Domov Ikonomija 12. Januar 2018.

Z Evropo v višave in krizna brezna

ljubezen evropska unija francija pariz
© Pixabay
»Dokler naju (nas) smrt ne loči.« Včasih se zdi, da je Slovenija preresno vzela poroko z Evropsko unijo, ki ji zvestobo že vrsto let vsakič znova obljubljajo tudi naša največja podjetja. Se jim bo tožilo po priložnostih na tujem, ko bo v evropskem gospodarskem kolesju vnovič zaškripalo?

Odvisnost ni nikdar dobra, saj pomeni, da je alternativ malo. Kdor želi z lastnim avtomobilom vsako jutro v službo, bo prej ali slej moral na črpalko, pa naj bo to tista nabita z električno energijo ali z za zdaj še močno prevladujočim tekočim zlatom. Čeprav je obisk bencinske črpalke običajno neprijeten, je danes zaradi vnovičnega zniževanja cen goriv vsaj znosen. Kar neznosno moti države, ki v nedrjih skrivajo največje zaloge surove nafte. Po drastičnem padcu cen je večina ostala brez pomembnih proračunskih prihodkov.

Dr. Črt Kostevc, ekonomska fakulteta: »Močna navezanost na Evropsko unijo je dvorezen meč.«

Zalivske države so zaradi nizkih cen nafte v letih 2015 in 2016 ostale brez 900 milijard dolarjev proračunskih prihodkov, je ocenil Mednarodni denarni sklad (IMF), če prištejemo še letošnje rezultate, bo številka zagotovo višja od 1000 milijard dolarjev. Savdska Arabija – največja med njimi – že išče alternative, vlaga v zagonska podjetja, iz katerih naj bi zrasli novi Google, Amazon ali Apple. Venezuela, naftna odvisnica, katere izvoz v skoraj 95 odstotkih temelji na tekočem zlatu, se med propadanjem gospodarstva, vrtoglavo inflacijo in politično nestabilnostjo bojuje za preživetje … Slovenija izvozi medtem v EU več kot 80 odstotkov vsega blaga in storitev.

EU evropski parlament bruselj | Author: Kaja Kovic Kaja Kovic

Jetniki Evrope

Mednaslov je, priznajmo si, nekoliko zavajajoč. Slovenija nikdar ne bo Venezuela, primerjava je vsaj tako ponesrečena kot enačenje usode enega energenta z gospodarstvom, ki ga sestavlja 28 držav. Z Evropsko unijo, ki je Sloveniji in Slovencem v letih po priključitvi prinesla rast življenjskega standarda in kupne moči, bolj ali manj prost pretok ljudi in blaga pa tudi kapitala, količina katerega se je v obliki tujih neposrednih investicij od slovenske priključitve EU do sredine tega leta skoraj potrojila, na več kot 13 milijard evrov. Od tega prihaja približno 11 milijard evrov ali okoli 85 odstotkov iz držav evropske osemindvajseterice.

Podjetja se bojijo stroškov, ki jih prinaša vstop na nove trge, in si raje zatiskajo oči ter ne mislijo na to, da bodo v času nove krize nujno potrebovala navezave na druge trge.

»Močna navezanost na Evropsko unijo je dvorezen meč. S tem se izognemo določenim tveganjem, na primer logističnim in valutnim, hkrati pa je za podjetja seveda smiselno, da imajo razpršenost trgov, saj to blaži učinke lokalne krize,« opozarja dr. Črt Kostevc, strokovnjak za mednarodno ekonomiko na ljubljanski ekonomski fakulteti. Velika povezanost slovenskega in evropskega gospodarstva ga sicer ne preseneča, saj je trgovina med geografsko bližnjimi državami povsod močna.

A pri nas to vendarle prinaša določena tveganja, še posebej ker gre za globlje strukturne težave naše industrije. »Bojim se, da nam struktura industrije sploh ne dovoljuje, da se 'odcepimo' od EU,« vidi eno glavnih težav Kostevc in dodaja: »Ujeti smo v verigo dodelavnih poslov, izdelave polproizvodov in se bojim, da naša podjetja sploh niso sposobna določenega dela proizvodnje hitro preusmeriti drugam.« V krizi je to lahko usodno, kar spoznavajo v nekaterih podjetjih, kjer se čedalje bolj osredotočajo na azijske trge, kjer resonanca evropskih gospodarskih ciklov ni tako močna.

 | Author:

Toda takšnih je za zdaj premalo, saj se delež držav EU v blagovni menjavi skozi leta kvečjemu veča in ne obratno. Čeprav so na potrebo po diverzifikaciji izvoza že več let opozarjali na Gospodarski zbornici Slovenije pa tudi v ekonomskih krogih, se ta ni zgodila. Vendar je jasno: »Ko je tvoje gospodarstvo v strukturi in prodajni navezanosti enkrat ujeto v svoj geografski okoliš, je iz tega težko pobegniti,« poudari Kostevc razliko med idejami na papirju in realnostjo.

evropska unija EU | Author: Reuters Reuters

Kriza pokazala pot, a volje je še premalo

Ideja je seveda dokaj preprosta. Četudi je podjetje tesno povezano s sosednjimi ali sorodnimi državami, bi bilo dobro, da si hkrati zgradi varnostni ventil za čas krize, z »odprtjem« katerega bi lahko usmerilo del prodaje na trge, kjer krize ni.

