Domov Ikonomija 19. Januar 2018.

Višje plače, toda za kakšno ceno

stavka
© Leon Vidic
Verjetno ni človeka, ki ne bi imel raje višje plače. Po več letih varčevalnih ukrepov, ki jih je vlada nadaljevala tudi v času gospodarske rasti, je bila skušnjava za sindikate prevelika. Od vlade zahtevajo dodatno milijardo evrov.

Število je resnično enormno in daje slutiti, da pogajalski strani do prihodnjega tedna ne bosta našli skupnega jezika, s čimer bi preprečili stavko vsaj šestnajst sindikatov – eno največjih v Sloveniji doslej –, ki je napovedana za prihodnjo sredo.

»Zahteve sindikatov ne kažejo razmer v ekonomiji, že na prvi pogled je jasno, da so nevzdržne,« je prepričan Boštjan Vasle, direktor Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar). Z oceno, da zahteve niso povsem realne, se morda presenetljivo strinja tudi Jakob Počivavšek, prvi mož sindikata Pergam, ki je na naše vprašanje o tem, kako bi uresničitev vseh sindikalnih zahtev vplivala na vse od gospodarstva, trga dela do proračuna, odvrnil: »Na to vprašanje ni mogoče odgovoriti, saj predpostavlja hipotetično situacijo, ki se ne bo zgodila, zlasti ne na način, da bi se zahteve izpolnile nemudoma.« K temu je dodal, da so v sindikatih prepričani v možnost dogovora, ki ne bi zaviral gospodarske rasti in gospodarske stabilnosti v prihodnosti.

stavka | Author: Leon Vidic Leon Vidic

Kaj bi prinesel vladni »da«

Bojan Ivanc, prvi ekonomist Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), se je za Svet kapitala kljub vsemu poigral prav s scenarijem, v katerem bi vlada ugodila vsem zahtevam sindikatov. »Kratkoročno bi bil vpliv zvišanja plač v javnem sektorju na gospodarstvo pozitiven, in sicer prek višje potrošnje, s čimer bi davčni prilivi delno nadomestili večje stroške dela,« je dejal.

Jakob Počivavšek, Pergam: Prepričani smo, da je mogoč dogovor, ki ne bi zaviral gospodarske rasti in gospodarske stabilnosti v prihodnosti.

Koliko denarja bi se vrnilo v proračun, je pri tem težko oceniti, saj bi javni uslužbenci del dodatnega prihodka nedvomno privarčevali, preostanek pa bi razdelili med potrošnjo doma in v tujini. Veliko bi bilo že, če bi se prek davka na dodano vrednost v proračun vrnilo 100 milijonov evrov ali desetina tega, kar bi morala vlada iz proračuna doplačati javnim uslužbencem.

»Višje plače v javnem sektorju bi nam dvignile gospodarsko rast na pet odstotkov, vendar za ceno podpovprečne rasti (manj kot 1,5 odstotka na leto), celo stagnacije ali krize v prihodnjih dveh do petih letih,« je opozoril Ivanc, ki meni, da gre povprečni Slovenki ali Slovencu danes bolje kot kdajkoli v zadnjem desetletju. To naj bi se ne nazadnje kazalo tudi v optimizmu potrošnikov, ki je že zdaj na najvišji ravni od začetka merjenja tega kazalnika, na potrošniških posojilih, katerih rast je dvoštevilčna, in ne nazadnje tudi pri neto prejemkih zaposlenih, saj so se povprečne plače v Sloveniji novembra na letni ravni povišale za skoraj šest odstotkov.

 | Author:

