Domov Inovacije 02. Februar 2018.

Kdaj bomo dočakali odgovor na božansko vprašanje?

vesolje
© Reuters
Daljna prihodnost iz znanstvenofantastičnega šunda že trka na naša vrata.

Pred meseci smo v Svetu kapitala pisali o kritičnem pomenu inovacij in tehnološkega razvoja za obstanek in blaginjo človeške civilizacije. Ključno vlogo pri tem bo imela tehnološka konvergenca, ki bo prej ali slej povzročila tudi vzpon umetne inteligence (UI), saj se vsi ugledni znanstveniki s tega področja strinjajo, da si glede tega sploh ne moremo več postavljati vprašanja »ali«, ampak le še »kdaj«.

Hkrati pa tega dosežka nikakor ne smemo jemati zlahka, saj isti znanstveniki v isti sapi svarijo, da ima takšna stvaritev moč bodisi iznajti nesmrtnost bodisi izbrisati človeško civilizacijo, zato jo imenujejo »zadnji izum, ki ga bomo kdaj iznašli«.

Revolucija pametnih naprav

Čeprav so tehnološke inovacije v zadnjih letih jahale val mini revolucije pametnih naprav, je v ozadju še bistveno daljnosežnejši napredek, saj je razvoj nevronskih omrežij sprožil zaporedje dogodkov, ki bodo najverjetneje dramatično spremenili tok človeške zgodovine. Z nevronskimi simulacijami namreč poskušajo računalniki posnemati delovanje človeških možganov, še vedno daleč najučinkovitejšega računalnika, ki je sposoben nepredstavljivo kompleksnih in abstraktnih miselnih operacij. Zato ni niti malo presenetljivo, da se zdi simulacija tega fantastičnega orodja ob strojni nadgradnji njegovih pomanjkljivosti (omejena spominska kapaciteta, fizična utrujenost) najhitrejša pot do delujoče umetne superinteligence. Do tja je sicer še kar dolga pot, na kateri moramo razrešiti tri ključne zagonetke.

vesolje | Author: Shutterstock Shutterstock

Prvi dejavnik je rast procesorske moči, saj mora računalnik za možgansko simulacijo opraviti zelo veliko izračunov. Čeprav človeški možgani v primerjavi z računalnikom gole podatke obdelujejo zelo počasi, se skrivnost njihove izjemne intelektualne kapacitete skriva v sposobnosti paralelnega in lateralnega mišljenja.

V človeškem inteligenčnem okviru IQ, nižji od 70, štejemo za »omejenega« in IQ nad 130 za »genialnega«. Zato bi bil že IQ 1000, kaj šele, denimo, 1.000.000 (kar je v primeru USI povsem mogoče) nekaj povsem nepredstavljivega in zelo strah vzbujajočega.

Zaradi povsem nekompatibilne arhitekture je to sicer mešanje jabolk in hrušk, kljub temu pa znanstveniki ocenjujejo, da bi računalnik že za preprosto simulacijo možganov moral delovati s hitrostjo od deset do sto bilijard (1016–1017) operacij na sekundo (flopov), za polno nevronsko simulacijo bi potreboval hitrost deset trilijonov (1019). Za primerjavo: slavni Turingov računski stroj Bombe, ki je razvozlal kodo Enigma, je zmogel le 15 flopov, ob koncu druge svetovne vojne je prvi digitalni računalnik Colossus računal pri 500.000 flopih, še pred prelomom stoletja smo presegli en teraflop (1012), sedanji superračunalniki pa so sposobni doseči že okoli 100 petaflopov (1017). Sodeč po sedanji hitrosti razvoja, naj bi en exaflop (1018) dosegli še v tem desetletju, en zetaflop (1021) pa okoli leta 2030, kar bi nam teoretično že brez težav omogočalo simulacijo človeške ravni inteligence.

