Domov Ikonomija 03. Januar 2018.

S čopičem sklenjen krog ali o zenbudističnem pojmovanju uspeha

ljudje mobitel
© Pexels
Ko me je urednica Petra Kovič vprašala, ali bi napisala članek o uspehu, sem najprej pomislila: Čakaj, o čigavem uspehu bi lahko pisala, ko pa je moje življenje obsesivno povezano s Kitajsko in Daljnim vzhodom, kriteriji osebnih dosežkov pa so opredeljeni na podlagi tega, koliko poznam ta del sveta? »Imate v mislih Azijo?« sem jo končno vprašala in se poskušala umakniti na varna tla. Kitajsko gospodarstvo? Južnokorejsko tehnologijo? Ali morda japonsko avtomobilsko industrijo? Na vseh teh področjih je mogoče zlahka najti definicijo uspeha.

A ideja urednice Petre Kovič se ni nanašala na »mojo« celino. »Pišite o stvareh, ki so vam segle do srca,« je odgovorila. »Ni pomembno, kje.«

Bogastvo, status ali moč, vse to kaj hitro zbledi. uspeh nima zveze ne z denarjem ne s slavo, kaj šele z konkubinami in limuzinami. Uspešnost se začne s stopnjo duhovnosti, s stanjem budnosti in samospoznanjem.

In takoj se mi je v misli prikradla … Kitajska. A ne kot druga največja gospodarska sila sveta. Ne kot največja izzivalka ameriške prevlade. Ne kot prihodnja globalna voditeljica, prav tako ne kot država, ki je zastarelo komunistično doktrino zamenjala s preudarno osmišljeno ideologijo uspeha v vsem – od vesoljskih poletov prek kopičenja (zasebnega in državnega) bogastva pa vse do osvajanja olimpijskega zlata.

Pomislila sem na Kitajsko kot na domovino zen budizma in zibelko dialektičnega sožitja jina in janga, teme in svetlobe, pasivnega in aktivnega, praznine in polnosti, iz česar kitajski modreci, državniki, gospodarstveniki in številni moji prijatelji črpajo zanimivo filozofijo obstoja, razvoja, življenja in tudi uspeha. O čem pravzaprav govorimo?

Kaj je uspeh v različnih družbah in v različnih časih?

Ima ta pojem danes enak pomen, kot ga je imel pred tridesetimi leti ali pred tremi stoletji?

zen mir sreča narava | Author: Pixabay Pixabay

Eden od mojih prvih prispevkov za Delo je bil intervju s kitajskim pisateljem Cong Weixijem. To je bilo davnega leta 1986, ko se je na Kitajskem najbolj spreminjala zavest, ko so še vedno trajali obračuni z ultralevičarskimi kampanjami, kot je bil velik skok naprej ali velika kulturna revolucija. Ker je bila Congova novela Rdeče magnolije pod Velikim zidom prvo delo, ki sem ga prevedla iz kitajskega jezika, je bil pogovor z njim nadaljevanje mojega iskanja smisla revolucije in velikih preobratov, ki jih je Kitajska doživljala skozi celotno 19. in 20. stoletje.

Ko so Conga leta 1957 obsodili kot »desničarja« in ga poslali na prestajanje zaporne kazni, ki jo je pozneje opisal v omenjeni noveli, je bil njegov sin star komaj mesec dni. V taborišču za prevzgojno delo so bili neredki trenutki, ko je mislil, da ga ne bo nikoli več videl, saj je bil pogosto potisnjen ob steno z rabljevo pištolo na tilniku, njegovo življenje pa je viselo na nevidni niti, o kateri ni vedel, kako naj jo poimenuje. Usoda, sreča ali preizkušnja. Čutil je samo to, da je ta nit tanka kot iluzija, hkrati pa bistvena kot svet.

Ko so ga izpustili na prostost in ko je znova videl sina, je bil to mladenič, star 21 let. Vprašala sem ga, kako se je počutil v tistem trenutku. »V glavi sem imel eno samo misel: Uspelo mi je!« mi je odgovoril. Ko sem hotela vedeti, kaj ga je ohranjalo dolgi dve desetletji – je bila to ljubezen, vera ali kljubovanje –, pa me je Cong pogledal z zastrašujoče mirnimi očmi in izpihnil velik oblak cigaretnega dima. »Nič od tega. Jaz bi prestal vse. Takšen sem.«

Ta pisateljev pogled skozi dim se mi pogosto vrača v spomin kot groba slika uspeha v preživetju. Kot filozofski dokaz vrednosti praznine in velikanske sposobnosti nedelovanja, s čimer je kitajski daoizem oplodil mahajansko šolo, iz česar je nato nastal »chan« oziroma zen budizem. Ob neposredni prisotnosti smrti je največji uspeh življenje. In to predvsem zato, ker je preživetje v takšnih okoliščinah pogojeno z najglobljim poznavanjem samega sebe.