Vendar tega ventila večina podjetij ni imela pred prejšnjo krizo in ga na žalost nima niti danes. Kar seveda pomeni, da je naše gospodarstvo še naprej izredno občutljivo za evropske šoke. Ob krizi, ki se je v Sloveniji razplamtela leta 2009, je izvoz v EU v enem letu upadel za več kot 18 odstotkov. Rezultat tega je bil skoraj osemodstotni padec gospodarstva in več let krize.

Bi se temu lahko izognili? »Med krizo bi nam ustrezalo, če bi bili bolj vezani na nekatere trge v razvoju, ki so kljubovali krizi in v tem času rasli. Seveda bodo tudi ti trgi enkrat zašli v težave, zato je dobro biti sposoben preusmeritve na nove trge, ko pride čas za to,« je prepričan Kostevc. Vendar Slovenci tega očitno še nismo sposobni. »Z EU plavamo in tonemo in pri tem smo v podobnem 'zosu' kot druge periferne države,« poudari in nadaljuje z vlakovno metaforo: »Veliki, torej nemško-francoski in za zdaj še britanski vlaki so seveda sposobni odpeljati tja, kamor je treba, Slovenija pa na drugih tujih trgih običajno nastopa le prek nemških, italijanskih in avstrijskih družb in je povsem odvisna od njih.«

Slovenska podjetja nastopajo neposredno namreč le na trgih EU in v balkanskem prostoru, sežejo kdaj tja do Turčije, drugod jih najdemo le peščico. In zdi se, da za to niti ni interesa. Samo vprašanje časa je, kdaj nas bo včasih težko razumljiva »zaplankanost« – če je slovensko podjetje v tehnološkem in industrijskem sektorju dovolj dobro za Nemčijo, bi moralo biti konkurenčno povsod po svetu – pripeljala v nov položaj množičnega ugašanja podjetij in izgube delovnih mest.

nemčija | Author: Pixabay Pixabay

Zakaj večina še vedno tvega

»Podjetja se bojijo stroškov, ki jih prinaša vstop na nove trge, in si raje zatiskajo oči ter ne mislijo na to, da bodo v času nove krize nujno potrebovala navezave na druge trge,« Kostevc razloži logiko prevzemanja stroškov nase danes, za manj tvegano prihodnje poslovanje.

V podjetništvu se veliko govori o brezkompromisnosti, o plavanju proti toku, a te motivacije na področju diverzifikacije očitno ni. Ko so raziskovalci Ekonomske fakultete v Ljubljani v času zastalega TTIP – trgovinskega sporazuma med EU in ZDA – spraševali podjetja, ali vidijo svoje interese v ZDA, jih je le peščica izrazila interes za to, podobno je bilo, ko so delali študijo za Kanado. »Za oddaljene trge večina podjetij nima interesa niti s prstom migniti,« je razočaran Kostevc, ki meni, da takšnim podjetjem tudi država težko pomaga. Zato tudi ni smisla, da bi jim sistematično pomagala. »Tudi če bi se država lotila takšnih spodbud, bi se mogoče nekatera podjetja vključila v to zgodbo le zato, da izkoristijo ponujeno, in bi leto ali dve izvažala na ciljne trge, vendar bi bilo s koncem spodbud konec tudi posla.«

 | Author:

Vlogo države na tem področju vidi predvsem v tem, da bi za perspektivne trge sestavila mrežo podjetij, ki imajo interes za nastopanje tam, in jim pomagala pri odpravljanju ovir, ki so jih do zdaj zadrževale, pa naj bodo te administrativne ali drugačne narave. Država torej lahko pomaga pri usklajevanju in informiranosti (ne pa pri sofinanciranju), za kar ima optimalno mrežo veleposlaništev in gospodarskih predstavništev. Država to seveda počne, a očitno za zdaj ne dovolj, da bi za podjetja, ki o tem razmišljajo, to prevesilo tehtnico na stran odločitve, da poskusijo uspeti na tujih trgih. Spoznanje, kako pomembno je to, pa bo ob prihodnji krizi za mnoge prišlo prepozno.

 | Author:

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.