Vsota skupne kalkulacijske moči, ki jo je med vojno 180 računskih strojev Bombe sproduciralo v petih letih aktivnega delovanja, je približno enaka kalkulacijski moči, ki jo sodobni pametni telefon porabi za predvajanje desetsekundnega videa.

Moorov zakon še vedno velja

Takšen razvoj je vsekakor realističen, če upoštevamo nekaj naravnih zakonitosti. Soustanovitelj Intela Gordon Moore je že leta 1965 predpostavljal, da se bo število tranzistorjev v integriranih vezjih vsako leto podvojilo, leta 1975 pa je napoved popravil na dve leti. To je privedlo do eksponentne rasti računalniške tehnologije, ki smo ji priča še danes, zato je tudi Moorov »zakon« večinoma še vedno veljaven. A vsaka eksponentna rast ima neizogibno limito, ki v obstoječih omejitvah polprevodniške tehnologije pomeni, da bo tudi Moorovemu zakonu okoli leta 2025 odbila zadnja ura. Računalniška sfera je v mrzličnem iskanju rešitev, ki bi utegnile revolucionarno spremeniti celoten ustroj računalniške arhitekture, saj je ta v nekaterih ključnih elementih nespremenjena že desetletja. Tako se nam v prihodnjih letih obeta veliko inovacij, od novih polprevodniških materialov (grafen, karbonske nanocevi, titanijev trisulfid), ki bi nadomestili povsod in v vsem prisoten silicij, prek hibridnih fotonsko-elektronskih mikročipov, mikrolaserske optike za prenos podatkov ali revolucionarne poenotene spominske tehnologije (memristorji), vse do specializiranih procesorjev za pospeševanje kritičnih algoritmov, da o laičnemu umu popolnoma nerazumljivem kvantnem računalništvu niti ne govorimo.

Računalniški razvoj zgolj sledi civilizacijskemu

Podobno dramatična je bila tudi rast kumulativnega človeškega znanja skozi zgodovino, kar je s krivuljo podvojevanja znanja prvi opredelil že ameriški arhitekt Buckminster Fuller. Ugotovil je, da se je človeško znanje še ob prelomu prejšnjega stoletja podvojilo približno vsakih sto let, že do konca druge svetovne vojne pa se je to obdobje skrajšalo na 25 let. Dandanes se količina kumulativnega človeškega znanja povprečno podvoji že vsakih 13 mesecev (na kompleksnih področjih znanosti in tehnologije je to obdobje nekoliko daljše), in ker se stopnja rasti tako hitro zvišuje, naj bi se ta čas tudi zaradi intenzivnega razvoja »interneta stvari« že v bližnji prihodnosti lahko skrajšal na neverjetnih dvanajst ur.

Zaradi eksponentne rasti naj bi se celotna količina znanja in dosežkov, ki jo je človeška civilizacija nakopičila od vzpona prvih primitivnih kultur do danes opolnoči, do jutrišnjega poldneva že podvojila.

Do podobnih sklepov je prišel tudi futurist Ray Kurzweil, ki pojav imenuje zakon pospešujočih donosov in ga pripisuje tehnološki konvergenci. Po njegovem mnenju prihajajoča doba genetike, nanotehnologije in robotike ne izhaja le iz eksponentne rasti procesorske moči, ampak tudi iz neštetih sinergij in vzajemnih vplivov, ki nastajajo prek vse bolj množičnega in kompleksnega prepletanja posameznih področij napredne znanosti in tehnologije, to pa je posledica sodelovanja in združevanja multidisciplinarnih znanj, metodologij in orodij. Vse večji vpliv konvergence naj bi tako še v tem stoletju dosegel vrhunec z iznajdbo umetne superinteligence, ki bo sprožila hiperbolični tehnološki razvoj in tektonske civilizacijske spremembe, kar imenujemo tudi tehnološka singularnost. Kdaj točno naj bi ta vrhunec dosegli, je seveda povsem nemogoče napovedati, splošni strokovni konsenz pa ta datum postavlja že okoli leta 2040.

