Domov Ikonomija 30. Januar 2018.

Tegobe zaposlovanja po slovensko

delavci delo stavka
© Uroš Hočevar
Težava slovenskega trga dela ni zgolj prevelika obremenitev z davki in prispevki, ki se čuti tako pri visokih kot tudi pri najnižjih plačah, ampak še bolj zapletena in nepregledna zakonodaja.

Težave s stroški dela so na več ravneh, ključna posledica pa je, da delodajalec ob zaposlitvi delavca niti ne more opredeliti vseh tveganj, v katere se spušča. Vse to vpliva na konkurenčnost našega gospodarskega okolja, bolj jasno povedano, ali lahko slovenska podjetja konkurirajo na mednarodnih trgih. Dejstvo je, da se življenjski stroški pri nas zvišujejo, posledično se pojavljajo zahteve po višjih plačah. Če hoče Slovenija ohraniti izvozno usmerjenost, bo zato med drugim morala sestaviti za Evropo primeren trg dela.

Začnimo pri obdavčitvi, ki jo tudi najbolj opazimo. Primerjava obdavčitve povprečnih plač pokaže, da smo v evropskem vrhu, na petem mestu med 28 državami. A ta primerjava Eurostata niti ne pokaže ključnih tegob Slovenije.

 | Author:

Skromno povprečje

Bolj kot v Sloveniji je povprečna bruto plača obdavčena denimo v Nemčiji, pri naših severnih sosedih pa le malo manj kot pri nas. Seveda moramo takoj opozoriti na nekaj pomanjkljivosti bruseljske statistike. Prvič, podatek o davčnih stopnjah ne zajema celotnega stroška dela, ampak zgolj prispevke in davke zaposlenega. Manjkajo prispevki delodajalca in drugi stroški, povezani z delom. Druga očitna težava je to, da povprečna plača v Sloveniji znaša približno toliko kot minimalna v Avstriji in Nemčiji. Pri nas je povprečna neto plača dobrih tisoč evrov, medtem ko je v Nemčiji okoli 2,5-krat višja.

Inženirji za desetino dražji kot v Nemčiji

Razlika se pokaže, ko želi izvozno podjetje v Sloveniji zaposliti inženirja, ki se lahko za delo poteguje kjerkoli v Evropi. Če želi podjetje v Sloveniji zaposlenemu dati 4500 evrov neto plače, bo strošek dela zanj 9896 evrov (brez upoštevanja malice in stroškov prevoza na delo). V Avstriji je mesečni strošek manjši za okoli 300 evrov, v Nemčiji pa tak zaposleni delodajalca stane kar 810 evrov manj kot pri nas. Ključni razlog je progresija dohodninske lestvice, ki je pri nas med najvišjimi v Evropi. Slovenija tudi nima tako imenovane socialne kapice pri višjih plačah, ki jo poznajo druge evropske države.

Preveč omejeni bonusi

Poleg tega denimo Avstrija omogoča še 13. in 14. plačo, ki sta bistveno manj obdavčeni. Slovenija ima sicer tudi dve izplačili, ki sta manj obdavčeni, a je znesek izplačila omejen s povprečno plačo v državi. Tako lahko delež nagrad v Avstriji doseže skoraj četrtino običajne plače, medtem ko je pri nas manj obdavčeni del bonusov zgolj 3,5 odstotka rednih prihodkov zaposlenega. Bistvena razlika je še v tem, da so bonusi praktično kolektivni in jih torej podjetje ne more izplačati glede na individualno uspešnost posameznika. Še posebej regres je dejansko zgolj dodaten strošek delodajalca.

Plačana malica in delovni čas

Dodatni stroški delodajalca, ki jih marsikdo ne upošteva, so tudi sicer problem, ki povečuje strošek dela. Slovenija je ena redkih, če ne celo edina evropska država, kjer je zakonsko predpisana delodajalčeva obveznost, da zaposlenemu plača tako stroške prehrane na delu kot stroške prevoza na delo.

