Domov Ikonomija 22. Oktober 2017.

»Vsi goljufamo in vsi se imamo za dobre ljudi«

rop laž dol minus ljudje
© Pixabay
Notranja revizija nekaterih poslov DUTB je odkrila nepravilnosti pri poslih v letih 2014 in 2015, poročilo je prebrala finančna ministrica Mateja Vraničar Erman in po pogovoru z izvršnimi in neizvršnimi direktorji slabe banke zahtevala dodatna pojasnila.

V Slovenskem državnem holdingu (SDH), ki je zadnja leta prodal nekaj naložb, najbolj razvpita je bila gotovo prodaja Nove KBM poštnemu nabiralniku iz davčne oaze oziroma namenskemu podjetju, kot se takšnim družbam reče strokovno, tovrstne notranje revizije ni bilo. Vendar to ne pomeni, da se ne ukvarjajo z domnevnimi nepravilnostmi in njihovim preprečevanjem. To je skrb pooblaščenca za skladnost poslovanja; funkcijo od pomladi opravlja dolgoletni bančnik Janez Saje.

Na drugi strani špekulantov so strateški kupci, ki pa jih Slovenija na finančnem področju v resnici ni videla prav veliko.

Lani je bilo SDH poslanih 85 prijav nepravilnosti, leto pred tem več kot 110. Prijave se nanašajo na različne družbe v upravljanju oziroma v lasti SDH, največ pa jih je bilo povezanih z družbami iz finančnega sektorja, sektorja transporta in energetike. Od začetka leta do konca avgusta je SDH prejel več kot 50 prijav domnevnih nepravilnosti, obravnavanih je bilo več kot 30 tematik.

Vas je presenetil obseg dela?

Pravzaprav ne, vse je bolj ali manj v skladu s pričakovanji, aktivnosti so zelo različne, od prenove načrta integritete in priprave ukrepov za obvladovanje tveganj do prenove internih aktov ... V zadnjih mesecih je bilo največ poudarka na prenovi načrta integritete. Ta opredeljuje 38 vrst tveganj in ukrepov za njihovo obvladovanje; načrt bomo tudi javno objavili na naših spletnih straneh, z izjemo ukrepov, ki bodo prikriti.

Ko SDH odgovarja na vprašanja, povezana s preverjanjem kupcev naložb, ki jih holding upravlja, se zdi, da zahtevate le izjavo, da so kupci pošteni in da za njihovim denarjem ne stoji kdo drug. Vprašanje je, ali je takšna izjava resnična, vira denarja pač ne morete preveriti.

Prodaja kapitalskih naložb je z vidika morebitnih nepravilnosti le en proces v paleti vseh aktivnosti, ki jih izvaja SDH, saj je prodaj pri nas razmeroma malo. Tudi za prihodnje leto ne načrtujemo bistvenih sprememb.

janez saje | Author: Uroš Hočevar Uroš Hočevar

Če bi se na primer odločilo, da se proda NLB, in če bi se kupec odločil po vzoru nakupa NKBM, da ustanovi v davčni oazi poštni nabiralnik in prek njega kupi banko, kako bi preverjali, ali je zadeva čista, da ne bi zadostili le formalnostim?

Če je vse v skladu z zakonodajo, tudi prej omenjeni zakon, in v skladu z dobro prakso, pri čemer SDH običajno uporablja storitve uglednih svetovalcev, načeloma ni zadržkov za izpeljavo transakcije, tudi če je kupec tako imenovana namenska družba. Naš uradni odgovor v zvezi z namenskimi družbami je znan. Drugo vprašanje pa je, a tu govorim le v svojem imenu in ne v funkciji pooblaščenca oziroma zaposlenega v SDH, kaj si mislimo o določenih prodajah. Poenostavljeno povedano je situacija precej črno-bela, vsaj na bančnem področju. Po eni strani bi si želeli nekaj prodati po dokaj visoki ceni, po drugi strani pa pravega interesa pri kupcih ni. Pojavljajo se različni skladi, ki imajo namen ostati lastnik le od tri do pet let, družbo usposobiti za nadaljnjo prodajo in v vmesni fazi poiskati strateškega kupca. Temu bi lahko popularno rekli tudi špekulativni kupci.