V obdobju, ki je sledilo, je bila večina srečanj s kolegi s fakultete ali s prijatelji, ki sem jih spoznala v letih lakote, izpolnjenih z zgodbami o drugi vrsti uspeha. Weng Jingfeng je, denimo, odprl prvo trgovino z erotičnim blagom v Pekingu in jo poimenoval Adamov in Evin center. In čeprav se je na začetku bal, kako bo to sprejela puritanska partija, se je pokazalo, da je našel tisti zen budistični prostor ničnosti, iz katerega se je porodila potreba po civilizirani ponudbi sredstev za povečanje potence in pripomočkov za užitek. Tako je moj prijatelj zelo hitro toliko obogatel, da je ženo in hčer poslal v Kanado, sam pa je ostal v Pekingu in prešteval milijone dolarjev, ki jih je zaslužil vsak mesec, in konkubine, ki jih je nizal okoli svojega slovesa uspešnega podjetnika, ob tem pa trdil, da je to vprašanje razrednega prestiža in družbenega ugleda. Počutil se je uspešnega in to je bilo mogoče razbrati z njegovega zadovoljnega obraza, ki se je vedno malce svetil zaradi povišanega adrenalina.

ljudje mobitel | Author: Pexels Pexels

Začnimo znova

Wenovi zgodbi so sledile uspešnica Velikega Wanga, subtilnega pesnika, ki se je lotil pisanja mističnih romanov, od katerih je vsak izšel v več sto tisoč izvodih, pa zgodba slikarja Xia Xiaowana, ki je dal že z imenom svojega umetniškega gibanja »Začnimo znova« vedeti, da se je pogumno vrgel v praznino likovnega prizorišča, vse dokler se niso začela njegova dela prodajati za več deset tisoč ameriških dolarjev, in na koncu še zgodba Zhao Jiweija, najmlajšega generalnega direktorja v zgodovini pekinške železarne, ki se je spustil v zasebne posle in kmalu občutno povečal garažo svoje vile, da je lahko poleg mercedesa parkiral še rolsrojsa. In vsak od njih, če parafraziramo Leva Tolstoja in njegovo Ano Karenino, je bil bogat na enak način in uspešen na različne načine.

Wen je našel svoj prostor v družbi, Xia se je do ušes zaljubil, Zhao pa je postal mecen mladim umetnikom, pri čemer je velik del bogastva namenil za razvoj alternativne kulture. Kitajska je bila v tistih časih srednje uspešna država, v kateri se je povečevalo število uspešnih posameznikov. In bilo je lepo z njimi deliti optimizem, napolnjen z iskrenim prepričanjem, da bo frustriranim moškim in ženskam pomagal do odkritja posteljnih užitkov, da bo kitajsko umetnost končno popeljal v obdobje moderne ali da se bo po dolgem stoletju revolucionarne rigidnosti spremenil odnos družbe do »visoke kulture«.

Vsak od teh mojih prijateljev je imel v mislih takšno ali drugačno spremembo in vsi so se ravnali po daoistični dialektiki, po kateri mora po temi priti svetloba, dolgemu obdobju zaostalosti in radikaliziranega levičarstva pa nujno sledita družbeni napredek in svoboda ustvarjalnega duha.

Ted Turner, ustanovitelj televizijske hiše CNN: Kaj mislite s tem, ali sem srečen človek? Poskusite živeti z dvema milijardama dolarjev na bančnem računu. Zame ni niti trenutka, ko bi lahko sproščeno sedel in ne bi razmišljal o tem, kam bi jih bilo dobro vložiti in kako se izogniti napačni poslovni potezi.

Moj občutek uspešnosti je skromno ostajal pri tem, da sem z njihovo pomočjo, z Adamovim in Evinim centrom prek slik gibanja »Začnimo znova« in z najnovejšim rolsrojsom, parkiranim ob mercedesu, razumela Kitajsko 21. stoletja. In to ni bilo malo.

A zen budizem umešča uspeh v kategorijo minljivosti, v kateri sta, denimo, v isti kategoriji tudi češnjev cvet ali mladostni zanos nočnega metulja. Bogastvo, status ali moč, vse to kaj hitro zbledi – vsak od mojih prijateljev je trdil, da uspeh nima nikakršne zveze z denarjem, ki so si ga nakopičili. Niti s slavo, kaj šele z konkubinami in limuzinami.

Uspešnost so začeli v nekem trenutku meriti s stopnjo duhovnosti oziroma, kot bi to dejali zen budisti, s stanjem budnosti in samospoznanja.