V Sloveniji je povprečna plača dobrih tisoč evrov, v Nemčiji je okoli 2,5-krat višja.

V večini drugih evropskih držav so stroški, povezani z delom, opredeljeni (če sploh) kot priznani stroški, niso pa del obveznih plačil. Plačilo malice je pri nas obvezno, kar stane delodajalca okoli 130 evrov na mesec. Delodajalci si sicer ta strošek lahko znižajo tako, da delavcu sami priskrbijo malico. Poleg tega je predpisan čas za malico, ki se šteje v delovni čas, kar je prav tako slovenska posebnost. Slovenija ima tako dejansko predpisan 7,5-urni redni delovnik. (Posamezni poklici, predvsem v javnem sektorju, poznajo še krajši delovni čas. Zdravniki imajo po kolektivni pogodbi predpisano eno uro na dan kot pripravo na delo. Njihov delovni čas je tako dejansko zgolj šest ur in pol.)

Obvezni stroški prevoza na delo

Druga slovenska posebnost so stroški prevoza na delo, ki jih je delodajalec prav tako dolžan plačati. V večini drugih držav v Evropi so, če sploh, opredeljeni kot možnost delodajalca. Tako je denimo v Avstriji in Veliki Britaniji.

Na izpisku mesečne plače zaposlenega je najmanj 11 postavk za plačilo. Poleg neto zneska plače še deset davščin.

V tem primeru je potem logično, da država omeji izplačila tako, da teh stroškov, ki so dejansko boniteta, delodajalci ne bi izkoriščali za zniževanje davčnega bremena stroškov zaposlenih. Ker so stroški prevoza po eni strani obvezni del stroškov dela, po drugi strani pa pomenijo nevarnost davčne utaje, je država seveda v precepu, kako naj to področje uredi. Avstrija, na primer, teh težav nima, podjetja lahko plačajo stroške prevoza na delo, če zaposleni ne živi preblizu kraja dela in tudi če ni preveč oddaljen od kraja dela. Seveda je omejen tudi znesek izplačila. To področje je tako v danih okvirih stvar dogovora med zaposlenim in delodajalcem. Pri tem je zanimivo, da stroške prevoza na delo v Sloveniji kot neobdavčeni del zviševanja plač najbolj izkoriščajo prav v javni upravi, medtem ko v gospodarstvu vse pogosteje tudi z organizacijo prevoza na delo skušajo ta strošek znižati. Prav tako se vse bolj pogosto delodajalci temu strošku skušajo izogniti, kar pa znova prinaša tveganje sankcij inšpekcijskih organov.

Išče se strokovnjak za delovno zakonodajo

In šele zdaj pridemo do ključnih težav trga dela, to je zapletenosti sistema. Če boste hoteli poiskati podatke za izplačilo plač, boste morali prebrskati kopico zakonov in podzakonskih predpisov. Na izpisku mesečne plače zaposlenega je najmanj 11 postavk za plačilo. Poleg neto zneska plače še deset davščin. K temu je treba dodati še obvezna izplačila stroškov, povezanih z delom. Zgolj področje povračil stroškov v zvezi z delom je urejeno v (vsaj) dveh zakonih in podzakonskem predpisu.

