Domov Ikonomija 16. December 2017.

Z vrha so težave videti majhne, pa so res?

gora narava
© Pixabay
V prešernem prazničnem vzdušju se politiki in podjetniki že ozirajo v prihodnje leto, ki bo po vseh napovedih poslovno uspešno. Toda še pred desetletjem so se napovedovalci gospodarskih gibanj že grobo zmotili. So podjetja pripravljena na možnost, da so se tudi tokrat?

Stara ekonomska modrost pravi, da so dobri časi tisti, v katerih je treba varčevati in se pripravljati na naslednjo krizo, ki se zaradi narave gospodarskih ciklov prej ali slej prikrade v sleherno državo.

Isto lekcijo je z grobimi prijemi še enkrat več podala prejšnja kriza, ena najhujših v zadnjem stoletju. Če so se vlade v prvem odzivu in želji po blažitvi negativnih trendov še zatekale k zadolževanju, jim je zaradi rastočega javnega dolga kmalu zmanjkalo manevrskega prostora. Ko so nato institucije s sedeži v Bruslju in Washingtonu začele promovirati doktrino varčevanja, je bila možna le ena pot – navzdol.

Spomin, ki nevarno bledi

Danes so krize zadnja stvar, o kateri razmišljata politika in gospodarstvo. Smo v obdobju več kot desetodstotne rasti izvoza ter sočasne izdatne rasti investicij in tudi domače potrošnje – obdobju rasti, o katerem smo sanjali v kriznem desetletju. Čeprav bo letošnja skoraj petodstotna gospodarska rast še vedno počasnejša kot v prvem desetletju tega tisočletja, je vsaj na videz bolj vzdržna, saj ne temelji na ekstremni kreditni rasti.

Robert Serec, direktor Pomurskih mlekarn: Za malo podjetje je priprava na novo krizo edina možnost. Če ne bomo pripravljeni, nam nihče ne bo mogel pomagati.

Pozitivni trendi se poznajo tudi v proračunu, ki ga je državi medtem uspelo skorajda uravnotežiti. Javni dolg je z vrha pri skoraj 85 odstotkih BDP tudi zaradi rasti že potonil pod mejo 80 odstotkov. Toda v času, ko želijo sindikati izposlovati več za svoje člane, politika pa se trka po prsih med prilaščanjem zaslug za obdobje gospodarskega razcveta, se hkrati uresničuje tveganje, na katero je marsikdo opozarjal med krizo – tveganje neaktivnosti.

Če je vlada med krizo, pod diktatom vse bolj asertivnega Bruslja, še izvedla nekaj gasilskih akcij in ukrepov, ki so zadišali po strukturnih reformah, je volja politike medtem presahnila. Namesto resnih korekcij v sistemu, ki bi državo pripravile na izzive, ki nedvomno prihajajo, se mnogi ukvarjajo zgolj s tem, kako bi delili dobičke, ki jih prinaša konjunktura v EU in doma.

S pokojninsko reformo bo na primer čakala na leto 2020. Čeprav stanje (še) ni kritično, je predsednik uprave NLB Blaž Brodnjak ob robu vrha gospodarstva prejšnji mesec za Delo povedal, da je recept za dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema v korigiranju obsega pravic iz javne blagajne in delovne dobe. Ter v uvedbi individualnih shem in tretjega pokojninskega stebra z bolj prilagodljivo naložbeno politiko. »Le tako bi prebivalstvo del prihrankov preusmerilo iz denarnih v alternativne dolgoročne naložbene oblike,« je dejal in poudaril: »S pokojninskimi skladi se ustvari nov razred dolgoročnih institucionalnih investitorjev, ki prek gospodarskih ciklov podpirajo dolgoročno vzdržno kapitalsko sestavo slovenskega gospodarstva in razvoj kapitalskega trga, kot alternativo dolžniškim virom financiranja.«

nlb | Author: Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik

In to bi moralo biti pravzaprav temeljno poslanstvo države; ustvariti razmere, da bodo podjetja lahko uspešna in da bodo lahko zaposlovala. A prav s tem zadnjim imajo mnoga vse večje težave. Majhna brezposelnost je v kombinaciji z izrazito davčno neprijaznostjo do zaposlenih iz najvišjih plačnih razredov prinesla močno pomanjkanje najbolj usposobljenih kadrov.

Kadri postali največji problem

»Glavno vprašanje je vprašanje kadrov,« je opozorila Sonja Šmuc, generalna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Mladi predolgo študirajo, starejši pa se prezgodaj upokojujejo. Če sta bila ta ukrepa s socialnega vidika med krizo, ko je bilo brezposelnih izredno veliko, še morda upravičena, »nas zdaj to tepe«, je dejala Sonja Šmuc, ki meni, da so razmere prave, da se to spremeni, sicer tvegamo tako javnofinančne posledice kot – in to je morda še pomembneje – izgubo človeškega kapitala. »Imamo skupino najmlajših upokojencev v Evropi. To je človeški kapital, ki smo se mu kot država odrekli,« je poudarila Šmučeva.

Še bolj skrbi dejstvo, da v Sloveniji primanjkuje dobrih mladih kadrov. »Tekmujemo za zaposlene, odžiramo si najboljše kadre,« je komentiral položaj na trgu eden izmed direktorjev IT-podjetja. Sočasno talentirani mladi bežijo še čez meje. »Moramo omogočiti stimulativno nagrajevanje mednarodno konkurenčnih talentov,« vidi način za zajezitev eksodusa Brodnjak. A to samo po sebi ne bo dovolj, šolski sistem namreč ne proizvede dovolj »pravih« kadrov. »Nujno je dolgoročno projicirati potrebe gospodarstva po talentih in proaktivno ter pravočasno prilagajati razpisane srednje in visokošolske programe,« je prepričan Brodnjak.

