Domov Mnenja 08. Maj 2018.

77 minut na Manhattnu

new york
© Pixabay
Ura je 12.03. Sedim na zelenih, rahlo neudobnih stolih tik ob zelenici Bryant parka v epicentru Manhattna. Še 48 ur nazaj je pihalo in bučalo pa zeblo do kosti. A verjetno tudi pomlad klone pod pritiskom nekaj milijonskega mesta in v enem trenutku pač pošlje težko pričakovani paket sončnih žarkov v celofanu prijetnih 23 stopinj. Celzija, da ne bo pomote. Lepo je.

In seveda grešim. Po ameriško. Pred menoj je največja galona karamelnega frapučina iz tistega Starbucksa tam čez cesto, desno od knjižnice in malce pred gospodom, ki pomladi ne j*be in je še vedno »po čebulno« odet v tisoč in eno plast najdenih/izposojenih/odtujenih oblačil. Pred njim je napis: »Army vet. No job. Please help.« Mmmm … frapučino.

Za narod, ki je pred nekaj urami (ponovno) zanetil iskrico v globalni konfrontaciji velesil, so moji sosedi na stolčkih levo in desno nenaravno mirni. Pomirjeni. Tale desno od mene sicer govorita pol rusko, pol angleško, zato ne gre nedvomiti o tem, da sta tukaj na tajni misiji, a tale levo … čakaj. Tale je Azijka. Moje sokolje oko bo reklo, da je iz Vietnama. Tale je že dala svoje skozi. Morda tile dve za mano. Poglejte ju. Nonšalantno, vsaka s svojo kavico in plastenko vode. Majčka »na špagete«, poudarjen dekolte, kratko krilce, velika temna sončna očala.  Mmmm … frapučino.

Obožujem samotne otočke z mirnim morjem, belo plažo in ubijalskimi kokosovimi palmami. Ja, verjemite, nočni pohod skozi nasad kokosovih palm je verjetno zelo podoben kot sprehod skozi minsko polje. In ne, ne vem, zakaj mi gredo danes po glavi samo tele vojne metafore. Morda, le morda so krivi odebeljeni naslovi vseh mogočih časopisov in spletnih strani, ki jim tukaj danes ne gre ubežati. Syria! But then again … Frapučino.

Ja, samotni otočki. Obožujem jih. A neskončno rad imam tudi velika mesta. Ogromna mesta. Mesta, kjer me nihče ne pozna, nihče ne ogovori, nihče ne sodi in prav nikomu ni mar, a sem tu ali pa me ni. Menda je to raj za nas ekstrovertirane introvertirance.

Obožujem Bangkok. Njegov vonj (kefirjevi listi), njegovo melodijo (kakofonija v C-duru), njegov kaos (legaliziran razvrat). Roza taksije, bleščeče nakupovalne centre, umazane stranske uličice. Razmajane avtobuse, ki te za drobiž mimo zlatih budističnih templjev odpeljejo na drugi konec mesta, do reke, na reko, čez njo. Tetko, ki je danes neznansko prijazna, jutri pa tako slabe volje, razdražena in nesramna, da si se pripravljen z njo kratkomalo stepsti. In hrano. Poceni, okusno, vrhunsko gurmansko hrano. Solato iz zelene papaje. Svež mangov sok. Tomyum juhco s kozicami in tistega umazanega zaliva tam malce naprej. Vse to za ceno enega … Frapučino.

Pa Tokio. Uau, Tokio. Mesto, ki brni s konstantnim šumom. Vsi smo imeli nekoč za cimra nekoga, ki ni mogel zaspati, ne da bi prek walkmana poslušal posnetek traktorja z dedkove domačije, ne? Točno to je Tokio. Traktor, ki se ti po prvem obisku vsidra tako globoko, da ti brez težav še tedne, mesece in leta za tem vzbuja domotožje. Kuhaš tiste šparove soba rezance, pa nimajo istega okusa. Poskušaš z japonskimi porniči, pa dekleta sploh niso več tako luštna. Na Youtubu poslušaš japonskih TOP 40, pa vse skupaj zveni fauš. Tokio je samo eden in točno tam, kjer je. (BTW, prisežem, ravnokar je mimo mene šla luštna Japonka, zato mogoče vzamem nazaj tisto zgoraj s porniči). Tiho glasen, zeleno zlat in okusno slan. In ko smo ravno pri slanem … Frapučino.