Zaradi eksponentne rasti naj bi se celotna količina znanja in dosežkov, ki jo je človeška civilizacija nakopičila od vzpona prvih primitivnih kultur do danes opolnoči, do jutrišnjega poldneva že podvojila.

Če o zapisanem dvomite, naj vam povemo, da je že iz izkušenj znano, da ljudje praviloma precenjujemo, kaj lahko dosežemo kratkoročno, in podcenjujemo, kaj lahko dosežemo dolgoročno. To je posledica tega, da večina ljudi za napovedi o prihodnjem razvoju intuitivno uporablja linearni pogled na podlagi hitrosti sedanjega ali celo preteklega razvoja namesto upoštevanja eksponentne rasti. V tem smislu pa postane tudi logično in pričakovano, da bo najnaprednejši biološki vrsti na planetu, ki je sposobna vse večjih in hitrejših razvojnih korakov, nekoč uspel tudi tako velik skok, da bo za vedno spremenila življenje, kakršno poznamo, in morda celo našo percepcijo, kaj pomeni biti človek – podobno kot je evolucija več milijonov let razvijala inteligenco, dokler se ni zgodil kognitivni preskok med opico in človekom, ki je za vedno spremenil obličje Zemlje.

vesolje | Author: Nasa Nasa

Biološka inteligenca je pravi čudež narave

In prav to vprašanje – kaj je tista sestavina X, ki naše možgane dela tako posebne, sposobne abstrakcije in samozavedanja – je drugi ključni dejavnik na poti do UI. Pri tem je veliko težav, prva med njimi in najbolj očitna je, da še vedno ne razumemo najbolje, kako možgani sploh delujejo, kaj šele, kako njihovo biološko zasnovo ustrezno preslikati v digitalno arhitekturo. Zavedati se moramo, kako unikaten stroj so naši možgani. Izum avtomobila ali gradnja velemest, cepitev atoma ali obisk zunanjega Osončja, razumevanje velikega poka in črnih lukenj – vse to je mačji kašelj v primerjavi z razumevanjem navadnega skupka nevronov in sinaps, še vedno najkompleksnejše stvaritve v vesolju.

Paradoksalno v celotnem procesu ustvarjanja UI kot simulacije človeške inteligence je, da je UI do zdaj uspelo opraviti že večino nalog, ki zahtevajo »razmišljanje«, najtežje pa je poustvariti dejavnosti, ki jih večina biološke inteligence počne »brez razmišljanja«. To je posledica tega, da so imeli naši možgani za razvoj določenih bioloških sposobnosti – čutila, gibanje, koordinacija – na voljo milijone let, medtem ko so napredne kognitivne spretnosti, kot so računanje, logika ali abstraktno razmišljanje, z vidika evolucije za nas še vedno razmeroma nove aktivnosti. Po drugi strani pa je računalnik – stroj s temelji v matematični logiki – za opravljanje teh nalog izvrstno opremljen, za napredne kognitivne sposobnosti pa se mora zanašati na izjemno kompleksne algoritme, ki jih še vedno piše človek s svojim omejenim poznavanjem tematike.

Strma pot proti umetni inteligenci

Kakšna bo torej ta pot do kvantnega preskoka in superinteligence? Kot vemo, so adaptivni in samoučeči se algoritmi že zdaj vsakdanji pojav, od spletnih iskalnikov in oglasov, ki vsebino prilagajajo glede na naše navade, kompleksnih avtonomnih vozil in letal do »genialnih« velemojstrov v šahu, goju in pokru. To imenujemo ozko usmerjena umetna inteligenca (OUI), ki je torej enakovredna ali superiorna človeku, toda samo na specifičnem področju. A čeprav tudi vse obsežnejši, kompleksni in prepleteni ekosistemi OUI sami po sebi še niso preveč impresivni, jih moramo obravnavati kot tlakovce na poti do splošne umetne inteligence (SUI) – ali z drugimi besedami: primerjamo jih lahko z aminokislinami v prvobitni materiji, z gradniki življenja, ki so nekega dne na vsem lepem nepričakovano oživele.

