomin.

Verjetno so pričakovali, da bom razpredal o safarijih, o nedotaknjenih belih obalah Indijskega oceana ali o za nas razvajene Evropejce nedoumljivi revščini, a sem jim odgovoril, da so to vendarle domačini – neizmerno iskreni, neobremenjeni in nepokvarjeni. Za cinike ubogi in nevedni, zame pa hmm – prvinski in na prav poseben način srečni.

Saj vem, da moram za omenjene (nekoliko čustveno otopele) cinike zdaj malo zvišati vložke.

Raziskovalci na slavni London School of Economics – ki velja za neprekosljivo akademsko avtoriteto na področju ekonomskih znanosti, nekateri jo imajo celo za izvorno valilnico peklenščkov, osovraženih neoliberalnih ekonomistov – so pred kratkim tudi znanstveno potrdili za marsikoga zelo neprijetno resnico: da denar ne prinaša niti sreče niti zdravja.

Lord Richard Layard, ki je javnost obvestil o raziskavah na tej šoli, je dejal, da povprečni človek v zadnjih dvajsetih letih ni postal nič srečnejši, čeprav se je v tem obdobju povprečni dohodek na prebivalca več kot podvojil. Na London School Of Economics so ugotovili, da veliko večino človekove (duhovne) bede lahko pripišemo povsem drugim dejavnikom kot revščini – predvsem porušenim medčloveškim odnosom ter (fizičnim in duševnim) boleznim. Podatek, da je v razvitih državah vsak tretji do četrti državljan na antidepresivih in drogah, ni le skrb vzbujajoč, ampak alarmanten!

Če vidimo, da gre sosedu slabo ali da je kolega ostal brez službe, smo »večji carji«, ker se nam to ni zgodilo? Smo podlegli cenenemu darvinizmu?

Gospod Layard, sicer tudi nekdanji svetovalec britanskima predsednikoma vlad Tonyju Blairu in Gordonu Brownu je pod vtisom raziskave ugotovil, da bi moralo biti merjenje človekovega zadovoljstva s svojim lastnim življenjem prioriteta vsake odgovorne vlade in da dokazi, s katerimi je postregla raziskava, nakazujejo potrebo po popolnoma novi vlogi države, ki bi se morala namesto ustvarjanju bogastva in zmanjševanju revščine bistveno bolj kot do zdaj posvečati nematerialnim temam – predvsem boljšemu počutju svojih državljanov.

Zelo pomembno vprašanje torej je, zakaj se v razvitih državah bistveno več ne pogovarjamo o izboljšanju medčloveških odnosov in posledično o izboljševanju duševnega zdravja ljudi?

Tudi povezava med slabimi medčloveškimi odnosi v podjetju in nizko stopnjo produktivnosti takih podjetij je že bila dokazana in je sprejeta kot znanstveno dejstvo. Nezadovoljni delavec je za delodajalca nekoristen, saj mu ne prinaša dovolj denarja.

Ker so nas na pomembnost zdravih medčloveških odnosov zdaj opozorili celo finančni guruji iz središča finančnega univerzuma (Londona), se zdi, da je vrag vzel šalo, kajne? Očitno gre za tematiko »par excellence«.

Zakaj se torej tako bojimo diskurza o tej, za delovanje družbe in države tako pomembni temi? Česa nas je strah? Se bojimo izgube privilegijev? Zakaj nam ni veliko mar za duševno zdravje družbe, v kateri živimo? Si morda celo želimo, da bi bili kdo v naši bližini opravilno manj sposoben, duhovno in materialno prikrajšan in posledično laže obvladljiv? Podrejen? V težavah? Nam to dviguje ego? Če, denimo, vidimo, kako gre sosedu slabo ali da je kolega ostal brez službe, smo zato »večji carji«, ker se nam to ni zgodilo? Smo podlegli cenenemu darvinizmu?

luksuz | Author: Pixabay Pixabay

No, dajmo si natočiti čistega vina.