Dvig plač upravičen, toda kakšen

V sindikatih so kljub temu prepričani, da si javni uslužbenci zaslužijo več. Da so čakali dovolj časa. V zadnjih dveh letih so kljub ugodnim makroekonomskim kazalnikom pobirali »drobtine« v obliki odpravljanja nekaterih varčevalnih ukrepov. Od 18 jih je danes v veljavi še vedno kar osem, čeprav je po besedah Počivavška vlada sindikatom obljubila, da jih bo odpravila s koncem leta 2017. Najpomembnejši med njimi je znižanje vrednosti plačnih razredov, ki ga je leta 2012 uvedel sveženj varčevalnih ukrepov, uzakonjen z Zujfom. »Kot vzrok, zakaj po petih zaporednih letih gospodarske rasti, ki je ena najvišjih v EU, še vedno veljajo varčevalni ukrepi iz časov najhujše krize, vladna stran navaja še nedokončano javnofinančno konsolidacijo in fiskalno pravilo,« je izpostavil Počivavšek.

Bojan Ivanc, GZS: Višje plače v javnem sektorju bi nam dvignile gospodarsko rast na pet odstotkov, vendar za ceno podpovprečne rasti, celo stagnacije ali krize v prihodnjih dveh do petih letih.

Je torej milijarda evrov, kolikor naj bi znašal seštevek zahtev sindikatov, preveč? Za oceno o tem, kolikšno zvišanje plač bi bilo primerno za javni sektor, se je morda smiselno ozreti v zasebni sektor, pravi Vasle. Tam se je povprečna bruto plača v enajstih mesecih lani povišala za 2,7 odstotka. »Za letošnje leto napovedujemo 3,4-odstotno zvišanje,« je nadaljeval Vasle in pojasnil: »Če bi takšno povišanje plač prenesli na sektor države, bi to predstavljalo 120 milijonov evrov dodatnih stroškov za proračun, preneseno na širši javni sektor pa okoli 170 milijonov evrov.« Torej najmanj petkrat manj od sedanjih zahtev.

»Prav je, da se plače v sedanjih razmerah višajo tudi v javnem sektorju, toda v sprejemljivih okvirih,« meni Vasle. »Marsikdo se sprašuje, zakaj so plače v Sloveniji nižje kot v Italiji ali v Avstriji,« se je ob tem zamislil in ponudil odgovor: »Karikiram, ampak če želimo imeti iste plače kot v Italiji, kjer v enem dnevu delavec proizvede na primer deset izdelkov, bo moral slovenski delavec v istem času proizvesti enako število takšnih izdelkov. Če bo želel višjo plačo, jih bo morali proizvesti 12 – torej dvigniti produktivnost.«

V tem kontekstu se je treba vprašati še, kaj je sindikatom bolj pomembno, zaposlenost ali višina plač. Leta 2016 je bilo v javnem sektorju 3800 na novo zaposlenih, lani se jim je pridružilo še od 4000 do 5000 kolegov. Število zaposlenih v javnem sektorju se je v desetletju povečalo za skoraj 20.000, kar pomeni, da je zvišanje plač oziroma vrnitev na stanje v leto 2008 povezano s precej večjimi stroški v proračunu.

Rušenje temeljev?

Ivanc izpostavlja tu še en pomemben vidik: »Z drastičnim zvišanjem plač bi kršili fiskalno pravilo, ki je zapisano v ustavo in določa najvišjo raven izdatkov.« Plačne zahteve med 0,5 in eno milijardo evrov pomenijo, da bi vlada morala iskati prihranke v drugih proračunskih izdatkih, kar bi lahko pomenilo klestenje socialnih izdatkov, znižanje investicij ali pa se na novo zadolžiti in nekako sočasno do leta 2020 uravnotežiti proračun, kar je obljubila Bruslju. Javni dolg bi se tako spet povečal, pri čemer je po naših zadnjih izračunih znašal 34,8 milijarde evrov ali 81 odstotkov BDP. To je lahko nevarno za majhno Slovenijo, saj ji zmanjšuje manevrski prostor in jo v primeru nove krize lahko spet pahne v nemilost pri kreditorjih. Ne smemo pozabiti, da je javni dolg v zadnji krizi narasel z 22 na več kot 80 odstotkov BDP.

Boštjan Vasle, Umar: Zahteve sindikatov ne kažejo razmer v ekonomiji, že na prvi pogled je jasno, da so nevzdržne.

