Domov Ikonomija 01. November 2017.

Slovo nemškega finančnega ministra Schaubleja. Kaj bo zdaj z nemškim varčevalnim diktatom?

nemčija
© Pixabay
Dolgoletni nemški finančni minister Wolfgang Schäuble zdaj prevzema vodstvo bundestaga. Celo drugi najvišji politični položaj v osrednji evropski državi pa obledi v primerjavi s tistim, kar je 75-letni krščanski demokrat uveljavil kot osrednji akter evrske krize, pa naj so ga za njegove dosežke hvalili ali ostro kritizirali.

Osem let je lep čas! je politik na invalidskem vozičku, na katerega ga je leta 1990 obsodil duševno moteni atentator, razložil svojo odločitev za odhod iz zgodovinske stavbe na berlinski Wilhelmstrasse in prevzem vodstva bundestaga. A so k njej pripomogla tudi nova politična razmerja v Nemčiji po parlamentarnih volitvah konec septembra. Dosedanji socialdemokratski partnerji njegove konservativne unije CDU/CSU so se zaradi hudih volilnih izgub umaknili v opozicijo, kanclerka Angela Merkel pa se mora po lastnih izgubah o vladni koaliciji pogajati z liberalci in zelenimi in bo morala tema strankama odstopiti številne najvidnejše položaje v vladi. FDP je že prej nakazala nasprotovanje tako kanclerski palači kot finančnemu ministrstvu v krščanskodemokratskih rokah.

Urejeno nemško stališče

V bundestagu bo odslej sedela tudi skrajno nacionalistična Alternativa za Nemčijo in vsi sredinski politiki si želijo čim bolj izkušene politične roke na čelu najpomembnejše demokratične institucije države. Pred Wolfgangom Schäublejem so torej odgovorne naloge, a bodo le težko presegle tisto, kar je dosegel kot finančni minister najpomembnejše evropske gospodarske velesile v času evrske krize. Krščanski demokrat iz Baden-Württemberga, ki je do spora zaradi nezakonitih donacij veljal za naslednika kanclerja Helmuta Kohla ter je pomembno pripomogel k udejanjenju nemške združitve, je takoj po prevzemu finančnega ministrstva dobil v naročje še evrsko krizo. Kljub ogorčenemu nasprotovanju številnih držav je uveljavil nemško »urejeno liberalno« stališče, še posebej trdno izraženo v okrepitvi evrskega pakta za stabilnost in rast.

Schäuble Wolfgang | Author: Reuters Reuters

Ta je nastal po podpisu maastrichtske pogodbe, ki je zadolževanje članic skupne evropske valute omejevala na tri odstotke proračunskega primanjkljaja in šestdeset odstotkov skupnega dolga. Konservativna Nemčija kanclerja Helmuta Kohla je s tem pogojevala slovo od svoje ljubljene marke, njegov socialdemokratski naslednik Gerhard Schröder pa je skupaj z idejno pobudnico evra Francijo te omejitve ignoriral ter povrhu vsega soglašal s sprejemom Grčije v evro. Če je Schröderjeva Nemčija dejanski pokop maastrichtskih kriterijev uporabila za financiranje svojih daljnosežnih strukturnih reform, pa so številne druge države z dolgovi predvsem napihovale državno potrošnjo in tako še bolj obremenjevale svoje gospodarstvo. Nemški in drugi liberalno-konservativni ekonomisti prav Schäubleju pripisujejo največje zasluge za vrnitev »maastrichtskega duha« v samo središče reševanja evrske krize, med enim od njenih vrhuncev pa je krščanski demokrat javno preizpraševal članstvo Grčije v evrskem območju.

Prosti trg je najboljši razsodnik razumnosti gospodarskih odločitev, zato naj države predvsem poskrbijo za preprečevanje monopolov.

Predstavniki ekonomske šole, ki je na ruševinah druge svetovne vojne omogočila neverjetni zahodnonemški gospodarski preporod, izvirni greh evrske krize vidijo v preveliki zadolžitvi in nekonkurenčnosti gospodarstva nekaterih držav. Nizki stroški zadolževanja, ki jih je omogočilo valutno sodelovanje z gospodarsko močnejšimi državami, so nekatere zazibali v neodgovorno proračunsko in gospodarsko politiko, ko je počilo, pa so krizne države zahtevale nič manj kot transferje proračunskega denarja bolj odgovornih držav. Tudi Schäuble je soglašal, da z evrskim reševalnim skladom EMS in v grškem primeru tudi z odpisom dela dolgov dobijo rešilno bilko, po njej pa bi morali z omejevanjem javne potrošnje in strukturnimi reformami splezati sami. Iz zadolženih držav in tabora tako imenovanih keynesijanskih ekonomistov so zato nanj streljali z besednimi topovi ter ga obtoževali, da se zavzema predvsem za reševanje bank razvitih držav, med njimi tudi nemških.