Iskreno mislim, da še ni tako hudo. Sam imam to srečo, da živim v krogih, kjer prevladujejo vrednote altruizma, konstruktivnega sodelovanja in kulturnega dialoga ter verjamem, da je takih krogov v Sloveniji še veliko.

So pa žal mnogi deli naše družbe že okuženi z omenjenimi darvinističnimi nagibi. Še posebno v podjetniških vodah mnogi gojijo izrazite sadistične prakse: dobiček si povečujejo na račun bednih plač zaposlenih ali pa jim plač sploh ne izplačujejo, zaposlene silijo delati v slabih in nevarnih razmerah, grozijo jim z izgubo zaposlitve, nad njimi izvajajo mobing, se nad njimi izživljajo ipd.

Je pa velika večina teh darvinističnih podjetnikov zelo ubogih in veljajo za luzerje, pa če si to priznajo ali ne.

Poglejmo, zakaj. Eden najeminentnejših ameriških psihiatrov dr. Leon F. Seltzer je znanstveno dokazal, da so pohlepni ljudje med najbolj nesrečnimi posamezniki na planetu.

Njihova sla po denarju namreč ni nič drugega kot huda (biološka) odvisnost. Iskanje tako rekoč vsake finančne priložnosti za novo bogatenje, strast po prevzemih, po združitvah, po neusmiljenih obračunih s poslovnimi tekmeci, vse to naj bi bilo povezano z dopaminsko odvisnostjo, in sicer skoraj enako, kot je narkoman zasvojen s kokainom ali s heroinom.

Tak poslovnež se mora vedno znova »zadeti« z novimi poslovnimi podvigi, saj v nasprotnem primeru zapade v abstinenčno krizo. Medtem ko zdrav posameznik na neki točki življenja svojo »kariero« služenja denarja konča ali pa ga služi le še toliko, da je ta v funkciji zadovoljevanja njegovih potreb in hobijev, mora odvisnež služiti nove in nove količine denarja zato, ker sicer zapade v abstinenčno krizo in zelo pogosto tudi v stanje klinične depresije.

Še več, Seltzer ugotavlja, da je bolestno služenje denarja povezano z zelo nizko samopodobo takšnega odvisneža. Gre za globoko zakoreninjen občutek pomanjkanja samozavesti, ki je tako globok, da ga (po njihovem mnenju) lahko premaga le dovolj dolga jahta, primerno drag ferrari ali dovolj velika vila. In vse te dobrine mora taka oseba tudi nujno razkazovati. S tem namreč želi svojim staršem, ki ga niso opremili z dovolj topline, ljubezni in samozavesti jasno in glasno sporočiti:

»Poglejte me vendar, kaj vse imam – saj si zaslužim vašo ljubezen!«

družina | Author: Pixabay Pixabay

Pa smo tam, kajne? Velika večina teh pohlepnih ljudi je bila v otroštvu oropana vsega tistega, kar je najlepše, najbolj sveto in najintimnejše. Starševske ljubezni, občutka, da so zaželeni, da nekaj veljajo. Njihov (le navidezni) robustni slog pa je le manifestacija upora proti tistim, ki so jih v mladosti oropali teh najvrednejših stvari. A če bi kdo le malo olupil to njihovo zunanjo perfektno negovano podobo, bi bil presenečen, kakšno beda se skriva pod njo.

Z vsem tem si seveda ne delam iluzij, da si bo kdo izmed teh družbeno toksičnih ljubiteljev denarja želel rešiti dušo in se podal na pot iskanja pristne sreče (to bi jih vendarle preveč bolelo), a bodo morda te navedbe komu od tistih, ki trpijo zaradi sadističnih in kriminalnih ravnanj različnih tajkunov, vsaj malo olajšale dušo.

Zdaj je tudi znanstveno dokazano, da gre za ljudi, ki so pravzaprav vredni pomilovanja.

 

Boštjan 
J. Turk, direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.