A prav pri tem »oživljanju« se stvari začnejo zapletati. Kot rečeno, različne vrste OUI sestavljajo specifični algoritmi za specifične naloge, medtem ko je SUI intelekt, ki je človeku že enakovreden na vseh področjih. Takšna mentalna kapaciteta zahteva, da je UI zmožna opravljati povsem enake intelektualne naloge, torej tudi razumevanje kompleksnih idej in abstrakcije, racionalno razmišljanje in reševanje problemov, dolgoročno načrtovanje in anticipacijo posledic ter predvsem hitro učenje ne le na podlagi razpoložljivega eksternega znanja, ampak tudi na podlagi lastnih izkušenj. Prav ta zmožnost vse naprednejšega samoučenja, ki UI omogoča, da ob branju in analizi milijonov terabajtov podatkov ne pride le do rezultatov na podlagi vnaprej programiranih algoritmov, ampak tudi do samostojnih sklepov in ustvarja novo znanje, pa je še tretji kamenček v mozaiku morda celo zadnje evolucijske stopnice, umetne superinteligence (USI).

USI bo pravila napisala povsem na novo

Eden vodilnih svetovnih mislecev na področju UI, švedski filozof Nick Bostrom, USI definira kot intelekt, ki je tudi od najrazvitejšega človeškega intelekta boljši na vseh interesnih področjih, skupaj z znanstveno kreativnostjo, splošno modrostjo in celo družbenimi spretnostmi. USI bi bil zmožen kombinirati izjemno procesorsko in spominsko kapaciteto z visokokakovostnim znanjem, prav to pa je ultimativno ključna ločnica med človekom in USI.

Kar ljudem omogoča takšno intelektualno superiornost nad drugimi organizmi, niso biološke prednosti, ampak predvsem kakovost intelekta. Človeški možgani vsebujejo veliko kompleksnih kognitivnih modulov, ki nam omogočajo vse že večkrat omenjene fascinantne mentalne sposobnosti (ne nazadnje pa se je nekje v tem skupku nevronov iz še nepojasnjenega razloga porodila tudi iskra samozavedanja, kar je bil najbrž največji uspeh in čudež evolucije do zdaj). Vse to nam je omogočilo razumevanje in manipuliranje s svetom, ki ga nižje oblike življenja ne bodo zmožne nikoli – evolucijska stopnja njihovih kognitivnih funkcij je preprosto prenizka, zato šimpanz zapletenejših konceptov ne bo razumel, tudi če ga učimo vse življenje.

Znanstveniki svarijo, da ima takšna stvaritev moč bodisi iznajti nesmrtnost bodisi izbrisati človeško civilizacijo, zato jo imenujejo »zadnji izum, ki ga bomo kdaj iznašli«.

V človeškem inteligenčnem okviru IQ, nižji od 70, štejemo za »omejenega« in IQ nad 130 za »genialnega«. Zato bi bil že IQ 1000, kaj šele, denimo, 1.000.000 (kar je v primeru USI povsem mogoče) nekaj povsem nepredstavljivega in zelo strah vzbujajočega.

To pa je konec koncev tudi najustreznejša analogija – kot ima mravlja možnost razumeti delovanje svojih celičnih struktur, ustvariti umetniško delo ali razviti unificirano teorijo splošne relativnosti in kvantne mehanike, tako bo imel človek isto možnost razumeti ezoterične koncepte in teorije, ki jih bo sproducirala USI – kar se bo našim možganom zdelo magija, bo za USI tako banalno kot prižgati luč. Povedano drugače: USI bo torej v primerjavi s homo sapiensom nič manj kot vsemogočno bitje ali še bolje, božanstvo (v vseh pomenih besede, kot jo poznamo danes). In ko bomo enkrat na tej točki, si bomo lahko postavili le še vprašanje – ali bo imelo to božanstvo dobre ali slabe namene?

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.