S precejšnjo gotovostjo lahko trdimo, da v Sloveniji ni človeka, ki bi delovno zakonodajo v celoti obvladal. Posledično to pomeni, da delodajalec ne ve, v kakšno tveganje se spušča, ko zaposluje, in tudi delavec ne pozna svojih pravic. Predpisi, ki urejajo področje trga dela, so razpršeni po delovni, pokojninski in davčni zakonodaji, potem je še vrsta podzakonskih aktov in seveda kolektivne pogodbe ter v posameznih dejavnostih področni kadrovski pogoji (kot so v gostinstvu sanitarni predpisi) in na koncu ne smemo izpustiti internih navodil inšpekcijskih organov. Vsi, ki imajo opravka z delovno zakonodajo, si pomagajo z navodili. Preobsežnost in prezapletenost z delom povezane zakonodaje sta delno posledica krpanja lukenj in napak v zakonih, delno pa tudi prikrivanja nadzorstvene nesposobnosti regulatorja, torej države oziroma inšpektorjev. Vsebinsko se velik del zakonodaje posveča izogibanju odgovornosti za napake regulatorjev. Nekatera ključna določila zakona o delovnih razmerjih pa je tudi že zdavnaj povozil čas, vključno s tistim, ki opredeljuje delovno razmerje.

Regulatorji ne bi smeli posegati v pogodbena razmerja

Težava pa ni zgolj zapletenost, ampak to, da si predpisi na več mestih medsebojno nasprotujejo, kar regulatorji izkoriščajo za samostojne interpretacije (podprte z internimi navodili). To v posameznih primerih, predvsem v manjših podjetjih, povzroča kaotične situacije. Naj opozorimo zgolj na dva primera.

Glavni razlog za sklepanje pogodbenih razmerij z zunanjimi izvajalci (v tujini znano kot outsourcing) je stroškovna optimizacija v podjetjih.

Prvi je že sama opredelitev delovnega razmerja in pravic, ki iz tega izhajajo. Pri nas načeloma velja prosta izbira pogodbenega razmerja. To pomeni, da se lahko posameznik sam dogovori s poslovnim partnerjem o obliki pogodbenega razmerja. Če gre za dogovor med pravno in fizično osebo, je takšno razmerje lahko opredeljeno kot delovno, saj se poslovno razmerje določa po vsebini, ne po pogodbeni obliki. Zakon dokaj jasno določa, kaj se šteje za delovno razmerje (kot rečeno, je ta opredelitev zastarela in primerna predvsem za delo v proizvodnji). Slovenska posebnost pa je, da lahko inšpekcijski organ kot delovno razmerje opredeli tudi pogodbeno razmerje med dvema pravnima osebama ter zahteva prekinitev takšne pogodbe. Posameznik ima lahko tako povsem normalno sklenjeno delovno razmerje v enem podjetju, toda če ga to podjetje napoti opravljat storitev v drugo podjetje, lahko inšpektor samostojno odloči, da je sklenil delovno razmerje s tem drugim podjetjem. Prekinitev pogodbe seveda povzroči škodo podjetju, ki izgubi posel. Ključna težava v tem primeru pa ni zgolj to, da inšpekcijski organ posega v veljavna pogodbena razmerja, ampak še bolj v tem, da ni jasnih predpisov, iz katerih bi lahko podjetja vnaprej vedela, kje je njihova meja svobode dogovarjanja.

Glavni razlog za sklepanje pogodbenih razmerij z zunanjimi izvajalci (v tujini znano kot outsourcing) je stroškovna optimizacija v podjetjih. Pri posameznikih pa včasih tudi davčna optimizacija. A če država meni, da se posamezniki s tem izogibajo plačilu davkov, je treba ustrezno prilagoditi davčno zakonodajo in jo, če je le možno, poenostaviti tako, da takšna optimizacija ne bi bila več spodbujana.

Še bolj sporno je, da obstajajo primeri, ko en regulator nalaga podjetju povsem druge pogoje kot drugi. Tako se je zgodilo, da je ZZZS podjetju zavrnil prijavo delavca v delovno razmerje, pa čeprav je to izrecna obveznost delodajalca v skladu z zakonom o delovnih razmerjih. S tem je seveda prikrajšal delavca za pravice, ki mu pripadajo iz delovnega razmerja.