Tako so začeli s Tibeta v Peking in druga velika mesta prihajati budistični guruji. Njihova naloga, če povemo na kratko, je bila to, da prinesejo malo tibetanskega duha v mestno džunglo, kjer se je noč in dan obračal vse večji kapital, da snamejo delček modrega neba nad Himalajo in ga presadijo na depresivni smog urbanega uspeha. Bili so izvrstno plačani, in to predvsem zato, da vsakemu od teh vzročnih bogatašev v zavesti razjasnijo, kaj se jim je pravzaprav zgodilo v življenju in zakaj so zaradi svojih milijonov in celo milijard dolarjev uspešni, ne pa tudi srečni.

Dve milijardi in nesproščenost

»Kaj mislite s tem, ali sem srečen človek,« se je skorajda zadrl name Ted Turner, ustanovitelj televizijske hiše CNN, ko sem mu med nekim kosilom postavila očitno neumestno vprašanje. »Poskusite živeti z dvema milijardama dolarjev na bančnem računu. Zame ni niti trenutka, ko bi lahko sproščeno sedel in ne bi razmišljal o tem, kam bi jih bilo dobro vložiti in kako se izogniti napačni poslovni potezi.«

 | Author:

Vsekakor je bila prava poteza ustvariti televizijo, ki bo prenašala poročila 24 ur na dan in ki se, kot je govoril, »ne bo umaknila z etra vse do konca sveta … Mi bomo v živo prenašali konec sveta in to bodo naša zadnja poročila.« Pa vendar Turner ni bil srečen, še zlasti ne, ko je v Peking prihajal brez Jane Fonda, s katero je bil takrat poročen. Brez nje se je počutil praznega, in to kljub milijardam, ki jih je imel na svojem računu. Ona pa je bila z njim, kot je to pojasnila, ko se je končno odločila, da ga bo zapustila, »bogata, a neizpolnjena«. In medtem ko se Turner ni sramoval zajokati, ko je bilo njunega zakona konec, se mi je zdelo, da opazujem uspešnega človeka. Ne zaradi tega, ker je ustvaril takrat revolucionarno televizijo, ki je postala medijski zgled po vsem svetu. Ne zaradi milijard dolarjev, zaradi katerih ni mogel mirno spati. Uspešen je bil zato, ker je našel človeka svojega življenja. Celo ko ga je zapustila, je bil izpolnjen z njo … In tistim, kar je prelepa Jane Fonda odkrivala v njem.

A naj se vrnem na začetek, ker se konec zgodbe vedno prime za glavo, tako kot zen budistični »enso«, krog, narisan s čopičem v eni potezi, simbolizira razsvetlitev kot zmago osmišljenega obstoja in praznino kot nasprotje eksistencialnega nesmisla. Kaj je pravzaprav uspeh? Vsi moji kitajski prijatelji, ki so si pridobili materialno bogastvo, odločno trdijo, da denar ni uspeh, tako kot niti uspeh ni sreča. Kot zatrjujejo, ko se včasih pogovarjamo o tem, kaj vse se je zgodilo od obdobja lakote do danes, živijo zdaj v uspešni državi z množico nezadovoljnih ljudi, ki razmišljajo o tem, da bi se odselili na drugo celino, da bi njihovi otroci dihali čistejši zrak, hodili v boljše šole in imeli boljše možnosti za razvoj.

In pravzaprav sploh ni pomembno, ali se ta zgodba nanaša na Kitajsko ali kakšen drug del sveta, saj se mi zdi, da bi lahko o zen budistični filozofiji sveta govorili na povsem podoben način, tudi ko bi se spomnili tega, kako je Steve Jobs premagal Sony s tem, ko je uporabil moč praznine, ali kako je Ted Turner osvojil Jane Fonda s tem, ko je v sebi odkril moč čustev, zaradi katerih je postal boljši človek.

zen mir sreča ljudje budizem | Author: Shutterstock Shutterstock

Da, to o Jobsu je zanimivo. Zen budizem je proučeval od zgodnje mladosti. Ko se je spustil v tekmo s Sonyjem, ki je bil zanj eden od meril uspešnosti, je spoznal, kako pomemben je ta krog »enso«, v katerem je neskončnost omejena na en segment popolnosti. Je slišati zapleteno? V resnici ni. Narediti prenosni računalnik brez pogona CD/DVD? Ali iphone brez vtičnice za slušalke? Zmanjšati število gumbov do popolne preprostosti, ki zen budistično pojasnjuje tisto, kar poskušam povedati že od začetka: uspeh je velike stvari omejiti na minimalistično praznino. Preživeti dvajsetletni zapor. Se zaljubiti do solza. Živeti poln krog in ostati nasmejan, ko spoznaš, da je praznina polna. To je vse.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.