Majavi temelji

Slovenija ni pripravljena na prihodnost. A če šolstvo ne sledi trendom prihodnosti, na nekaterih področjih zaostaja celo za trendi sedanjosti, denimo na področju digitalizacije. »Nujna je takojšnja posodobitev predpisov, ki v Sloveniji (v okolici in doma za tuje ponudnike ne več) slovenskim subjektom še vedno onemogočajo povsem digitalno (brezpapirno in v realnem času) izkušnjo pogodbenih strank pri vstopanju v poslovne odnose.«

Sonja Šmuc, generalna direktorica GZS: Imamo skupino najmlajših upokojencev v Evropi. To je človeški kapital, ki smo se mu kot država odrekli.

Mednje Brodnjak šteje na primer odpiranje računov, potrjevanje avtentičnosti pogodbenih strank, vpogled v potrebne baze podatkov ter veljaven digitalen podpis in s tem sklenitev konkretnega posla. V Sloveniji na tem področju zaostajamo za konkurentkami, zaradi česar podjetja in banke niso v enakopravnem položaju na trgu.

Brez vseh omenjenih ukrepov bo Slovenija prihodnjo krizo dočakala nepripravljena. »Nimamo trdnih temeljev, sicer ne bi govorili o potrebah po reformah.« Od tega spoznanja po mnenju Sonje Šmuc nihče ne beži, tudi izhodišča reform so pri večini vlad po njenem prava. Česar pa ne bi mogli trditi o končnem predlogu, ki razmere na koncu ponavadi le še poslabša. »Družbena odgovornost vseh treh socialnih partnerjev – vlade, politike in gospodarstva – je, da se usedemo skupaj ob ključnih reformnih vprašanjih, jih pretehtamo in podamo predloge rešitev, vendar ne zato, da bi si kdo pripel medaljo pri nabiranju političnih, sindikalnih ali gospodarskih točk,« je poudarila Sonja Šmuc, ki meni, da na papirju to niti ni tako težko, saj je cilj običajno en sam: »Na nas je, da se pogovorimo, katera pot je najprimernejša, najmanj boleča, in v tem kontekstu poiščemo enostavne rešitve.«

Ko spet udari kriza

Teh za zdaj (še) ni in jih verjetno ne bo do volitev prihodnje jeseni, vsaj ne na vladni ravni. Čeprav jadramo na krilih gospodarske rasti, kot država ostajamo nepripravljeni na prihodnjo krizo.

Nekatera podjetja so precej bolj pragmatična. »Nedvomno bomo spet dosegli točko, ko bo na trgu preveč mleka, zato si želimo kupce, ki ga lahko kupijo brez drastičnih nižanj cene,« je razložil Robert Serec, direktor Pomurskih mlekarn, ki išče stabilnost tudi na kitajskem trgu. Za malo podjetje je to po njegovem tudi edina možnost: »Če ne bomo pripravljeni na prihodnjo krizo, nam nihče ne bo mogel pomagati.« Kot je povedal, bo zadovoljen, če bodo Pomurske mlekarne na Kitajskem v nekaj letih ustvarjale približno tretjino vseh prihodkov, kar naj bi zagotovilo preživetje za prihodnjih 15 let.

denar | Author: Pixabay Pixabay

Veliko pa je tudi takšnih podjetij, ki bi utegnila pričakati krizo nepripravljena. To velja zlasti za tehnološki in telekomunikacijski sektor, kjer poteka srdit boj za tržne deleže in kadre. Njegovi zmagovalci bodo imeli seveda celo vrsto koristi, od dobrega položaja na trgu do tega, da si bodo »lastili« najboljše zaposlene. Poraženci v teh panogah pa se bodo ob nastopu negativnih gospodarskih gibanj najverjetneje srečali z velikimi težavami.

Toda v nasprotju z državo jim drugega niti ne preostane. Eden od sogovornikov nam je na primer zaupal, da podjetja v IKT-sektorju usmerjajo vse resurse v razvoj, nove tehnologije in boj na trgu. »Že danes se zavedamo, da naš osnovni posel nima prihodnosti, zato kanibaliziramo ta del poslovanja, da lahko vlagamo v tista področja, kjer vidimo prihodnost.« Nekatera podjetja so tako ujeta v dvojno zanko, brez ekstremno visokih vlaganj se lahko odpovejo svetli prihodnosti na trgu, a na drugi strani tvegajo propad, če jih bo presenetila nova gospodarska kriza, ki bi nastopila ped uresničitvijo trendov, na katere stavijo.

Upajmo, da se to ne bo zgodilo, vendar če kaj, nas je pretekla kriza naučila tega, kako nenadoma se lahko spremeni položaj v gospodarstvu. In kako težko je to napovedati. Evropska komisija je tako, denimo, še leta 2008 napovedovala, da bo Slovenija leto za tem gospodarsko zrasla za 2,9 odstotka. A realnost je bila precej bolj bridka, saj se je gospodarstvo skrčilo za kar 7,9 odstotka. V Bruslju nam za prihodnje leto napovedujejo štiriodstotno rast …

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.