Podjetje naj plača opravljeno delo, ne čakanja na delo

Vrnimo se še nekoliko k drugim pogodbenim razmerjem. Pogodbena razmerja, ki so drugačna od delovnih, so v svetu običajna oblika pogodbenega sodelovanja, pa naj bodo to svetovalne pogodbe ali v zadnjem obdobju tako problematizirane pogodbe z agencijskimi delavci. Po eni strani je res treba urediti ustrezno pravno in socialno zaščito delavca, toda zaradi tega vsekakor ni prav, da država od podjetja zahteva redno zaposlitev delavca, ki ga podjetje potrebuje denimo le deset dni na mesec. Nazoren primer je Luka Koper, kjer so velika nihanja obsega dela, a ni edini. Vsa velika proizvodna podjetja v Sloveniji imajo od pet do deset odstotkov kadra »v rezervi«, če hočejo zagotoviti nemoten delovni proces. Prav zdaj je denimo obdobje, ko so potrebe po občasnem delu velike zaradi povečanega števila bolniških odsotnosti.

Država, kot kaže, hoče prisiliti podjetja, da zaposlijo tudi »rezervni« kader, kar pa se bo dolgoročno maščevalo. Podjetja so namreč zaradi tega manj učinkovita, imajo manj dobička, manj vlagajo v razvoj in posledično to pomeni, da bodo dolgoročno manj zaposlovala, kot bi lahko.

Obrazci, obrazci in še več obrazcev

Na prezapletenost delovne zakonodaje kaže tudi količina obrazcev, ki jih morajo izpolnjevati podjetja za svoje zaposlene. Čeprav se je število nakazil davkov zaradi združevanja posameznih nakazil zmanjšalo, pa se je število obrazcev v zadnjih letih še povečalo. Poleg obvezne prijave delavca podjetja nato o izplačanih plačah poročajo dvakrat, finančni upravi in še posebej Ajpesu. Pri tem pa za poročanje finančni upravi obstaja vsaj šest različnih obrazcev glede na status in izplačila zaposlenemu. In seveda je treba ustrezno zabeležiti odjavo (kjer se prav tako pogosto zaplete). Z bolj razumljivo in enostavno zakonodajo bi lahko država številne oblike poročanja oklestila na največ tri.

Minimalna plača: socialo na pleča države

Poglejmo še problematiko minimalne plače. Ta je v Sloveniji po eni strani relativno visoko določena, po drugi strani pa komajda zagotavlja socialni minimum. Stališče ministrice za delo Anje Kopač Mrak je, da si sistem lahko privošči dvig minimalne plače. Za sistem je to verjetno res, toda podjetja, v katerih je večina zaposlenih z minimalno plačo, so na robu rentabilnosti in dvig jih lahko pahne v izgubo. In če morda mislite, da je potem treba taka podjetja zapreti, vas moram opozoriti, da je največ zaposlenih z minimalno plačo v živilski industriji (pekarstvu), gradbeništvu, kmetijstvu in trgovini. Dvig minimalne plače torej lahko pripelje do tega, da bo Slovenija ostala brez kruha. Med izvozniki je razmeroma majhen delež zaposlenih z minimalno plačo. Rešitev bo morala iti v smeri večje socialne solidarnosti, kar pomeni, da je treba davčno razbremeniti najnižje plače. Žal trenutna zakonodaja predvideva ravno obratno. Prispevne stopnje za minimalno plačo se bodo namreč do leta 2021 zvišale na 60 odstotkov povprečne plače.

Novi davki na pohodu

Morda največja tegoba, ki odganja predvsem investitorje, pa so davki, ki jih država šele snuje. Ko je ministrstvo za finance konec leta 2016 nekoliko razbremenilo dohodninsko lestvico in uvedlo olajšavo za nagrajevanje uspešnosti (dohodnine razbremenjena božičnica, če je dovolj nizka in kolektivno izplačana), je to naredilo z namenom, da bi vsaj nekoliko zmanjšalo nadpovprečno obremenitev plač. Cilj je bil kratkega diha, kajti že v začetku preteklega leta je ministrstvo za zdravje predstavilo predlog novega prispevka (ki bi nadomestil zdaj prostovoljno dodatno zdravstveno zavarovanje). V ozadju pa se pripravlja še davek za dolgotrajno oskrbo. Skratka, ko ena roka države moli korenček, druga roka vihti gorjačo. To pa pomeni, da če je zdaj inženir v Sloveniji zaradi vseh stroškov za desetino dražji kot v Nemčiji (ob enakem mesečnem netu znesku), obstaja nevarnost, da se bo v prihodnjih letih ta razlika še povečala.