Ne predstavljam si, da bi v SDH uvedli finančno nagrado za žvižgače.

Na drugi strani pa so strateški kupci, ki pa jih Slovenija na finančnem področju v resnici ni videla prav veliko. Strateg, ki razmišlja za nekaj deset let naprej, bo načeloma pripravljen plačati višjo ceno kot tako imenovani špekulativni kupec, če vidi dolgoročno perspektivo regije in družbe, ki jo kupuje. Pogajalska pozicija prodajalca je v tem primeru močnejša. Smo v začaranem krogu, ko je interes oziroma so pričakovanja prodajalcev in posledično javnosti, da se družbe prodajo po zelo visokih cenah, ki jih na trgu, glede na opisane razmere, ni mogoče doseči. K prodajam nas zavezujejo postavljeni cilji ali obljube, ki smo jih dali v preteklosti. Špekulativni kupci seveda poskušajo kupiti družbe po čim nižji ceni in se trenutnih razmer še kako dobro zavedajo.

Če bi bili kupci strateški investitorji, bi po vašem mnenju prav tako ustanavljali poštne nabiralnike?

Verjetno ne. Morda bi ustanovili namenske ali projektne družbe, če bi bila njihov cilj davčna optimizacija oziroma izolacija posameznih tveganj, kar pa ni nujno niti nezakonito niti nemoralno dejanje, saj se za dosego cilja pač uporabljajo vse možne legalne poti.

Vi zdaj postavljate na novo pravila igre za pošteno delo uslužbencev SDH, da vam informacije ne bodo uhajale iz hiše in podobno?

V zakonodaji in internih aktih so stvari dobro definirane, kot v vsaki družbi pa je izziv za pooblaščenca, da stvari čim bolj implementira v praksi.

Omenili ste, da je upravljanje kapitalskih naložb eno osrednjih področij tveganja, to pomeni, da vi na primer bedite nad tem, da svoje delo pošteno opravljajo tudi nadzorniki, ki jih SDH postavi v »svoja« podjetja?

Prijave internih nepravilnosti raziskujem kot pooblaščenec, samostojno, v sodelovanju z upravo SDH ali nadzornim svetom, hkrati pa imamo vzpostavljen sistem obravnave prijave nepravilnosti v družbah s kapitalsko naložbo države. Morda je treba opozoriti, da dobivamo tudi prijave, ki niso v naši pristojnosti. Te odstopimo drugim organom oziroma institucijam. Za bližnjo prihodnost pa se mi zdi zelo pomembna tudi nadgradnja programske opreme za prijavo nepravilnosti. Zdaj večino prijav dobivamo v pisni obliki ali prek posebnega e-naslova. Pri zadnjem načinu trenutno pogrešamo »povratno zanko«, torej da lahko pooblaščenec komunicira z anonimnim prijaviteljem, ki se prijavlja s svojim geslom in kodo pin in lahko dobi njegov odgovor, ne da bi se kakorkoli razkril.

janez saje | Author: Uroš Hočevar Uroš Hočevar

Te prijave, ki jih dobite, so v resnici uporabne?

Paleta problematike v njih je izjemno široka. Po eni strani sem presenečen nad številom prijav, ki prihajajo na naše naslove, po drugi strani pa me to veseli, ker lahko iz tega naredimo kaj dobrega. Prijave so zelo različne, vsaj dve tretjini jih gre v nadaljnjo obravnavo. V okviru procesa upravljanja, prek upravljavca, pa se nato zahtevajo odgovori, odprava nepravilnosti. Te prijave se raziščejo, dobijo se odgovori in se tudi ukrepa, če je treba.

Ste lahko bolj konkretni, se ukvarjate s sumi na podkupnine nadzornikom ali čim podobnim?