»Vse kliče k temu, da se javni dolg z višjim proračunskim presežkom bolj dinamično znižuje. Država s tem sporoča, da ne razmišlja z danes na jutri, temveč da ji je mar za prihodnjo javnofinančno sliko in s tem prihodnje generacije Slovencev,« je prepričan Ivanc, ki meni, da smo ta konsenz kot družba sposobni doseči, kar nakazujejo tudi zadnje ankete o šibki podpori javnosti pri plačnih zahtevah javnega sektorja. »Neposredna povezava med izpolnitvijo zahtev in zmožnostjo poplačevanja javnega dolga je preveč poenostavljena,« je odvrnil Počivavšek in obrnil pripoved: »Potemtakem bi lahko dejali tudi, da je odplačevanje javnega dolga breme javnih uslužbencev, ki morajo v ta namen privoliti v nadaljnjo zamrznitev svojih prejemkov, dokler javni dolg ne bo (v celoti ali delno) poplačan.«

Nasprotno, višje plače lahko celo pripomorejo k zmanjšanju javnega dolga, meni Počivavšek, saj je za zmanjšanje zadolženosti ključna gospodarska rast, na katero vpliva domača potrošnja. »Pomembno gonilo te je tudi raven razpoložljivih dohodkov, ki odpira širše vprašanje rasti plač ne le v javnem, temveč tudi v zasebnem sektorju in povezavo z dvigom produktivnosti v enem in drugem sektorju ter potrebo po sklenitvi dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju,« je še dodal.

Neučinkovitosti plačnega sistema

V vsej zgodbi je pomembnih več vidikov. Eden od sogovornikov, ki je želel ostati neimenovan, je, denimo, izpostavil, da sindikati s svojimi zahtevami v resnici poglabljajo delitev med zasebnim in javnim sektorjem, čeprav sta oba sektorja v resnici tesno prepletena, a usmeril krivdo za sedanje razmere tudi na finančno ministrstvo, ki je kljub močni gospodarski rasti podaljševalo varčevalne ukrepe. »Ne moreš ljudem prodati ideje, da ni denarja, če gospodarstvo že več kot tri leta raste,« je nadaljeval in hkrati opozoril, da je vlada v preteklih letih zapravila možnost, da bi se s sindikati mirno in celovito pogajala.

A morda še bolj ključen problem je plačni sistem, ki odpira več vprašanj kot rešitev. Zakonodaja, ki je bila podlaga za prenovo plačnega sistema javnega sektorja, je bila sprejeta že leta 2002. Pogajanja so nato trajala šest let namesto v začetku predvidenih šest mesecev. Ko je takratna vlada začela prva izplačila po novem sistemu, je udarila kriza, leto 2012 je prineslo varčevalni zakon Zujf, nekateri njegovi ukrepi veljajo še danes. »Plačna politika javnega sektorja Slovenije je torej že 15 let zaznamovana s pretresi, pogajanji, zaradi katerih smo v celotnem obdobju izgubili rdečo nit oziroma namen plačne politike. Danes tako ne poznamo spodbud za najbolj nadarjene in učinkovite uslužbence javnega sektorja, kar se zagotovo kaže na rasti produktivnosti celotnega javnega sektorja,« je opozoril Vasle.

Komentarji 1 Poglejte vse
  • cogocogo 17:12 19.januar 2018.

    vsake oci vidijo to drugac e ,,bistvo vsega je da toliko denarja ni ,,javni sektor je za tako majhno drzavo velikooooo prevelik in zato neucinkovit ,,imamo trikrat prevec obcin katerih namen je da redijo kup nepotrebnih uradnikov ,, instucij z ...Prikaži več!ov ,, instucij z izredno visokimi placami ki prej sabotirajo gospodarstvo kot bi mu pomagali ,,doba racunalniko a uradov kot da bi se vedno pisali na glinaste plascice ,,,cemu vsa ta nepotrebna birikracija

Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.