Komu gre plača zaposlenega

Večina statistike obremenitev plače računa iz bruto zneska. Bolj jasno povedano, gleda se predvsem obremenitev delavca. Toda podjetja morajo gledati celoten strošek, ki ga prinaša zaposleni. To pa ni samo bruto plača, ampak tudi prispevki nanjo. Še posebej sindikati ta drugi del občasno izkoriščajo, ko kažejo na to, da je delavec obremenjen manj kot delodajalec. Argumentacija je popolnoma napačna, saj delodajalec strošek dela gleda kot celoto, pri čemer zanj ni pomembno, od česa se obračunava posamezni davek, temveč koliko ga delavec stane. In seveda vidi, koliko nagrade gre delavcu in koliko plača davkov.

Že pri minimalni plači tako delavcu pripadeta le slabi dve tretjini stroška dela. Dobra petina (21,8 odstotka) se steče v pokojninsko blagajno, več kot desetina (12 odstotkov) pa v zdravstveno. Delež obeh socialnih blagajn se bo v prihodnjih treh letih izdatno povečal, ker se bo minimalna osnova za izračun prispevkov po določilih pokojninske zakonodaje povzpela na 60 odstotkov povprečne plače.

Približno pri trikratniku povprečne plače dobi zaposleni na transakcijski račun nakazano manj kot polovico stroška dela, ki ga mora plačati delodajalec. Od tega se v pokojninsko blagajno steče nekaj več kot petina stroška dela, slabih 12 odstotkov pa mora delodajalec nakazati zdravstveni blagajni. Država z dohodnino in manjšimi prispevki pobere 18 odstotkov.

Od povprečne plače prejme zaposleni 57 odstotkov zneska, država pa z dohodnino dobro desetino. Deleža socialnih blagajn se pri zneskih, ki presegajo 54 odstotkov povprečne plače, ne spreminjata.

Pri tem pa moramo še opozoriti na rast stroškov obeh socialnih blagajn, tako pokojninske kot zdravstvene. V pokojninsko se s prispevki steče okoli 3,9 milijarde evrov na leto, lani je to pomenilo dobre 1,2 milijarde evrov premalo za izplačila pokojnin. Znesek se je pokril iz državnega proračuna, in sodeč po projekcijah se bo ta primanjkljaj v prihodnjih letih začel znova povečevati, tudi če se gospodarska rast ohrani. V zdravstveno blagajno se je lani steklo nekaj več kot 2,1 milijarde evrov prispevkov, a kaj ko je to več kot pol milijarde premalo. Tudi tu se je razlika pokrila iz državne blagajne. Zaradi luknje v socialnih blagajnah pa se krepijo pritiski, da bi plače še bolj obremenili, kot so že.

Opozoriti velja še na dve vrsti stroškov, povezanih z delom, ki ju skoraj nikoli ni v analizah. Prehrano in prevoz na delo so pri nas delodajalci zavezani plačati zaposlenemu. Ju pa težko opredelimo, če nimamo agregatnih podatkov, saj jih lahko delodajalec tudi prilagodi oziroma zmanjša, tako da denimo zagotovi malico. Nadomestilo za prehrano, ki znaša največ 6,19 evra na redni delovni dan, lahko polepša mesečni prihodek predvsem tistim z nižjimi plačami, medtem ko je pri tistih z višjimi plačami relativno manj opazen.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.