Tovrstnih prijav nisem prejel. Konkretnih primerov ne smem razkrivati, se pa pogosto tema prijave pojavi tudi v medijih, ker prijavitelj pošlje dopis oziroma prijavo tudi njihovim uredništvom. Prijave so povezane z nepravilnostmi pri delovanju posameznikov, kar nekaj je prijav nepravilnega kadrovanja, nepotizma, mobinga, korupcije, načina delovanja podizvajalcev pa vse do opozoril o kartelnem dogovarjanju v družbah.

Dejali ste, da ste pristojni za notranje nadzorovanje zaposlenih.

Nisem njihov nadzornik, prej sem svetovalec in skrbim za izobraževanje in usposabljanje.

Ali torej ne nadzorujete komunikacije zaposlenih?

Neposredno ne, imamo pa vzpostavljen sistem pravil, ki se veže na nasprotje interesov, prejemanja daril pa na sledljivost nejavnih stikov in lobiranja, vplivov na kadrovanje ali pa na upravljanje neke naložbe. Vse te zadeve so formalizirane tako, da mora vsak, ki omenjeno zazna, te zadeve ustrezno razkriti in se centralno zbirajo pri meni.

Torej vam je uprava prijavila tudi pritiske politike oziroma njeno komunikacijo?

Tovrstno lobiranje je treba takoj prijaviti pooblaščencu, ta pa se mora odzvati v skladu z načrtom integritete in obvestiti Komisijo za preprečevanje korupcije ali drug pristojni organ. Takšnega primera še ni bilo.

Zanimivo, ker se govori o pritiskih politike pred nedavnim odločanjem o prodaji NLB pa tudi uprava je bila že videna na zasebnih kosilih s politiki.

Treba se je zavedati, da komunikacija s politiko kot tako ni prepovedana, ne sme pa vplivati na samostojnost odločitve SDH. Torej, če se jaz danes dobim z nekom iz politike, ki bi mi povedal svoje mnenje o določeni zadevi, s tem seveda ni nič narobe, ne sme pa to vplivati na mojo odločitev. Takšna komunikacija mora biti sledljiva, če gre za vplivanje na odločitve o poslovanju in kadrovanju SDH, če pa se z nekom iz politike dobim in se pogovarjam o tem, da grem z njim jutri na tenis, mi tega ni treba prijaviti. Treba se je zavedati realnosti majhne Slovenije, kjer smo si vsi znanci, prijatelji in sorodniki, pomembna je vsebina pogovora, ne pa čisto vsak kontakt.

janez saje | Author: Uroš Hočevar Uroš Hočevar

Preden ste prišli v SDH, ste dolga leta delali v skupini NLB, ki je v času Janka Medje uvedla sistem plačila žvižgačem. Ste tem plačilom vi naklonjeni?

Takšne rešitve ne podpiram, je pa strokovna javnost pri tem vprašanju razdeljena. Ne predstavljam pa si, da bi v SDH uvedli finančno nagrado za žvižgače.

V vaši nekdanji službi je imel pooblaščenec pravico zapečatiti pisarno, zapleniti računalnik »osumljenega«. Ste tudi vi že kdaj uporabili te metode?

Nisem, tovrstno ravnanje je seveda odvisno od teže obtožbe. Če naj bi kdo deloval protizakonito, je takšen ukrep morda tudi upravičen. Stvari je treba takoj presekati in preprečiti, da bi se na primer razrezala in uničila morebitna obremenjujoča dokumentacija.

Če bi vsi ravnali etično in moralno, bi bili vi na tej funkciji sploh potrebni?

Pogosto rečem, da je način našega obnašanja še vedno bliže »balkansko-mediteranskemu«, daleč smo še od nemškega ali švicarskega načina razmišljanja. Morda še nismo dozoreli za to, da ne bi bila še vedno potrebna številna pravila ravnanja. Na nedavni konferenci o skladnosti in etiki poslovanja sem si zapomnil lepo misel: Vsi goljufamo in vsi se imamo za dobre ljudi. Loči nas samo to, kje postavimo mejo. Moj cilj je, da to mejo postavimo čim niže.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.