Medtem pa je krščanskodemokratski finančni minister tudi doma uresničeval tisto, kar je pridigal v evrskem območju: Nemčija že štiri leta proračunskih obveznosti ne plačuje z novimi dolgovi, s politiko omejevanja državne birokracije in potrošnje pa odplačuje tudi stare. Skupni dolg države se vsako leto pomika nazaj k šestdesetodstotni maastrichtski meji, ki naj bi jo dosegel že leta 2020. Schäublejevi nasprotniki še vedno verjamejo, da je Nemčija veliko pridobila z uvedbo skupne evropske valute, njenemu proračunu pa je izjemno koristila celo ohlapna denarna politika Evropske centralne banke, ki jo v liberalno-konservativnem Berlinu tako kritizirajo. Navajajo še druge dejavnike nemškega gospodarskega vzpona, med njimi soglasje med nemško proizvodno ponudbo ter povpraševanjem hitro razvijajočih se držav, a zdaj celo predsednica Mednarodnega denarnega sklada Christine Lagarde priznava enega od temeljev Schäublejeve evrske in domače politike, francoska političarka, ki je v evrski krizi pogosto zagovarjala večjo državno potrošnjo, zdaj tudi sama poziva k odplačevanju dolgov. Na nedavnem letnem zasedanju IMF je Lagardova ugotavljala, da je »streho najbolje popravljati, kadar sije sonce«, zato bi bil ob napovedih nadaljevanja gospodarske rasti v svetu čas za nižanje državnih dolgov in spravljanje proračunov v red.

Prihodnost pod vplivom Francije

Jo bodo naslovljenci poslušali? Razen Nemčije se je zadnja leta pospešeno zadolževala večina najrazvitejših držav sveta, zato pripadniki nemške konservativno-liberalne ekonomske šole o tem dvomijo. Po njihovem prepričanju bi bilo treba po prvem nujnem reševanju grešnih držav in bank krize izkoristiti za obračun s proračunskimi in drugimi razvadami, potem pa bi se morale te postaviti na noge z lastno razumno gospodarsko politiko. Prepričani so, da so jo te države prej ignorirale prav zato, ker so tako dolgo ignorirale pravo ceno zadolževanja. Nemški »ordoliberalni« ekonomisti zato obsojajo tudi dolgoletno politiko izjemno poceni denarja evropske in drugih centralnih bank ter poplavljanje finančnih trgov z velikopoteznimi nakupi državnih in drugih obveznic. Verjamejo, da je prosti trg najboljši razsodnik razumnosti gospodarskih odločitev, zato naj države predvsem poskrbijo za preprečevanje monopolov.

Se bodo zdaj, ko se poslavlja več liberalno usmerjenih evrskih finančnih ministrov z Wolfgangom Schäublejem na čelu, spet zamajali trdni temelji skupne evropske valute? »Ne sme biti nobenih situacijskih odločitev, pravila veljajo za vse in jih je treba upoštevati,« zagotavlja avstrijski finančni minister Hans-Jörg Schelling in res si je težko predstavljati, da bi prvak njegove ljudske stranke in zmagovalec nedavnih volitev Sebastian Kurz, ki tako kot nacionalistični svobodnjaki evropskim integracijam priznava le najnujnejše nadnacionalne pristojnosti, privolil v transferje denarja. V to nikakor ne bi privolil niti morebitni liberalni finančni minister Nemčije, a bo vsaj prihodnja nemška vlada tudi pod velikim pritiskom francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki se zavzema za evrskega finančnega ministra in še vrsto drugih evrskih institucij. Besede francoskega finančnega ministra, da »pri paktu stabilnosti nočemo nobenega avtomatizma, ampak politično usmerjanje«, so slišati kot grožnja dosedanji nemški evrski politiki.

narava dol | Author: Reuters Reuters

Zgled zaradi zniževanja dolga

»Veliki Evropejec« Schäuble se že zaradi svojega v neštetih nemško-francoskih vojnah razdejanega Baden-Württemberga zaveda izjemne pomembnosti tesnih odnosov med osrednjima evropskima državama za mir in blaginjo vse celine in morda tudi zato v svojih zadnjih nastopih v vlogi finančnega ministra ni napadal Macronovih predlogov, pa čeprav ni skrival nasprotovanja tistim, ki jih je predlagal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker.

Njegova Nemčija je lahko tako levim kot desnim zgled vsaj pri zniževanju dolga.

A je zamisel evrskega finančnega ministra že prej komentiral z opazko, da bi bilo treba pristojnosti takšnega položaj šele opredeliti, kar je slišati kot še ena nezaupnica vsem, ki bi radi videli prerazporejanje denarja v evrskem območju. Nemški krščanski demokrati pa ne nasprotujejo spremembi reševalnega sklada ESM v organ za spopadanje s krizami, a spet tudi in celo predvsem v vlogi večjega nadzora proračunske politike držav članic.

V nedavnem intervjuju za britanski Financial Times je Wolfgang Schäuble celo svaril pred ponovnimi baloni zaradi neznanskih vsot denarja, ki ga na finančne trge pošiljajo centralne banke. »Ekonomisti po vsem svetu so zaskrbljeni zaradi naraščajočih tveganj vse večje akumulacije likvidnosti in javnega ter zasebnega dolga in zaskrbljen sem tudi jaz,« je povedal. Banka za mednarodne poravnave, centralna banka centralnih bank, že nekaj časa svari pred pastmi navajenosti na poceni zadolževanje, zdaj pa je očitno zaskrbljena celo Christine Lagarde. Je to dokaz pravilnosti nemških konservativno-liberalnih stališč? Ogorčenega prepira med ekonomisti z odhodom Wolfganga Schäubleja zagotovo ne bo konec. Njegova Nemčija pa je lahko tako levim kot desnim zgled vsaj pri zniževanju dolga, pa čeprav se nekateri morebitni koalicijski partnerji krščanskih demokratov pritožujejo, da bi lahko kanclerka Angela Merkel in njen dolgoletni finančni minister davčno razbremenila tudi svoje državljane.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.