Ura je 12.52. Mimo mene se ravnokar sprehaja dolga strnjena vrsta rdeče-belo oblečenih deklet in žena, ki me prek megafona vztrajno prepričujejo, da je Jezus edini pravi odrešenik. Gospodična, ki je na moji desni zamenjala ruski vohunki, se baše s solato, gospod na moji levi z indijskim naglasom razlaga nekaj o bitcoinih.

To je moj prvi obisk Velikega jabolka. Priznam, da sem se ga bal. Bal, ker sem slutil, da bo name imel natanko tak učinek, kot ga ima v tem trenutku. Občutek, da je v tem balončku tukaj mogoče prav vse. Da sem lahko jaz takšen, kot želim biti, in vem, da sem lahko. Ne egoistična pi*da, ne kreten, ne debil. Že, že. Po potrebi z velikim veseljem. A predvsem nekdo, ki lahko energijo usmerja pravilno in jo materializira v prave dobrine. Zame in za vse levo in desno. No, morda samo za tiste ne, ki skrbijo za senzacionalistične naslove. S takšnimi na giljotino. (Rahlo prisilna uporaba srednjeveške vojne metafore, hvala.)

Zame je New York nekje med Bangkokom in Tokijem. Ne tako glasen kot Bangkok, pa nikakor tako tih kot Tokio, kjer že vsak malce glasnejši pogovor na podzemni železnici vzbudi preveč pozornosti. Ne smrdi kot zakotna tajska ulica, a tu in tam priveje nekaj tako ogabno sladko-kislega, da nisi prepričan, ali ti je vzbudilo apetit ali bi raje bruhnil. In spet ravno prav organiziran in spontan. Čez cesto pri rdeči bi na Japonskem verjetno rezultiralo v bičanju in spopadu s paranoičnim samurajem. V Bangkoku bi verjetno preživel do kakšne šeste ali sedme zebrine črte. Tukaj pa gre, če gre, in ko gre, gredo vsi.

Glavni razlog, zakaj sem ta trenutek tukaj, je – ne boste verjeli – poslovne narave. Čeprav prosti čas, posel, učenje, delo, ljubezen, Excel in Photoshop pri meni padejo v povsem isti koš, ki mu pravim preprosto življenje, sem zadnjih nekaj tednov preklopil iz šeste v zdaj-gre-pa-zares prestavo. Mini podjetje Mali junaki, ki sva ga s kolegom ustanovila leta 2013, je v zadnjih 24 mesecih preraslo v ogromen, zabaven, čustven roller coaster, ki ga pospešeno širimo na vse konce in kraje. Po Nemčiji in Italiji čez natanko 6 dni, 20. aprila, še sem, preko luže.

In cilja tega potovanja sta dva. Prvič, ob dobri večerji popiti kozarec ali dva piva z vsemi poslovnimi partnerji in jim tako predstaviti obraz, ki že nekaj mesecev tiči za vsemi tistimi poslanimi elektronskimi sporočili. In drugič, s kar največjo žlico ujeti peščico ameriške mantre, ki nam bo služila kot kažipot na tej nedvomno zabavni poti.

Ura je 13.21. Držimo pesti in držimo … frapučino.


MIC MELANŠEK je nekdo, ki v enem dnevu sprejme kopico napačnih odločitev, se iz njih kaj nauči ali pa ne, tolažbo vedno najde v hrani. Na srečo se ga ne prime in skozi zgodovino ohranja svojih stalnih 85 kilogramov. Razen ko ima potovalno drisko. Takrat pade na 72 kilogramov in je tečen za popi…

Od januarja 2014 je polovico dni preživel na potovanjih po Aziji. Rad fotka, snema, najraje piše. Spomine shranjuje na blogu povsodjelepo.com. Kadar potuje in kadar ne, z ekipo ustvarja inovativne knjige za otroke Mali junaki. Ločnico med delom in življenjem je zabrisal. Namenoma. Uživa v delu in dela, ker je njegov edini cilj v življenju uživat. 


Kolumna je objavljena na internetni strani Goodlife.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.